Jedro

Tožeča stranka je bila dolžna opraviti presojo, ali je potrebno pri povračilu stroškov prevoza upoštevati kraj, iz katerega se je toženec v spornem obdobju dejansko vozil na delo (in je to v izjavi tudi izrecno napisal), ali kraj njegovega službenega stanovanja. Toženec je namreč navedel resnične podatke pri izpolnjevanju svojih izjav in vseskozi sledil pisnim in ustnim usmeritvam strokovnih organov pri tožeči stranki. V kolikor pa tožeči stranki ni bilo jasno kako razlagati določbe Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih v konkretnem primeru pri tožencu, ki je imel službeno stanovanje, dejansko pa se je vozil na delo iz drugega naslova, je to stvar okoliščin na strani tožeče stranke, ki je tožencu priznavala sporne stroške. Tožeča stranka je tako imela možnost, da bi stroške prevoza obračunavala na način, kot ga uveljavlja v tem sporu, odgovornost za preplačilo pa se ne sme prevaliti na toženca, ki je sporočil pravilne podatke in se zanesel na pravilnost izplačila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 21.626,10 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2017 dalje do izpolnitve obveznosti in podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 13.280,91 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in z zapadlostjo, razvidno iz izreka (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe povrniti stroške postopka v znesku 2.270,13 EUR, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožeča stranka pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in prizna tožeči stranki pritožbene stroške, podredno pa, da razveljavi odločitev in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče presojalo v sporu o tem, ali je bil toženec, ki mu je bilo dodeljeno službeno stanovanje (v A.), v spornem obdobju upravičen do izplačila prevoza na delo in z dela na relaciji A.- B. in s tem z naslova službenega stanovanja, čeprav je dejansko živel na naslovu C., in od tam prihajal na delo (v B.). Tožeča stranka se ne strinja z zaključki sodišča, da je bil toženec pri izpolnjevanju izjav za uveljavljanje prevoznih stroškov v dobri veri, da ravna pravilno, saj od zaposlenih, ki niso pravni strokovnjaki, ni mogoče utemeljeno zahtevati poznavanja pravnih predpisov, zlasti pa nepravilne razlage določb Uredbe, temveč je naloga delodajalca, da pravilno upošteva vsebino izjave zaposlenega o stroških prevoza na delo, v kateri je po ugotovitvah sodišča toženec navedel resnične podatke. Navaja, da tožeča stranka ni tekom pravdnega postopka nikoli zatrjevala, da toženec ni pravilno oziroma resnično izpolnil 1. in 2. točko izjav o potnih stroških. Za tožečo stranko so sporni podatki v 3. do 7. točki izjav o potnih stroških, ki jih je izpolnil toženec, vezani pa so relacijo A. - B. Meni, da v konkretnem primeru ne gre za opravičljivo pravno zmoto toženca, temveč po mnenju tožeče stranke ne bi smel izpolniti podatkov, vezanih na relacijo A. - B., ne glede na dejansko imetništvo službenega stanovanja v A., ki ga ni uporabljal, saj je v 2. točki izjave izpolnil, da se na delo vozi iz C. Že ves čas postopka je poudarjala, da je temeljni namen Uredbe zagotoviti racionalnejše in bolj gospodarno ravnanje z javnimi sredstvi, ko gre za vprašanje povračil stroškov prevoza na delo in z dela. Sodišče pa je odločilo povsem v nasprotju z navedenim, ker je imel toženec službeno stanovanje, je upravičen do povračila zahtevanih potnih stroškov od kraja službenega stanovanja - čeprav je v nasprotju s temeljnim namenom Uredbe, ki takšnih primerov, kot je toženčev, ni izrecno predvidela, saj je delodajalec službeno stanovanje dodelil zaposlenemu običajno v bližini njegovega delovnega mesta, kar je veljajo tudi za toženca, ki izhaja iz A. in je v preteklosti v tem delu države tudi služboval. Nato pa se je situacija spremenila, ko se je toženec poročil, se preselil v C., bil službeno premeščen v D. in kasneje v B., službeno stanovanje pa je obdržal, ker v njem živi njegova izvenzakonska partnerica. Meni, da jo je toženec zavedel, da je sledila njegovim izjavam in mu priznala potne stroške, do katerih ni bil upravičen. To pa je tožeča stranka ugotovila naknadno, ko so bile v letu 2011 ustanovljene komisije za preverjanje upravičenosti potnih stroškov, prej pa tožeča stranka tega ni zaznala. Meni, da gre za nezakonito pridobljena sredstva, zato jih je toženec dolžan vrniti. Nadalje navaja, da se je sodišče oprlo na izjave zaslišanih prič, zlasti E.E. in F.F., ki so bili zadolženi oziroma pristojni za razlago določb Uredbe, kar pa po mnenju tožeče stranke ne drži, saj so bile priče pri tožeči stranki zaposlene v kadrovski službi, vendar ne za razlago določb Uredbe in so bili njihovi nasveti pri tolmačenju zgolj neformalni. Meni, da bi sodišče moralo slediti priči G.G., ki je bil v spornem obdobju izdelovalec standardnega operativnega postopka za obračunavanje nadomestila stroškov zaradi prevoza na delo in z dela, pripadnikov stalne sestave z dne 7. 6. 2011, ki je vpeljal tudi poseben postopek preverjanja resničnosti podatkov glede stroškov prevoza na delo in z dela. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Angažiranje sodnega izvedenca, ki je v podanem izvedenskem mnenju in v dopolnitvah k mnenju odgovarjal tudi na vprašanja povezana z višino tožbenih zahtevkov (na zahtevo tožeče stranke) je bilo preuranjeno, ker je sodišče prve stopnje tožbene zahtevke zavrnilo že po temelju, vendar zaradi tega sodba ni nezakonita.

5. Med strankama je obstajal spor o tem, ali je bil toženec, ki mu je bilo dodeljeno službeno stanovanje, v spornem obdobju upravičen do izplačila stroškov prevoza na delo in z dela na relaciji A. - B. (iz naslova službenega stanovanja), čeprav je dejansko živel na naslovu C. in je od tam prihajal na delo.

6. Način obračunavanja in povračila stroškov prevoza na delo in z dela za javne uslužbence v organih državne uprave in v pravosodnih organih ter za funkcije v organih državne uprave je v spornem obdobju urejala Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih1. Ta je: - v prvem odstavku 2. člena določala, da se stroški prevoza na delo in z dela povrnejo v višini stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevoznim sredstvom, če je stalno ali začasno prebivališče zaposlenega od delovnega mesta oddaljeno več kot 1 km po najkrajši poti. Če se zaposleni na delo dejansko vozi iz kraja, ki ni njegovo bivališče, in bi razdalja do delovnega mesta znaša več kot 1 km, se mu, ne glede na prvi odstavek 2. člena Uredbe, povrnejo prevozni stroški od tega kraja, če je ta bližje delovnemu mestu kot to določa tretji odstavek 2. člena Uredba; - v primeru javnega prevoza predloži zaposleni skladno z določbo 3. člena Uredbe delodajalcu podatke oceni javnega prevoza iz prvega oziroma drugega odstavka 2. člena te Uredbe, pri čemer upošteva cene vseh vrst prevoza na delo, po veljavnem ceniku prevoznika; - če ima zaposleni v uporabi službeno stanovanje, se mu stroški prevoza v skladu z določbo 5. člena Uredbe povrnejo glede na kraj službenega stanovanja; - Uredba v prvem odstavku 9. člena določa, da mora dati zaposleni, ki uveljavlja pravico do povračila stroškov prevoza, pisno izjavo z navedbo podatkov, določenih v izjavi, ki je v obliki obrazca sestavni del in priloga te Uredbe; - resničnost podatkov iz prejšnjega člena nadzira delodajalec v skladu z zakonom, medtem ko resničnost podatkov iz 3., 4., 5., 6. in 7. točke drugega odstavka prejšnjega člena preveri delodajalec najkasneje v 30 dneh po prejemu izjave (10. člen Uredbe).

7. Sodišče prve stopnje je po obširno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da iz 1. in 2. točke toženčeve izjave z dne 2. 2. 2009 izhaja, da ta prebiva na naslovu A., medtem ko se na delo vozi iz naslova C.; da je toženec v 4. točki svoje izjave navedel ceno javnega prevoza, pri čemer je jasno specificiral le relacijo, na katero se podatki o ceni javnega prevoza nanašajo (in sicer A. - D. - B.), v 5. in 6. točki pa navedel razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta ter razdaljo, iz katere se vozi na delo do delovnega mesta; enako je storil v izjavah z dne 29. 4. 2009, 26. 10. 2006 in 26. 11. 2010, v izjavi z dne 5. 9. 2011 pa pri navedeni ceni javnega prevoza upošteval relacijo C. - B., kar je tudi jasno navedel. Ugotovilo je, da je toženec navedel resnične podatke, torej svoj naslov službenega stanovanja, kakor tudi naslova C., od koder je prihajal na delo in da je toženec sledil pisnim in ustnim usmeritvam ustreznih strokovnih organov pri toženi stranki, v svoji izjavi pa je tudi pravilno upošteval določbo 5. člena Uredbe, po kateri se zaposlenemu v primeru, če ima v uporabi službeno stanovanje, stroški prevoza povrnejo glede na kraj službenega stanovanja in glede na to, pri navedeni ceni javnega prevoza pravilno upošteval tudi javni prevoz na relaciji A. - B. Zaključilo je, da toženi stranki ni mogoče očitati navajanje neresničnih podatkov v izjavi, saj iz nje izrecno izhaja, da se na delo ne vozi iz kraja bivališča in s tem iz kraja, v katerem ima službeno stanovanje, temveč iz naslova C. Uredba namreč določa, da če ima javni uslužbenec v uporabi službeno stanovanje, vsebuje posebno določbo in specifično ureja tovrstno situacijo, pri čemer iz njenih določb ne izhaja, da bi v primeru, če zaposleni na delo ne vozi iz kraja službenega stanovanja, temveč iz drugega kraja, zaposleni upravičen do povračila stroškov prevoza na delo iz kraja, od koder se dejansko vozi na delo. To določbo so enako razlagali tudi zaposleni pri toženi stranki, ki so bili zadolženi za preverjanje stroškov prevoza in vnašanje podatkov v sistem. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zavrnilo zahtevek tožeče stranke, ker je zaključilo, da je bil toženec, skladno z določbo 5. člena Uredbe v obdobju od 1. 2. 2009 do 1. 11. 2011 upravičen do povračila stroškov prevoza glede na kraj službenega stanovanja, potni stroški na takšni relaciji pa so mu bili tudi povrnjeni. Zavrnilo je zahtevek tožeče stranke, da je bil toženec na njeno škodo obogaten.

8. Zmotno je sklicevanje pritožbe na prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. V predmetnem sporu je relevantna določba 191. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili. Toženec je že v postopku na prvi stopnji utemeljeno ugovarjal, da na njegovi strani ni okoliščin, ki bi mu nalagale obveznost plačila, pač pa so te v sferi tožeče stranke, ki je tožencu priznavala in izplačevala stroške prevoza na delo in z dela iz kraja službenega stanovanja, čeprav je tožnik v izjavi jasno navedel, da prihaja na delo iz naslova C. 9. Pritožba neutemeljeno in protispisno navaja, da je bila s strani toženca zavedena, saj iz podatkov v izjavi, ki jih je podal toženec glede uveljavljanja stroškov prevoza na delo in z dela, izhaja, da se vozi na delo iz naslova C. Tožeča stranka je bila dolžna opraviti presojo, ali je potrebno pri povračilu stroškov prevoza upoštevati kraj, iz katerega se je toženec v spornem obdobju dejansko vozil na delo (in je to v izjavi tudi izrecno napisal), ali kraj njegovega službenega stanovanja. Toženec je namreč navedel resnične podatke pri izpolnjevanju svojih izjav in vseskozi sledil pisnim in ustnim usmeritvam strokovnih organov pri tožeči stranki. V kolikor pa tožeči stranki ni bilo jasno kako razlagati določbe Uredbe v konkretnem primeru pri tožencu, ki je imel službeno stanovanje, dejansko pa se je vozil na delo iz drugega naslova, je to stvar okoliščin na strani tožeče stranke, ki je tožencu priznavala sporne stroške2. Tožeča stranka je tako imela možnost, da bi stroške prevoza obračunavala na način, kot ga uveljavlja v tem sporu, odgovornost za preplačilo pa se ne sme prevaliti na toženca, ki je sporočil pravilne podatke in se zanesel na pravilnost izplačila.3

10. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 95/2006 in nadalj. - Uredba. 2 Enako sodba VDSS opr. št. Pdp 234/2018 z dne 20. 6. 2018. 3 Podobno problematiko neupravičene obogatitve na primer v sodbi ESČP Čakerević-Croatia št. 49921/13 z dne 26. 4. 2018.