7. 2. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 17. januarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 445/2005 z dne 18. 5. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru št. U 243/2004 z dne 15. 2. 2005, z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 464-451/00 z dne 18. 4. 2004 in z odločbo Upravne enote Radlje ob Dravi št. 321-140/92-402 z dne 17. 3. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Upravna enota Radlje ob Dravi je z odločbo, navedeno v izreku tega sklepa, zavrnila predlog pritožnice za obnovo denacionalizacijskega postopka, v katerem je bila zavrnjena zahteva njenega pravnega prednika za vrnitev podržavljenega premoženja.

Denacionalizacijski zahtevek je bil zavrnjen, ker je bilo v posebnem ugotovitvenem postopku ugotovljeno, da vlagatelj zahteve v času podržavljenja premoženja ni imel jugoslovanskega državljanstva, kar je po prvem odstavku 9. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju ZDen) pogoj za priznanje statusa denacionalizacijskega upravičenca. Pritožnica je kot obnovitveni razlog navajala izjave novih prič, ki naj bi izpodbile domnevo nelojalnosti vlagatelja zahteve, kar naj bi imelo za posledico drugačno ugotovitev o obstoju državljanstva FLRJ v času podržavljanja njegovega premoženja. Upravni organ prve stopnje je ob zavrnitvi predloga za obnovo postopka pritožnici pojasnil, da teh izjav ne more šteti kot nova dejstva in dokaze po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št 80/99 in nasl. – v nadaljevanju ZUP), ki bi lahko pripeljali do drugačne odločbe o denacionalizacijskem zahtevku, saj ne dokazujejo, da je bil njen pravni prednik v času podržavljenja premoženja državljan FLRJ. Hkrati je opozoril, da je bilo o državljanstvu pritožničinega pravnega prednika odločeno v drugem upravnem postopku, na katerega ugotovitev je upravni organ v denacionalizacijskem postopku vezan. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi predloga za obnovo postopka zavrnilo. Z izpodbijanima sodnima odločbama, ki sta prav tako navedeni v izreku tega sklepa, pa je bila zavrnjena tožba zoper odločitev Ministrstva oziroma pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča.

Pritožnica v obširni ustavni pritožbi navaja, da so odločitve upravnih organov in sodišč, ko so odločali o državljanstvu njenega pravnega prednika kot predhodnem vprašanju ter tudi kasneje, ko so odločali o denacionalizacijskem zahtevku samem, temeljile na ureditvi, ki ni skladna z Ustavo. Pri tem posebej graja ureditev tretjega odstavka 63. člena ZDen v povezavi z novim drugim odstavkom 35. člena Zakona o državljanstvu (Uradni list FLRJ, št. 105/48 – v nadaljevanju ZDrž), ki naj bi bila razlog za to, da vlagatelju zahteve ni bilo priznano jugoslovansko državljanstvo v času podržavljenja njegovega premoženja. Meni, da so bile zaradi take ureditve v navedenih postopkih njenemu pravnemu predniku izdane negativne odločbe, ker se je nelojalnost ugotavljala zgolj na podlagi neverodostojnih zapisov o članstvu v organizaciji Kulturbund.

Razloge, s katerimi utemeljuje trditve o kršitvah človekovih pravic v postopku, kjer sta upravna organa in sodišči odločali o predlogu za obnovo postopka o zavrnitvi denacionalizacijskega zahtevka, kar je sicer predmet te ustavne pritožbe, pritožnica povezuje z razlogi, s katerimi je izrazila svoje nestrinjanje z odločitvami teh organov glede vprašanja državljanstva in glede zavrnitve denacionalizacijskega zahtevka. V izreku tega sklepa navedenim odločbam očita kršitev 22. člena Ustave (pravica do enakega varstva pravic), 33. člena Ustave (pravica do zasebne lastnine in dedovanja) in drugega odstavka 14. člena Ustave (enakost pred zakonom). Trditev o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave utemeljuje z navedbo, da je Upravno sodišče samo dokončno odločilo o stvari, s čimer naj bi ji bila odvzeta pravica, da dokazuje dejstva in okoliščine, ki so odločilna za pravilno uporabo določb ZDen o ugotavljanju državljanstva. Iz ustavne pritožbe smiselno izhaja, da naj bi pri tem šlo za nov dokaz – izjave prič, ki naj bi izpodbile domnevo nelojalnosti njenega pravnega prednika, kar naj bi imelo za posledico ugotovitev, da je izpolnjeval pogoj državljanstva za pridobitev statusa denacionalizacijskega upravičenca. Do kršitve pravice iz 33. člena Ustave naj bi prišlo, ker naj bi ta določba varovala pravico pričakovanja denacionalizacijskih upravičencev. Pritožnici pa naj bi bila ta pravica kršena, ker ji izpodbijane odločbe (v povezavi z odločbami, s katerimi je bil zavrnjen denacionalizacijski zahtevek in izdana negativna ugotovitvena odločba glede državljanstva) onemogočajo (oporočno) dedovanje podržavljenega premoženja. Drugi odstavek 14. člena Ustave naj bi bil kršen, ker pravnemu predniku pritožnice ni bil priznan status denacionalizacijskega upravičenca, čeprav je bil na podlagi drugega odstavka 35. člena ZDrž kot državljan Kraljevine Jugoslavije na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojen na ozemlju Slovenije.

B.

Predmet preizkusa te ustavne pritožbe so v izreku navedene sodne in upravne odločbe. To pomeni, da Ustavno sodišče preizkusi le tiste navedbe iz ustavne pritožbe, ki se nanašajo na postopek, v katerem sta upravna organa in obe sodišči odločali o predlogu za obnovo postopka o zavrnitvi denacionalizacijskega zahtevka. Ob preizkusu ustavne pritožbe Ustavno sodišče ni posebej odgovarjalo na pavšalen očitek pritožnice, ki se nanaša na zakonsko ureditev iz tretjega odstavka 63. člena ZDen. Kljub temu Ustavno sodišče pri tem opozarja, da je bila ta zakonska določba že predmet presoje Ustavnega sodišča (odločba št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997, Uradni list RS, št. 23/97 in OdlUS št. VI, 43), pri čemer je Ustavno sodišče odločilo, da ta določba ni v neskladju z Ustavo.

V upravnem postopku sta upravna organa odločala o tem, ali je podan obnovitveni razlog, v sodnem postopku pa sta sodišči izvajali kontrolo zakonitosti nad tema odločitvama. Trditev pritožnice, da je z izpodbijanimi odločbami bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom, ker naj bi bil njen pravni prednik na podlagi domovinske pripadnosti jugoslovanski državljan (oziroma državljan Slovenije), pomeni zgolj ponavljanje navedb, ki se nanašajo na vprašanje ugotavljanja državljanstva vlagatelja zahteve (kar je predmet posebnega upravnega postopka). Z njo ni mogoče utemeljiti zatrjevane kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave (ki se v sodnih postopkih kaže kot pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave) v postopku, kjer so bile izdane izpodbijane odločbe. Očitek, da je bila pritožnici kršena pravica iz 22. člena Ustave, ker naj ne bi mogla pred Upravnim sodiščem dokazovati dejstev in okoliščin, pomembnih za pravilno uporabo določb 9. in 12. člena ZDen, saj naj bi to sodišče odločalo brez upoštevanja njenih dokazov, je pavšalen. Kolikor se tudi ta očitek pritožnice nanaša na neupoštevanje predloženih izjav novih prič v zvezi z lojalnostjo vlagatelja zahteve (kar naj bi imelo za posledico drugačno odločitev o državljanstvu), je ta očitek neutemeljen. Upravno sodišče je namreč pritožnici pojasnilo, da novih dejstev in dokazov, ki se tičejo ugotovitvenega postopka v zvezi z državljanstvom, ne more uveljavljati v postopku denacionalizacije, torej tudi ne v okviru predloga za obnovo tega postopka. Kot ji je pojasnilo Upravno sodišče, pa ima možnost, da take dokaze uveljavlja v okviru morebitno predlagane obnove postopka, kjer se je ugotavljalo državljanstvo. Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi pravice iz 33. člena Ustave. Ta sicer res varuje pričakovanja denacionalizacijskih upravičencev, vendar je to varovanje vezano na status denacionalizacijskega upravičenca, ki pa ga pravni prednik pritožnice – glede na ugotovitve upravnih organov in sodišč – ni imel. O tem se tudi ni odločalo v postopku, kjer so bile izdane izpodbijane odločbe. Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi pravice do dedovanja, saj pritožnica ni izkazala, da bi bilo njenemu pravnemu predniku premoženje vrnjeno.

Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in na podlagi tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan

[1]Po novem drugem odstavku 35. člena ZDrž se za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, živeče v tujini, ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svojo državljansko dolžnost.