Jedro

Ker je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek (ne glede na dejstvo, da se z izvedencem ni popolnoma strinjala), dejansko v celoti prilagodila njegovim ugotovitvam, se v pritožbi ne more uspešno sklicevati na nepravilnost njegovih ugotovitev.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta kot neutemeljeni in v celoti potrdi izpodbijana odločba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje:

1. ugotovilo, da ima tožeča stranka do tožene stranke terjatev v višini 14.005.276,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih v izreku prvostopne sodbe navedenih zneskov do plačila;

2. pobotni ugovor tožene stranke, da ji tožeča stranka iz naslova investicijskih vlaganj dolguje znesek v višini 150.000.000,00 SIT je zavrglo;

3. toženi stranki je naložilo, da v 15-ih dneh plača tožeči stranki 14.005.276,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot so v izreku sodbe posamično navedeni zneski z njihovo zapadlostjo;

4. kar tožeča stranka zahteva več, to je znesek v višini 6.266.406,82 SIT in zakonske zamudne obresti, kot jih je sprva vtoževala "od zapadlosti posameznega zneska dalje" in v kolikor so višje od zakonskih zamudnih obresti iz 1. točke izreka odločbe je zavrnilo;

5. zaradi delnega umika tožbe je v preostalem delu pravdni postopek za znesek v višini 19.898.186,48 SIT s pp ustavilo in

6. toženi stranki naložilo, da povrne tožeči stranki v 15-ih dneh 1.028.712,00 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.9.2005 dalje do plačila.

Zoper to sodbo se pritožujeta tako tožeča kot tožena stranka po svojih pooblaščencih.

Tožeča stranka se pritožuje v delu, v katerem je bil tožbeni zahtevek zavrnjen zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in postopkovnih kršitev ter predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo stroškovno spremeni tako, da tudi v zavrnjenem delu ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da v tem delu izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo zahtevek v višini 6.066.604,12 SIT, ker naj bi tožeča stranka vtoževala dvojno revalorizacijo. To pa ni res. Znesek 20.271.683,52 SIT s strani izvedenca ni bil revaloriziran in je zato odločitev sodišča v nasprotju z listinami v spisu. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ko tožeči stranki ni priznalo zakonskih zamudnih obresti za čas neupravičene obogatitve do vložitve tožbe, z obrazložitvijo, da tožeča stranka ni dokazala nepoštenosti tožene stranke. Iz navedb tožeče stranke v tožbi, da tožena stranka ni v dobri veri, ker krši najemno pogodbo in ker ne plačuje najemnine nedvomno izhaja, da tožena stranka ni bila v dobri veri oz. da ji lahko očitamo nepoštenost. Tožeča stranka je predlagala tudi dodatne priče, ki bi lahko ta vidik dodatno osvetlili. Zaslišanje le-teh pa je sodišče zavrnilo kot nepotrebno. Tudi trditev sodbe, da neupravičena raba poslovnega prostora od maja 1993 do oktobra 1993 ni utemeljena je nejasna in nerazumljiva. Tožeča stranka se ni strinjala z višino cenitve izvedenskega mnenja v tistem delu, ko je izvedenec določil "ponderje" za določitev višine najemnine. Sodišče ni upoštevalo zidanega prostora površine 100 m2 pri odmeri uporabnine z obrazložitvijo, da naj bi jo tožena stranka sama izvenpogodbeno zgradila. To pa ni res. Preureditev lokala je bila v letu 1983 pogodbeno dogovorjena. Zato bi morala plačevati tožena stranka odmeno tudi za ta del. Tožeča stranka pa oporeka tudi odločitvi, da naj bi del zahtevka umaknila. Nobenega dela zahtevka ni umaknila, pač pa ga je zgolj prilagodila opravljeni cenitvi. Zato je tudi v tem delu odločitev sodišča absolutno napačna.

Tožena stranka pa se pritožuje zoper sodbo v tistem delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se sodišče ni odzvalo na ugovore tožene stranke in njene navedbe, da je zahtevek nedopusten glede na dejstvo, da je najemna pogodba za lokal v delu, kjer govori, da tožena stranka kot najemnik nima več zahtevka o povrnitvi neamortiziranih investicij, nična. Tožena stranka je zgradila nov lokal in vanj vložila dobrih 1,5 mio tedanjih DEM, zato je nemoralna in v nasprotju z obveznim predpisom določba najemne pogodbe, da so investicije poračunane s 15-letnim najemom. Še bolj nemoralno pa je izračunati uporabnino za lokal, ki ga je zgradila tožena stranka s svojimi sredstvi. Tožnica bi bila upravičena kvečjemu do uporabnine za neurejen prostor, ki ga je oddala v najem toženi stranki. Razen, če bi se opravil pošten obračun investicije in bi njih neamortiziran del tožnica plačala toženi stranki. Sodišče prve stopnje se s temi bistvenimi vprašanji ni ukvarjalo niti ni hotelo ukvarjati zaradi očitnega napačnega materialnopravnega pristopa k reševanju te zadeve in očitne pristranosti. Razlage o tem, da pogodba v spornem delu ni nična, pa so povsem iz konteksta ničnosti pravnega posla. Zato je ocena sodišča, da ne gre za ničnost, povsem zgrešena in nasprotna ustaljeni sodni praksi.

Pritožbi tožeče in tožene stranke nista utemeljeni.

K pritožbi tožene stranke: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo, dejansko stanje glede bistvenih okoliščin spora pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje pa po oceni pritožbenega sodišča tudi ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev postopka, na katere bi moralo paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeni očitek tožene stranke, "da se sodišče ni odzvalo" na njene ugovore o delni ničnosti najemne pogodbe nima realne podlage, je pa tudi v nasprotju s pritožbenimi navedbami, da je obrazložitev sodišča o tej okoliščini "povsem iz konteksta ničnosti pravnega posla". Že slednje negira trditev tožene stranke, da se sodišče do te ugovorne navedbe ni opredelilo. Sicer pa je sodišče prve stopnje ta ugovor tožene stranke obširno obravnavalo, razloge, zakaj ga ni sprejelo, pa je tudi v povsem zadostni meri in zlasti sprejemljivo obrazložilo na 11. in 12. strani sodbe. S stališčem sodišča prve stopnje, da določbo 9. čl. najemne pogodbe kljub strogi sankciji ni mogoče šteti za nemoralno in s tem nično, ker sta pogodbeni stranki dogovorili točno določene pogoje, zaradi katerih lahko še pred potekom petnajstletnega obdobja investicije postanejo last tožeče stranke se strinja tudi pritožbeno sodišče. Ker je bila izpolnitev pogojev, pod katerimi pred potekom 15-letnega obdobja postane investicija last tožeče stranke v domeni tožene stranke in je nanje prostovoljno pristala, predvsem pa je imela možnost s korektnim izpolnjevanjem pogodbe to preprečiti, o nemoralnosti take določbe ni mogoče zaključevati. Zakaj naj bi bila ta razlaga povsem iz konteksta, pa pritožnik ni pojasnil. Pojasnil pa tudi ni, katera je tista sodna praksa, ki bi nasprotovala taki odločitvi. Zato so te pritožbene trditve le pavšalne in kot take tudi neutemeljene. Razumno in popolnoma sprejemljivo pa je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo zakaj ni upoštevalo ugovora tožene stranke, da bi bila tožnica upravičena kvečjemu do uporabnine za neurejen prostor, ki ga je oddala v najem toženi stranki. V zvezi s tem je pravilno ugotovilo, da so z odpovedjo najemnega razmerja med pravdnima strankama dne 25.10.1993 in glede na določilo 9. čl. Najemne pogodbe neamortizirana sredstva vložena v adaptacijo v lokal postala del nepremičnine, tožena stranka pa ni imela pravice do povračila neamortiziranega dela vloženih sredstev. To pa je tožeči stranki omogočalo, da bi od takrat dalje tržila najemnino za adaptirano nepremičnino, torej tako, kot ji jo je bila dolžna tožena stranka po odpovedi najemne pogodbe izročiti. Zato je tudi ta odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

K pritožbi tožeče stranke: Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi v delu, v katerem je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev postopka, na katere bi moralo paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Neutemeljena je trditev tožeče stranke, da naj bi sodišče prve stopnje v nasprotju z listinami v spisu ocenilo, da predstavlja znesek 20.271.683,52 SIT revalorizirano najemnino. Prav listina, na katero se sklicuje tožeča stranka - tabela št. 3 B, priloga "C" spisa: izračun skupne vrednosti najemnine za obdobje maj/1993 do februar/2003 navaja v zvezi s tem zneskom dve vrednosti; povprečno letno najemnino "nerevalorizirana vrednost" v višini 14.240.494,84 SIT ter "povprečno letno najemnino per 28. februar/2003" v višini 20.271.683,52 SIT. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da znesek 20.271.683,52 SIT predstavlja revalorizirano najemnino, je popolnoma pravilna, to pa pomeni, da so tudi pritožbene navedbe v tej smeri zato neutemeljene. Nenazadnje to izhaja tudi iz izračuna, ki ga je sodišče opravilo na 13. strani obrazložitve sodbe. Tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka nepoštenosti oz. nedobrovernosti niti ni zatrjevala v trditveni podlagi, niti je ni izkazovala v zvezi z zahtevkom za zamudne obresti je pravilna in temelji na podatkih spisa. Z navedbami, da ni bila v dobri veri in da krši najemno pogodbo, ker ne plačuje najemnine, je tožeča stranka utemeljevala svoj tožbeni zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve, ne pa utemeljevala obrestnega zahtevka. Tudi predlagane priče, na katere se sklicuje v pritožbi, niso bile predlagane v zvezi z zatrjevano nepoštenostjo oz. nedobrovernostjo. Zato se nanje v pritožbi tudi ne more uspešno sklicevati. Ne strinja se pritožbeno sodišče niti s trditvijo, da odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni upravičena do nadomestila za rabo poslovnega prostora od maja 1993 do oktobra 1993 ni jasno in razumljivo obrazložena. Razloge za to svojo odločitev je sodišče navedlo na 10. strani sodbe. Ti razlogi pa niso nejasni, niti niso nerazumljivi. Ker je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek (ne glede na dejstvo, da se z izvedencem ni popolnoma strinjala), dejansko v celoti prilagodila njegovim ugotovitvam, se v pritožbi ne more uspešno sklicevati na nepravilnost njegovih ugotovitev. Končno pa pritožbeno sodišče še poudarja, da tožeča stranka tudi ne more biti uspešna s svojo trditvijo, da ni umaknila nobenega dela zahtevka. S to trditvijo očitno izpodbija sklep sodišča v 5. tč. izpodbijane odločbe, da se pravdni postopek za znesek v višini 19.898.186,48 SIT s pp ustavi. V tem pa tudi pritožbeno sodišče ne vidi nobene napake. Ob dejstvu, da je tožeča stranka pred tem uveljavljala zahtevek v višini 40.169.870,00 SIT s pp in da je v pripravljalni vlogi z dne 21.12.2004 navedla, da "formulira tožbeni zahtevek in predlaga izdajo naslednje sodbe; da ji je tožena stranka dolžna plačati glavnico 20.271.683,52 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi", drugače, kot da je tožbeni zahtevek umaknila za razliko, pač njenega ravnanja ni mogoče razumeti. Zato je tudi ta del njene pritožbe popolnoma neutemeljen.

Iz vseh zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče tako pritožbo tožeče, kot tudi pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.