Jedro

Konkretno tožnikovo delo v kamnolomu je bilo nevarno. „Obnašanja“ obdelovanega kamna ni mogoče predvideti, kamni so velikih dimenzij in mase, tako veliki kosi naravnega kamna lahko razpadejo tudi, če poke v njih niso vidne in torej opažanje samih pok ne igra odločilne vloge.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v 1. točki izreka spremeni tako, da se znesek 14.885,00 EUR zviša na znesek 18.171,44 EUR; - v 3. in 4. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu (2. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, (1.) da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 14.885,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 04. 2009 dalje do plačila, (2.) kar je tožnik zahteval več iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo zavrnilo, (3. ) zavrnilo je zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna plačati odškodnino za premoženjsko škodo v višini 1.953,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 04. 2009 dalje do plačila in (4.), da je toženka dolžna tožniku plačati 1.998,52 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se je pritožil tožnik iz pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in sodišču druge stopnje predlagal, da da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevku ugodi in toženki naloži stroške postopka, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotoval je odločitvi sodišča prve stopnje, ki je njegov soprispevek k nastali škodi ocenilo na 30 odstotkov. Navedel je, da je izpoved priče B.M. glede odločilnih okoliščin nezgode v nasprotju sama s seboj in je diametralno nasprotna izpovedi priče S.Č., kar bi moralo sodišče prve stopnje ustrezno premostiti z dokazno oceno. Ker je priča M. pojasnil, da je bil o dejstvu, da je tožnik zaznal razpoko, obveščen s strani S.Č., je trditev priče M. o tem, da sta s tožnikom skupaj razpoko opazila, očitno neresnična, poleg tega pa se je nezgoda zgodila pet minut po tožnikovem prihodu v službo. Tožnik je izpovedal, da bi v primeru, da bi poko zaznal, uporabil ukrepe, ki so za to predvideni, kot bi to storil vsak povprečno skrben človek. Uporaba standarda povprečno skrbnega človeka ni primerna pri razlagi neskladja med vsebino izjave Prijave poškodbe pri delu, izjavo tožnika z dne 02. 11. 2007 in Prijavo škodnega primera. Je namreč fizični delavec s končano osnovno šolo, hrvaški državljan, ki za silo razume slovensko, še težje pa govori in bere. Ob splošno znanem dejstvu, da se tuji delavci bojijo odpuščanja, ni verjetno, da bi zahteval od pravnice podjetja, da mu prebere in prevede izjavo ter da bi spraševal o vsebini slednje. Od vodilnega delavca S.Č., ki je strokovnjak, je pričakovati, da se bo o resničnosti svojih navedb v javni listini prepričal, saj javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej navaja. Ob pravilni dokazni oceni bi sodišče ugotovilo, da poke ni videl in ni mogel videti, zato tudi ni mogel prispevati k nastanku škode. Višina prisojene odškodnine za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prenizka. Izvedenec je ugotovil, da gre za posebno hudo telesno poškodbo. Je fizični delavec in desničar, sodna praksa v podobnih primerih prisoja višje zneske. Očitek sodišča o pomanjkljivi trditveni podlagi v zvezi s premoženjsko škodo ni utemeljen. V tožbi je jasno navedel, da je upravičen tudi do odškodnine za materialno škodo, ki jo je specificiral. 3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritrditi je presoji sodišča prve stopnje, da je tožnik prispeval k nastanku delovne nezgode, saj navkljub dejstvu, da je vedel za razpoko v kamnu, ni ravnal na način, kot je bilo (nesporno) potrebno ravnati: da bi s „pajserjem“ odstranil del kamna, ki bi se lahko odlomil oziroma odkrušil. Neutemeljeno pritožba izpostavlja, da naj bi v izpovedi priče B.M., na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, obstajala nasprotja. Sodišče prve stopnje ni imelo prav nobenega razloga, da jasni in nedvoumni izpovedbi priče, da sta s tožnikom skupaj opazila razpoko na zgornjem delu kamna, ki je poškodoval tožnika, ne bi sledilo. Nadaljnja izpoved priče M., da mu je „šef S.Č. povedal, da naj bi tožnik opazil razpoko na kamnu“, ne pomeni, da priča ne bi mogla opaziti razpoke na kamnu skupaj s tožnikom. Tudi navedbe, da je do nesreče prišlo takoj po tožnikovem prihodu v službo, prepričanja sodišča druge stopnje o pravilnosti odločitve o tem, da je tožnik s svojim ravnanjem soprispeval k nastanku škode, ne omajejo. Sodišče druge stopnje v celoti sprejema pravilno dokazno oceno v drugem odstavku na strani 5 sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z vsebino izjave prijave poškodbe pri delu (priloga A5), izjavo tožnika z dne 21. 11. 2007 (priloga B4) in prijavo škodnega primera (priloga B1). Okoliščine, da je tožnik fizični delavec s končano osnovno šolo, hrvaški državljan in da slabo razume slovensko, še težje pa govori in bere ter se boji odpuščanja, ne pomenijo, da mu ni treba prebrati listine, ki jo podpisuje in se prepričati o njeni vsebini. Nadalje ne drži, da predstavlja prijava poškodbe pri delu (priloga A5) javno listino in s tem izkazuje resničnost tistega, kar se v njej navaja, saj listina ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 224. člena ZPP.

6. Vendar pa je sodišče druge stopnje v okviru pravilne uporabe materialnega prava, na katero v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi (tudi) po uradni dolžnosti, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tožnikov soprispevek ocenilo previsoko (v višini 30 odstotkov). Obrazložilo je, da gre za delo s povečano nevarnostjo in bi moral tožnik pri delu pokazati večjo pazljivost od običajne, sploh, ker je bil na poko v kamnu s strani sodelavca predhodno ustno opozorjen. Navedenemu stališču gre sicer pritrditi, vendar pa hkrati ni mogoče spregledati ugotovitev, da je bilo konkretno tožnikovo delo v kamnolomu nevarno (149. člen Obligacijskega zakonika (OZ)). „Obnašanja“ obdelovanega kamna ni mogoče predvideti, kamni so velikih dimenzij in mase, tako veliki kosi naravnega kamna lahko razpadejo tudi, če poke v njih niso vidne in torej opažanje samih pok ne igra odločilne vloge. Ob upoštevanju slednjega je sodišče druge stopnje izpodbijano odločitev spremenilo tako, da je soprispevek tožnika ocenilo v višini 20 odstotkov (peta alineja 358. člena ZPP).

7. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik v nezgodi utrpel odprt zdrobljen zlom osnovne prstnice palca desne roke, veliko rano na palcu desnice ter zlom osnovne prstnice, kar je posebno huda telesna poškodba. Tožnik je bil tudi razvrščen v tretjo kategorijo invalidnosti. Utemeljeno pritožnik izpostavlja, da prisojena odškodnina zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (sodišče prve stopnje mu je iz tega naslova priznalo 8.550,00 EUR) ne upošteva v zadostni meri njegovih individualnih lastnosti in subjektivnih posledic škodnega dogodka (načelo individualizacije odškodnine). Upoštevajoč izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da je poškodba pri tožniku pustila 10 odstotno invalidnost, da tožnik finih del in gibov s poškodovanim palcem ne zmore več, kot tudi ni sposoben grobih del in upoštevajoč pritožbeno ponovno izpostavljene okoliščine, da je tožnik desničar in fizični delavec, sodišče druge stopnje ocenjuje, da primerna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti znaša 10.000,00 EUR. Ob tem je upoštevano tudi načelo objektivne pogojenosti odškodnine, torej vpetost v sistem odškodnin s tožnikovim primerljivih primerih (primerjaj II Ips 9/2003, II Ips 343/2003, II Ips 634/2004).

8. Ob upoštevanju prisojene odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 10.000,00 EUR in ob upoštevanju tožnikovega 20 odstotnega soprispevka k nastali škodi je toženka dolžna tožniku povrniti 18.171,44 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo. Natančneje (ob že upoštevanem soprispevku) 8.000,00 EUR za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, 8.000,00 EUR zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, 1.142,86 EUR za prestan strah in 1.028,57 EUR za skaženost. Pravna podlaga za spremembo sodbe je peta alinea 358. člena ZPP.

9. Pritrditi je pritožbeni navedbi, da je bil zahtevek za povračilo premoženjske škode neutemeljeno zavrnjen. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je tožnik podal pomanjkljivo trditveno podlago glede potnih stroškov in da je z njihovim popisom, ki ga je predložil kot dokaz, ne more nadomestiti. Tožnik je namreč že v tožbi zahteval povrnitev materialne škode za potne stroške, ki so mu nastali v času po poškodbi s prevozi do zdravnikov in specialistov in predlagal dokaze (7. člen ZPP v zvezi z 212. členom ZPP), zato je potrebno njegov zahtevek za povračilo premoženjske škode vsebinsko obravnavati. Sodišče druge stopnje je v tem delu odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo, saj samo o zahtevku, glede na naravo kršitve (bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega ostavka 339. člena ZPP), ni moglo odločati, v posledici pa je moralo razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka, saj je ta odvisna od končnega uspeha strank (354. člen ZPP).

10 Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.