Jedro

Tožnica bi volilo lahko uveljavljala oz. bi ga tudi morala uveljavljati, torej zahtevati njegovo izpolnitev od dediča. Če ga ni, iz tega odškodninska obveznost dediča ne more nastati.

Dokazna ocena, da toženec tožnici (s protipravnim ravnanjem, kar bi bilo nujno za uveljavljanje njegove odškodninske obveznosti) ni preprečil uveljavljanja volila, je prepričljiva in pravilna. Tožnica namreč ni z ničemer izkazala, da bi kaj ukrenila, ko je izvedela za volilo, da bi ga uveljavila, pri čemer je treba imeti v mislih pravna sredstva, ki jih ima volilojemnik na razpolago.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica naj sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo škode, ki naj bi ji jo povzročil toženec s preprečitvijo izpolnitve volila iz oporoke pok. A. A., ki je umrl ... 6. 2008. Posledično je tožnici naložilo povračilo toženčevih pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se tožnica pritožuje, nominalno iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov, predlaga njeno spremembo oz. razveljavitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške. Ne strinja se z oceno sodišča, da se je odpovedala volilu, ker da ga toženec brez poziva ni bil dolžan izpolniti. Meni, da volilo volilojemnik pridobi v trenutku oporočiteljeve smrti, pri čemer se sklicuje na dve odločbi, II Ips 185/2011 in I Cp 1396/2016. Navaja, da ob podpisu izjave 20. 10. 2009 za volilo sploh ni vedela, zato te izjave ni mogoče šteti kot odpoved volilu. Zato tudi odpovedi pogodbe ni mogoče šteti za zakonito, ker jo je treba presojati skupaj z dogovorom, ki ga je imela s pok. A. A. o brezplačni uporabi stanovanja, po njegovi smrti pa v obliki volila. Te pravice ni mogla izgubiti s toženčevo odpovedjo pogodbe.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Ni sporno, da je pok. A. A. v svoji oporoki zapisal, da določa tožnici pravico bivati v delu stanovanjske stavbe - v sobi prve etaže jugovzhodnega dela objekta s souporabo kopalnice in kuhinje za čas, kot sama želi, pod sedanjimi pogoji. S tem ji je volil osebno služnost, služnost stanovanja, kot to smiselno pravilno opredeljuje tudi sodišče prve stopnje.

7. Res je, kar navaja pritožnica, da iz sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 185/2011 z dne 3. 4. 2014 izhaja stališče, da se volilo upoštevaje določbo 132. čl. Zakona o dedovanju (ZD) pridobi ipso iure, praviloma v trenutku oporočiteljeve smrti, ko preide na dediče zapuščine.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 1. odst. 86. čl. ZD, ki določa, da ima na podlagi oporoke volilojemnik pravico zahtevati izpolnitev volila od tistega, ki mu je z oporoko naloženo, naj volilo izpolni. Tožnica bi torej volilo lahko uveljavljala oz. bi ga tudi morala uveljavljati, torej zahtevati njegovo izpolnitev od dediča. Če ga ni, iz tega odškodninska obveznost dediča ne more nastati. Iz navedenega judikata ne izhaja, da je dedič dolžan volilo izpolniti brez poziva (sicer odškodninsko odgovarja). Prav nasprotno. Iz sodbe II Ips 185/200 izhaja, da utemeljenost tožbenega zahtevka na izpolnitev volila v pravdi ni odvisna od tega, ali je volilojemnik izrecno zahteval izpolnitev volila že v zapuščinskem postopku oziroma se nanj tam skliceval. Iz tega jasno sledi, da je volilojemnik svojo pravico zoper dediča sodno uveljavljal. Tudi iz sklepa tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cp 1396/2016 ne izhaja nič drugega.1

9. Dokazna ocena, da toženec tožnici (s protipravnim ravnanjem, kar bi bilo nujno za uveljavljanje njegove odškodninske obveznosti) ni preprečil uveljavljanja volila, je prepričljiva in pravilna. Tožnica namreč ni z ničemer izkazala, da bi kaj ukrenila, ko je izvedela za volilo. Nič ni storila, da bi ga uveljavila, pri čemer je treba imeti v mislih pravna sredstva, ki jih ima volilojemnik na razpolago. Ni izkazala, da bi volilo zahtevala od dediča niti tedaj, ko sama trdi, da je zanj izvedela, to je leta 2012. Že ocena, da je za volilo vedela že leta 2009, konkretno tedaj, ko je pri notarju podpisala izjavo, da do dedičev v zvezi s stanovanjem nima zahtevkov, pa je tudi prepričljiva, ker je življenjsko sprejemljiva in logična. Iz izjave namreč izhaja, da je tožnica v hiši pok. A. A. živela na podlagi ustnega dogovora za najemnino 85 EUR, nato pa na podlagi dogovora s tožencem v zameno za čiščenje. Nadalje se je zavezala iz hiše izseliti na zahtevo dediča in izjavila, da do dedičev nima nobenih zahtevkov v zvezi z navedeno stanovanjsko hišo. 10. Na podlagi takih ugotovitev in glede na navedeno materialno pravo se pritožbeni očitki izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspešne pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).

1 V tej zadevi je šlo za presojo, ali je zapustnik določeno ustanovo vezal na izpolnitev pogoja in ali v tem primeru pridobi volilojemnik pravico s trenutkom smrti ali z nastopom pogoja. V vsakem primeru velja, da z volilom pridobi pravico terjati volilo od dediča.