Jedro

Zaključek sodišča, da izvedba predlaganih razbremenilnih dokazov in zaslišanja policista, ki je prekršek zaznal, ni potrebna, je v tem primeru, ko prekršek temelji zgolj na ugotovitvah prekrškovnega organa, storilec pa je v zahtevi za sodno varstvo obrazloženo trdil, da je opravljal lokalni prevoz, v nasprotju s pravnimi jamstvi iz 22. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Ljutomer je storilca prekrška z uvodoma navedenim plačilnim nalogom spoznal za odgovornega storitve prekrška po četrtem odstavku 37. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1). Izrekel mu je globo v višini 300,00 EUR. Okrajno sodišče v Ljutomeru je s sodbo ZSV 14/2018 z dne 14. 9. 2018 storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno ter odločilo, da mora storilec plačati sodno takso v znesku 40,00 EUR.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), 22. in 3. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), kršitve določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena, v zvezi s 139. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in kršitve materialnih določb po 1. alineji 156. člena ZP-1. V obrazložitvi zahteve trdi, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o storilčevih navedbah, da je po regionalni cesti skozi naselje Ljutomer šlo za vožnjo v lokalnem prometu. Sodišče v izpodbijani sodbi ni presodilo storilčevih trditev v zahtevi za sodno varstvo, da je v času storitve prekrška opravljal lokalni promet, storilcu pa je kršilo pravico do obrambe, ker v postopku za zahtevo za sodno varstvo ni izvajalo „dodatnih dokazov, tudi tistih, ki jih je predlagal kršitelj“. Uveljavljanje kršitev sklene z navedbo, da je prekrškovni organ za isti historični dogodek oziroma prekršek, ki je očitan storilca G. P., pravni osebi T., d.o.o., odpravil odločbo o prekršku in prekrškovni postopek ustavil. Prekrškovni organ je zoper pravno osebo ustavil prekrškovni postopek, ker je predložila izpis iz AJPESA, iz katerega je razvidno, da ima na naslovu ... poslovno enoto. S tem je izkazala, da je voznik G. P. opravljal lokalni promet. Vložnik zahteve Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo na podlagi 426. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 spremeni tako, da postopek o prekršku zoper storilca iz razloga po 8. in 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavi, ali pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Okrajnemu sodišču v Ljutomeru v nov postopek.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu prekrška, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Iz plačilnemu nalogu priloženega dokumenta - seznanitve s prekrškom je razvidno, da je bil storilec s strani prekrškovnega organa spoznan za odgovornega storitve prekrška po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 37. člena ZCes-1, ker je po regionalni cesti vozil tovorni avtomobil s pripetim priklopnikom, katerega skupna masa je presegala 7,5 t, vozil pa je v smeri, v kateri je s prometno signalizacijo „prepovedan promet za tovorna vozila ali skupino vozil, katerih največja dovoljena masa presega določeno maso 7,5 t“ in postavljena dopolnilna tabla „dovoljeno za lokalni promet“. Storilcu prekrška se je torej očitalo, da ni upošteval prometnega znaka, ki prepoveduje vožnjo tovornih vozil, katerih največja dovoljena masa presega 7,5 t, razen če gre za vožnjo v okviru lokalnega prometa.

5. Storilec je zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je zanikal storitev prekrška. Navedel je, da je kritičnega dne, kot voznik zaposlen pri družbi T., d.o.o., res vozil tovorni avtomobil, vendar pa je šlo pri tej vožnji za lokalni promet. Družba, za katero je opravljal prevoz, ima namreč na tem območju svoj poslovni sedež, urejeno parkirišče in skladišče ter izhodišče za različne lokacije. V času storitve prekrška je bil namenjen na poslovni sedež družbe, kjer bi določeno blago „razložil in doložil“ ter vse skupaj odpeljal v Ljubljano. Trditve v zahtevi za sodno varstvo je sklenil z navedbo, da na drug način blaga ni mogel dostaviti oziroma prevzeti, oziroma drugače ni mogel priti na cilj. V zahtevi za sodno varstvo je predlagal svoje zaslišanje, soočenje s policistom, ki je prekršek zaznal, zaslišanje direktorja družbe, „zaslišanje ali preveritev navedb na sedežu družbe L.,“ ter vpogled v dokumente, ki so spremljali prevoz.

6. Sodišče je, ne da bi opravilo ustno obravnavo in dopolnilo dokazni postopek, storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo. V razlogih sodbe je navedlo, da obravnavanega prevoza ni mogoče opredeliti kot lokalni promet, ker voznik na tem območju ni imel stalnega prebivališča, lastnik skupine vozil pa ne sedeža ali podružnice in urejenega parkirišča. Sodišče je presodilo, da storilčeve navedbe v zahtevi za sodno varstvo niso takšne, da bi bilo zaradi njih treba razveljaviti izpodbijani plačilni nalog, saj je treba „upoštevati osebno in neposredno ugotovitev policistov, ki sta ugotovila prekršek in ga podrobno opisala v opisu dejanskega stanja prekrška.“ V obrazložitvi sodbe je storilčeve dokazne predloge zavrnilo z navedbo, da je, na podlagi zbranih dokazov, dejanski stan prekrška v celoti in nedvomno dokazan, in da izvedba drugih dokazov ne bi prispevala k drugačni odločitvi v zadevi.

7. Po določbi 22. in 23. člena Ustave je vsakomur zagotovljena pravica, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, pri čemer je v postopku pred sodiščem vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic. Določba 29. člena Ustave našteva minimalna pravna jamstva, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih temeljni namen je, da se mu zagotovi pošteno sojenje. Za pošteno sojenje je bistveno, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka.1 Med navedena procesna jamstva poštenega postopka so uvrščene tudi pravice obdolženca, da se mu sodi v navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom, ter da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča2 morajo biti navedena procesna jamstva zagotovljena tudi storilcu v postopku o prekršku, pri čemer je lahko raven zagotavljanja pravic v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižje od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku.

8. Tudi po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) morajo biti obdolžencu v prekrškovnem postopku zagotovljena jamstva iz 6. člena EKČP, ki zagotavljajo pravico do poštenega sojenja (fair trail). Posameznik mora imeti možnost, da odločbo o prekršku, ki jo izda upravni (prekrškovni) organ, izpodbija pred sodiščem.3 ESČP kot del jamstev iz prvega odstavka 6. člena EKČP posebej priznava tudi pravico do ustne in javne obravnave. Ustna obravnava je po sodni praksi ESČP še posebej pomembna, kadar se odloča o kazenskih obtožbah, kamor se uvršča tudi prekrškovne postopke. Z izvedbo ustne obravnave se stranki omogoči realizacija njenih pravic, da je na sojenju osebna navzoča, da svoje argumente pred sodiščem predstavi ustno, da predlaga dokaze v svojo korist, da se seznani z obremenilnimi dokazi in se do njih opredeli, ter da zaslišuje omenjene priče. ESČP pri odločanju, ali je ustna obravnava potrebna, poleg vrste in narave zadev, upošteva predvsem način, kako je bil posamezni prekršek ugotovljen oziroma zaznan in naravo vprašanj, o katerih mora sodišče odločiti. Tako je v primerih, ko so podlaga za izrek sankcije dokazi, pridobljeni z objektivnimi metodami (tehničnimi sredstvi), storilec pa v zahtevi ne navaja argumentov, ki bi zahtevali ustno predstavitev dokazov ali zaslišanje prič, o zadevi dopustno odločiti že na podlagi podatkov spisa. Nasprotno pa velja za primer, kadar so edina podlaga za kaznovanje (neposredne ali posredne) zaznave policistov, storilec pa v zahtevi za sodno varstvo izpodbija verodostojnost njihovih ugotovitev. V takih primerih je ustna obravnava ključna za varovanje pravic in interesov obdolženca. V zadevi Flisar proti Sloveniji je ESČP izrecno poudarilo, da v primeru, ko so opažanja policista edina podlaga za kaznovanje storilca, storilec pa v zahtevi za sodno varstvo izpodbija verodostojnost njihovih ugotovitev, sodišče iz vidika poštenega sojenja ne more ustrezno oceniti dejanskega stanja in storilčeve odgovornosti, če dokazov ne izvede neposredno na ustni obravnavi.

9. Pravica storilca prekrška do izjave se po določbah ZP-1, ki urejajo postopek z zahtevo za sodno varstvo, primarno uresničuje preko pravice do seznanitve s prekrškom in vsem dokaznim gradivom, ki je pomembno za odločitev, ter pravico do pisnega podajanja argumentov o dejanskih in pravnih vidikih zadeve v zahtevi za sodno varstvo. Zaslišanje storilca se izvede, kadar sodišče spozna, da dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno. Po četrtem odstavku 65. člena ZP-1 sodišče, če spozna, da dejansko stanje ni popolno in pravilno ugotovljeno, ponovi ali dopolni dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka. Ustno obravnavo sodnik, ki vodi postopek o prekršku, v primeru ponovitve oziroma dopolnitve dokaznega postopka določi, če je to potrebno za razjasnitev stvari (prvi odstavek 125. člena ZP-1). Sodnikova presoja o tem, ali bo ponovil ali dopolnil dokazni postopek in ali bo izvedel ustno obravnavo, ni neomejena, temveč je vezana s storilčevimi ustavnimi pravicami in pravico do poštenega postopka. Pri odločitvi, ali bo ponovil ali dopolnil dokazni postopek in izvedel ustno obravnavo, mora imeti sodnik vselej pred očmi tudi storilčeve ustavne in konvencijske pravice.

10. V konkretnem primeru se je storilcu prekrška očitalo, da je vozil tovorno vozilo, težje od 7,5 t, po cesti, na kateri je bil promet takšnih vozil prepovedan, razen, če je šlo za tako imenovani lokalni promet. 11. Po določbi drugega odstavka 37. člena v času storitve prekrška veljavnega ZCes-1 je lokalni promet, promet motornih vozil, ki imajo na tem območju izhodišče ali cilj, promet tovornih vozil, katerih vozniki, lastniki ali imetniki pravice uporabe imajo na tem območju stalno ali začasno prebivališče, promet motornih vozil, ki so v lasti oziroma v uporabi pravne ali fizične osebe, registrirane za opravljanje prevozov, ki ima na tem območju sedež ali podružnico in urejeno parkirišče, ali avtošole, ki ima na tem območju sedež ali podružnico in urejeno parkirišče. 12. Edina dokazna podlaga, na kateri je v konkretni zadevi utemeljena odgovornost storilca prekrška, je bila zaznava policista ter njegova ugotovitev, da v obravnavanem primeru ne gre za lokalni promet je voznik skupino vozil iz Lendave v smeri naselja Hoče, pri tem pa ni izpolnjeval pogojev - izjem pri omejitvi uporabe javne ceste. Kot že rečeno je storilec v zahtevi za sodno varstvo storitev prekrška zanikal, navajal, da je po navedeni cesti vozil, ker je nameraval razložiti in naložiti blago na sedežu pravne osebe, do katerega po drugi poti ni mogel priti, ter poleg svojega zaslišanja in zaslišanja obremenilne priče - policista, ki je prekršek zaznal, predlagal izvedbo številnih dokazov, ki bi potrdili njegove trditve, da je v času storitve prekrška šlo za tako imenovani lokalni promet. 13. Zaključek sodišča, da izvedba predlaganih razbremenilnih dokazov in zaslišanja policista, ki je prekršek zaznal, ni potrebna, je v tem primeru, ko prekršek temelji zgolj na ugotovitvah prekrškovnega organa, storilec pa je v zahtevi za sodno varstvo obrazloženo trdil, da je opravljal lokalni prevoz, v nasprotju s pravnimi jamstvi iz 22. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Glede na argumentirane navedbe zahteve za sodno varstvo, bi sodišče ustrezno dokazno oceno lahko napravilo le, če bi zaslišalo storilca prekrška in policista, ki je v plačilnem nalogu zaključil, da ni šlo za opravljanje lokalnega prevoza (s tem bi storilcu prekrška tudi omogočilo soočenje z obremenilnim dokazom), ter po potrebi izvedlo druge za storilca razbremenilne dokaze. Na takšen način bi sodišče v konkretni zadevi storilcu zagotovilo pravico do poštenega sojenja. Ob tem je treba je še dodati, da sodišče niti ni utemeljilo, zakaj dokaznem predlogu storilca ni sledilo, temveč je zgolj na splošni ravni navedlo, da dodatnih dokazov ni treba izvajati, ker je že na podlagi zbranih dokazov dejanski stan konkretnega prekrška v celoti in nedvoumno dokazan. S tem je sodišče nedovoljeno prejudiciralo, da izvedba dodatnih dokazov ne bi doprinesla k drugačni odločitvi v zadevi.

C.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo kršitev pravic iz 22. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP v zvezi s četrtim in petim odstavkom 65. člena ter 125. členom ZP-1, vse v zvezi z drugim odstavkom 155. člena in tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. Zato je na podlagi določbe prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje. V ponovnem postopku bo sodišče moralo dokazni postopek dopolniti po pravilih rednega sodnega postopka in izvesti ustno obravnavo. Na njej bo moralo zaslišati storilca, omogočiti soočenje z obremenilnimi dokazi ter izvesti v zahtevi za sodno varstvo predlagane razbremenilne dokaze, nato pa na podlagi skrbne presoje vseh izvedenih dokazov o zahtevi za sodno varstvo ponovno odločiti.

1 Prim. npr. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-120/97 z dne 18. 3. 1999. 2 Prim. npr. odločbe Up-187/13 z dne 7. 10. 2015 in Up-718/13 z dne 7. 10. 2015. 3 Prim. npr. odločbe ESČP v zadevah Flisar proti Sloveniji z dne 29. 9. 2011, Suhadolc proti Sloveniji z dne 15. 1. 2013, Marguč proti Sloveniji z dne 15. 1. 2012 in Milenović proti Sloveniji z dne 28. 2. 2013.