Jedro

V konkretnem primeru je torej bistveno, da obstoji temelj terjatve oziroma zahtevka, kar pa tudi med pravdnima strankama ni sporno, saj toženec pogodbeno razmerje priznava (list. št. 10 in 81) in tudi je navedel, da je do prenehanja odjemov oziroma pogodbe prišlo v mesecu marcu 2017, kar se sklada z datumom odstopa od pogodbe in se torej izkaže, da sta bili pogodbeni stranki do odstopa od pogodbe zavezani izpolnjevati vsaka svoje pogodbene obveznosti, sodišče prve stopnje pa je na podlagi vseh izvedenih dokazov nato pravilno ugotovilo, da toženec svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnjeval. Toženec je trdil, da je poravnal vse finančne obveznosti iz pogodbe, vendar le tega ni z ničemer dokazoval oziroma dokazal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu, to je v točki izreka I. in III., sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 51754/2017 z dne 8. 6. 2017 v delu, v katerem je dolžniku (toženi stranki) naloženo, da v roku osmih dni plača upniku (tožeči stranki): - glavnico, stroške opominjanja in zamudne obresti v višini 487,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska: - 80,89 EUR od 23. 12. 2016 do plačila, - 0,53 EUR od 5. 6. 2017 do plačila, - 92,12 EUR od 25. 1. 2017 do plačila, - 104,88 EUR od 1. 3. 2017 do plačila, - 132,70 EUR od 25. 3. 2017 do plačila, - 76,27 EUR od 23. 4. 2017 do plačila in - odmerjene stroške izvršilnega postopka v višini 130,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 22. 6. 2017 do plačila (v izreku pod točko I.), delno je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo, in sicer v delu, v katerem je dolžniku (toženi stranki) naloženo, da v roku osmih dni plača upniku (tožeči stranki) zakonske zamudne obresti od zneska 0,53 EUR, ki tečejo od 23. 12. 2016 do 4. 6. 2017 in v tem delu tudi zavrnilo tožbeni zahtevek (v izreku pod točko II.). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške v višini 233,91 EUR v roku osmih dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (v izreku pod točko III.)

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe (izrek pod točko I. in III.) se pravočasno pritožuje toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, "da se pritožbi ugodi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter zavrže tožbo oziroma podrejeno razveljavi sodbo ter pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma spremeni sodbo ter vse stroške postopka z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila naloži tožeči stranki." Izpostavlja, da so navedbe tožeče stranke pavšalne in brez dokazne vrednosti, ker tožeča stranka z njimi izkazuje zgolj parcialno enostransko korespondenco in da v ničemer ni dokazala, da so bile fakture, na katere se sklicuje tako v izvršbi kot v dopolnitvi tožbe, dejansko posredovane toženi stranki in da jih je slednja tudi dejansko prejela. Prav tako tudi ni uspela dokazati, da so predmetne fakture dejanski odraz porabljenega plina in obračunane po veljavnem ceniku na dan obračuna oziroma porabe, kakor tudi glede porabljenih količin. Priznava, da sta bili pravdni stranki v preteklosti v poslovnem razmerju, vendar je v izpodbijani sodbi ostalo odprto vprašanje pravilnega obračuna porabljenih količin zemeljskega plina, kakor tudi vprašanje dejansko porabljenih količin. Prepričana je, da tožeča stranka tožbenega zahtevka ni utemeljila ne po temelju, kot tudi ne po višini. Kot bistveno kršitev postopka izpostavlja 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpostavlja tudi, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, in sicer določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), prav tako pa tudi ni upoštevalo Zakona o varstvu potrošnikov.

3. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem se zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe. Priglaša in terja povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodbo, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ne glede na to določbo, sodišče druge stopnje razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 458. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, zato dejansko stanje iz tega razloga ni nepopolno ugotovljeno, tožena stranka pa tudi ne more izpodbijati dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato ni upoštevalo pritožbenih navedb, s katerimi tožena stranka izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in se do teh pritožbenih navedb ne opredeljuje.

6. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere naslovno sodišče pazi po uradni dolžnosti in jih zatrjuje tudi tožena stranka, ne ugotavlja. Sodba sodišča prve stopnje ima namreč vse potrebne razloge, da jo je mogoče preizkusiti, podana pa ni niti kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 15. člena ZPP, saj ni nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisniku o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

7. Tožeča stranka na podlagi pogodbe o dobavi zemeljskega plina z dne 1. 7. 2016 (priloga A2) od tožene stranke na podlagi neplačanih računov za obdobje od decembra 2016 do aprila 2017, zahteva plačila za porabljen plin. Trdila in dokazovala je, da je dobavljala zemeljski plin na skupno odjemno in merilno mesto toženca. S to pogodbo sta se stranki tudi dogovorili za uporabo Splošnih pogojev A. d.o.o. za dobavo zemeljskega plina z dne 1. 4. 2012 in zato skupaj s pogodbo le-ti predstavljajo tudi pogodbeno materialno pravo v konkretnem primeru.

8. Tožeča stranka se je z navedeno pogodbo zavezala, da bo tožencu dobavljala zemeljski plin preko odjemnega mesta št. 99000310 oziroma 169029, toženec pa se je zavezal, da bo dobavljeni zemeljski plin prevzemal in pravočasno poravnal vse finančne obveznosti iz tega naslova.

9. V konkretnem primeru je torej bistveno, da obstoji temelj terjatve oziroma zahtevka, kar pa tudi med pravdnima strankama ni sporno, saj toženec pogodbeno razmerje priznava (list. št. 10 in 81) in tudi je navedel, da je do prenehanja odjemov oziroma pogodbe prišlo v mesecu marcu 2017, kar se sklada z datumom odstopa od pogodbe in se torej izkaže, da sta bili pogodbeni stranki do odstopa od pogodbe zavezani izpolnjevati vsaka svoje pogodbene obveznosti, sodišče prve stopnje pa je na podlagi vseh izvedenih dokazov nato pravilno ugotovilo, da toženec svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnjeval. Toženec je trdil, da je poravnal vse finančne obveznosti iz pogodbe, vendar le tega ni z ničemer dokazoval oziroma dokazal. 10. Neutemeljen je tudi ugovor, da toženec ni prejel računov. Dejstvo je, da bi moral v skladu s točko 4.6. Splošnih pogojev v primeru neprejema računa v roku enega meseca o tem obvestiti dobavitelja, to je tožečo stranko, vendar se je toženec na neprejem računov skliceval šele v tem postopku.

11. Toženec se je torej zavezal plačevati stroške za dobavljen zemeljski plin in sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženec ni izpolnjeval svojih finančnih obveznosti in je s tem kršil pogodbo.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor tožene stranke glede višine tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je namreč iz elektronskega sporočila z dne 27. 11. 2017 pravilno ugotovilo višino porabe zemeljskega plina toženca za obdobje od 1. 7. 2016 do 31. 3. 2017 (priloga A8) in zato ni mogoče slediti ugovorom toženca, da pri obračunavanju ni bila upoštevana dejanska poraba zemeljskega plina, saj je toženec sam kot odjemalec bil tisti, ki je tožeči stranki vsak mesec sporočil stanje na števcu in podatki o porabi zemeljskega plina iz dokazov (priloga A8 in A9) se skladajo s količinami, kot so te razvidne iz računov z dne 7. 12. 2016, 9. 1. 2017, 13. 2. 2017, 9. 3. 2017 in 7. 4. 2017 (priloga A4), zato je toženčev ugovor, da pri obračunu ni bila upoštevana dejanska poraba zemeljskega plina, kot že obrazloženo, neutemeljen. Toženec tudi drugih dokazov ni navajal oziroma pojasnjeval, kolikšna naj bi bila drugačna dejanska poraba in ni predložil nobenih dokazov.

13. Prav tako je tudi sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je dobava zemeljskega plina bila obračunana v skladu z veljavnim cenikom, ker se cene na računih (priloga A4) ujemajo s ceno na ceniku zemeljskega plina, ki je veljala od 1. 6. 2016 do preklica (priloga A7), kar je tudi skladno z 2. členom pogodbe. Tožeča stranka je ceno zemeljskega plina v spornem obdobju s predložitvijo cenika (priloga A7) dokazala, medtem ko toženec, ki trdi, da je bila cena v tem obdobju drugačna, svojemu dokaznega bremena za dokazovanje te trditve ni zadostil. 14. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da je tožeča stranka pri obračunu zemeljskega plina uporabila pravilne podatke o količini in ceni ter tožencu v skladu s pogodbo obračunala dobavljen zemeljski plin ter zato pravilno odločilo, da je toženec dolžan plačati skupno 487,39 EUR, kar predstavlja seštevek zneskov že zapadlih in še neplačanih zneskov po izstavljenih računih skupaj z opomini.

15. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno odločilo glede obrestnega dela tožbenega zahtevka, ko je tožeči stranki priznalo zamudne obresti od dneva zamude s plačilom posameznega zneska po računih do plačila, vse ob upoštevanju 378. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in 299. člena OZ.

16. Utemeljen tudi ni pritožbeni ugovor tožene stranke v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, saj je le-te sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), vsako postavko stroškov pa je tudi ustrezno utemeljilo.

17. Pritožbeno sodišče glede na obrazloženo v celoti pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka v obravnavanem primeru zmogla trditveno in dokazno breme glede veljavnosti pogodbenega temelja, na katerega je opirala svoj tožbeni zahtevek, prav tako pa je tudi zmogla trditveno in dokazno breme glede višine tožbenega zahtevka, zato so vsi pritožbeni ugovori neutemeljeni.

18. Pritožbeni razlogi zato niso podani in ker sprejeta odločitev ni obremenjena z uveljavljenimi, niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s petim odstavkom 458. člena ZPP).

19. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka svojih pritožbenih stroškov ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo, medtem ko tožeča stranka ni upravičena do pritožbenih stroškov odgovora na pritožbo, saj z njim ni prispevala k odločanju na drugi stopnji in zato naj po načelu potrebnosti sama krije stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).