Jedro

Tožnice so v spornem obdobju opravljale dela in naloge delovnega mesta zobozdravstveni asistent, čeprav so bile formalno razporejene na delovno mesto srednje medicinske sestre v ambulanti. Zato so upravičene do plačila po dejanskem delu, torej do plačila, kot bi ga prejele, če bi imele sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto zobozdravstveni asistent. Sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo ni poseglo v organiziranje delovnega procesa in sistemizacijo delovnih mest pri toženi stranki, saj je njegova odločitev temeljila na ugotovitvi, da je tožena stranka imela organizirano delo tudi za delovno mesto zobozdravstveni asistent, ki so ga tožnice opravljale (kljub temu, da tega delovnega mesta formalno ni imela sistemiziranega). Sodišče prve stopnje ni naložilo toženi stranki, da v sistemizacijo vnese določeno delovno mesto, kot to smiselno zatrjuje tožena stranka v pritožbi, temveč ji je le naložilo, da tožnicam izplača plačilo glede na dejansko opravljeno delo.

Izrek

Pritožbi tožene stranke zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v IV. točki izreka delno spremeni tako, da se stroški, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožečim strankam, znižajo na znesek 218,66 EUR (od zneska 575,89 EUR).

V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne, pritožba tožečih strank pa se zavrne v celoti in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. in II. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da tožnicam izplača ustrezne neto zneske razlik v plači za obdobje od 1. 8. 2008 do 31. 12. 2010, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in po predhodno odvedenih dajatvah od pripadajočih bruto zneskov, kot to izhaja iz navedenega dela izreka izpodbijane sodbe. V III. točki izreka (ki ni pod pritožbo) je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnic za izplačilo razlike v plači za julij 2008 v višini 150,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za plačilo zakonskih zamudnih obresti za 10. dan v mesecu za pretekli mesec in glede zahtevka po „plačilu drugih dajatev, določenih z veljavnimi predpisi v roku 6-ih dni, po izplačilu razlike v plači, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do dneva plačila“. V IV. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnicam nerazdelno plačati stroške postopka v višini 575,89 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila. V I. točki izreka sklepa (ki ni pod pritožbo) je štelo del predloga tožnic za pritožbo zoper odločitev o stroških, v II. točki izreka tega sklepa pa je toženi stranki naložilo še, da tožnicam poleg že naloženih stroškov v sodbi povrne še stroške v višini 802,01 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

Zoper IV. točko izreka prvostopenjske sodbe se pritožujejo tožnice, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo pritožbenemu sodišču, da njihovi pritožbi ugodi in naloži toženi stranki, da jim povrne vse priglašene stroške in sicer nagrado za postopek skupaj 1.125,28 EUR (namesto 1.082,00 EUR), priglašene stroške iz naslova parkirnin, saj so bili ti nujni za udeležbo pooblaščenke na narokih v A. in da jim na to prizna tudi pravilno izračunan DDV v višini 22 %. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrže oziroma zavrne s stroškovno posledico oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da se glede odločitve sodišča prve stopnje primarno zastavlja pravno vprašanje, ali je organizacija delovnega procesa in sistemiziranje delovnih mest v izključni pristojnosti tožene stranke kot delodajalca ali pa se v organizacijo in sistemizacijo delovnih mest lahko spuščajo tudi delavci in sodišče v delovnem sporu. Odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju z dosedanjo sodno prakso (npr. sodba opr. št. Pdp 1155/2010). Za ta odstop pa sodišče prve stopnje ni pojasnilo razlogov, s tem pa je bila toženi stranki kršena pravica iz 22. člena Ustave. Po stališču tožene stranke sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 19/2014, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. V citirani zadevi je šlo za odločanje o formaciji v vojski, za kar predstavlja podlago Uredba Vlade RS, torej podzakonski akt, v izpodbijani zadevi pa gre za nabor delovnih mest, ki izhajajo iz kolektivne pogodbe, ki je avtonomni pravni vir, pri čemer opis del in nalog iz kolektivne pogodbe za posamezna delovna mesta ne obstaja. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja prepričljivo izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke, ki je izpovedal, da so tožnice šele v letu 2011 dobile pravno podlago za opravljanje določenih nalog, pred tem pa teh nalog niso opravljale. Tožena stranka ima še vedno zaposlene delavke na delovnem mestu „srednja medicinska sestra v ambulanti“, ki delajo v timu z zobozdravnikom (za kar je določen 19. osnovni plačni razred, ki se v spornem obdobju upošteval tudi pri tožnicah). Upoštevaje ta plačni razred je ZZZS refundiral toženi stranki plačo tudi za tožnice. O tem pa izpodbijana sodba nima razlogov oziroma so ti nejasni. Člen 7/5 ZSPJS ne predstavlja pravne podlage za to, da bi morala imeti tožena stranka sistemizirana vsa delovna mesta iz kolektivne pogodbe. Po stališču tožene stranke je to avtonomna odločitev delodajalca. Namen ZSPJS je bil v prevedbi plač, ne pa razporejanju javnih uslužbencev. Prevedba pa je bila opravljena v skladu z zakonom. Terjatev tožnic, ki jo uveljavljajo v tem individualnem delovnem sporu, tudi ne predstavlja čiste denarne terjatve, zato bi bil potreben predhodni postopek pri delodajalcu, kar izhaja iz 204. člena ZSPJS (pravilno 204. člena ZDR). Ker tega postopka ni bilo, tožnice pa so tožbo vložile šele v letu 2011, bi bilo treba njihovo tožbo zavreči (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 25/2012). Dve tožnici sta aneksa k pogodbam o zaposlitvi podpisali, s čimer sta se strinjali z opravljanjem dela na delovnem mestu „srednja medicinska sestra v ambulanti“. Stroški so previsoko in nepravilno odmerjeni. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka pa se pritožuje tudi zoper odločitev v sklepu sodišča prve stopnje, da je dolžna tožnicam povrniti še stroške v višini 802,01 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zahtevek za povračilo teh stroškov zavrne oziroma podredno, da zavrne tudi pritožbo tožnic zoper odločitev o stroških, kot tudi predlog tožnic za izdajo sklepa o popravi sodbe. V tej pritožbi pa tožena stranka odgovarja tudi na pritožbene navedbe tožnic v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, ki je bila sprejeta v IV. točki izreka prvostopenjske sodbe. Navaja tudi, da ni šlo za sklep o popravi, zato je bil predlog tožnic za izdajo tega sklepa neutemeljen. Ker tožnice stroškov za izvedenca niso priglasile pravočasno, čeprav so vedele, da bodo ti stroški bremenili njih, so bile s priglasitvijo teh stroškov prepozne. Iz tega razloga bi bilo potrebno njihov predlog za povrnitev teh stroškov zavrniti. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena in sicer v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o pravdnih stroških (IV. točka izreka izpodbijane sodbe). Pritožbi obeh strank zoper preostali izpodbijani del sodbe in pritožba tožene zoper izpodbijani del sklepa pa sta neutemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka navaja v pritožbi (tožnice bistvene kršitve določb postopka uveljavljajo le pavšalno in neobrazloženo) in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo (razen delno glede odločitve o pravdnih stroških).

V tem individualnem delovnem sporu so tožnice od tožene stranke vtoževale razliko v plači med plačo, ki so jo prejemale v vtoževanem obdobju za delo na delovnem mestu „srednja medicinska sestra v ambulanti“ in plačo za delo delovnega mesta „zobozdravstveni asistent“, za katerega so zatrjevale, da so ga dejansko opravljale. Njihov tožbeni zahtevek je torej temeljil na plačilu za dejansko opravljeno delo.

Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo tožnic zavreči zato, ker ne gre za čisto denarno terjatev in da zato niso bile podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavanje tožbenega zahtevka (204. člen Zakona o delovnih razmerjih; ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Četrti odstavek 204. člena ZDR je določal, da lahko delavec ne glede na rok iz 2. odstavka 204. člena ZDR (v tem odstavku pa je bil določen 30 dnevni rok za vložitev tožbe od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitve s strani delodajalca) denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim sodiščem. Prav za takšne terjatve pa gre tudi v primeru vtoževanih plačil za dejansko opravljeno delo (podobno odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 309/2007, sklep VIII Ips 137/2008, sklep VIII Ips 241/2011,...), ki jih lahko delavec uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem. V zvezi s tem se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 25/2012, saj se je omenjeni spor nanašal na pravilnost določitve novega delovnega mesta (oziroma na vprašanje pravilnosti prevedbe) in posledično na izplačila plač za to delovno mesto. Tožnice pa v tem sporu niso zatrjevale, da s prevedbo niso bile pravilno prevedene, temveč, da so v vtoževanem obdobju opravljale drugo, višje vrednoteno delo, za katero pa niso prejele ustreznega plačila. Ob upoštevanju navedenega so nebistvene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je bila prevedba opravljana v skladu z zakonom.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, da je ZZZS toženi stranki v vtoževanem obdobju refundiral plače v višini, predvideni za delovno mesto „srednja medicinska sestra v ambulanti“ (19. osnovni plačni razred, povečano za šest napredovanj), kar naj bi potrdila tudi priča B.B.. To dejstvo za ugotavljanje utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnic za izplačilo plač po dejanskem delu namreč ni odločilnega pomena. Če delodajalec delavcu naloži opravljanje dela, ki je sicer različno in višje vrednoteno od dela, ki bi ga moral opravljati delavec po pogodbi o zaposlitvi (torej, ki ne spada v opis del in nalog tega delovnega mesta), mu mora za opravljeno delo zagotoviti tudi ustrezno plačilo.

V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da so imele vse tožnice pri toženi stranki že pred letom 2001 sklenjene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in sicer štiri tožnice za delovno mesto „zobozdravstvena asistentka“, dve tožnici za delovno mesto „zobozdravstvena asistentka in odgovorna za material“, ena tožnica pa za delovno mesto „zdravstvenih tehnik - zobozdravstveni asistent“. Ko je v letu 2001 tožena stranka sprejela Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest (B8/17), so bile tožnice razporejene na delovno mesto „zdravstveni tehnik v ambulanti“. Na podlagi določb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), Kolektivne pogodbe za zaposlene v zdravstveni negi (Ur. l. RS, št. 60/98 in nadalj.) oziroma Kolektivne pogodbe za zdravstvo in socialno varstvo v RS (Ur. l. RS, št. 15/94 in nadalj.) ter Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke (B8/16) pa so bili tožnicam ponujeni v podpis aneksi k pogodbi o zaposlitvi, s katerimi jim je bilo od 1. 8. 2008 dalje določeno delovno mesto „srednja medicinska sestra v ambulanti“ (šifra delovnega mesta ...), ki je bilo uvrščeno v V. tarifni razred z osnovnim 19. plačnim razredom (brez napredovanj). Ta plačni razred je bil določen za omenjeno delovno mesto v skladu s Kolektivno pogodbo za zdravstvo in socialno varstvo RS. Na teh delovnih mestih so tožnice delale vse do Sprememb in dopolnitev Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest (B8/15), ki ga je tožena stranka sprejela 28. 3. 2011 in s katerimi je bilo pri toženi stranki sistemizirano tudi delovno mesto „zobozdravstveni asistent“ (s šifro delovnega mesta E035027). To delovno mesto je bilo uvrščeno v V. tarifni razred in v 22. osnovni plačni razred, kar je identično, kot je določala Kolektivna pogodba za zdravstvo in socialno varstvo RS. Navedena kolektivna pogodba je imela v seznamu delovnih mest v plačni podskupini ... navedeno tudi to delovno mesto že od sklenitve aneksa k tej pogodbi (Ur. l. RS, št. 60/2008), ki se je pričel uporabljati s prvim dnem obračuna plač po ZSPJS. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno tudi, da je tožena stranka tožnicam plačo za delovno mesto „zobozdravstveni asistent“ za obdobje od 1. 1. 2011 dalje obračunavala in izplačevala (kar je bilo v skladu s 4. členom Sprememb in dopolnitev Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest z dne 28. 3. 2011 - B8/15).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da so tožnice tudi v obdobju od 1. 8. 2008 do 31. 12. 2010 opravljale dela in naloge delovnega mesta „zobozdravstveni asistent“, čeprav so bile formalno sicer razporejene na delovnem mestu „srednja medicinska sestra v ambulanti“. Do teh ugotovitev je prišlo predvsem na podlagi izpovedb tožnic, zakonitega zastopnika tožene stranke in primerjave opisov del in nalog obeh delovnih mest. Ugotovilo pa je tudi, da tožnice dela na delovnem mestu „srednja medicinska sestra v ambulanti“ niso opravljale. Tožena stranka sicer v spornem obdobju delovnega mesta „zobozdravstveni asistent“ ni imela sistemiziranega, čeprav je bilo to delovno mesto določeno v seznamu delovnih mest plačne podskupine ... v Kolektivni pogodbi za zdravstvo in socialno varstvo RS. Sodišče prve stopnje pa je tudi ob sklicevanju na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 19/2014 kljub temu zaključilo, da so tožnice vseeno upravičene do plačila po dejanskem delu, torej do plačila, kot bi ga prejele, če bi imele sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „zobozdravstveni asistent“. Odločitev o utemeljenosti njihovega tožbenega zahtevka po višini je oprlo tudi na izvedensko mnenje sodnega izvedenca za davčno in finančno stroko (kateremu so sicer tožnice prilagodile svoj tožbeni zahtevek po višini).

Z zgornjimi, podrobno obrazloženimi zaključki prvostopenjskega sodišča soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanje le sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja le na sicer neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s to odločitvijo sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo odstopilo od dosedanje prakse (glede vprašanja, če je organizacija delovnega procesa in sistemiziranje delovnih mest v izključni pristojnosti tožene stranke kot delodajalca, pri čemer se je tožena stranka v pritožbi sklicevala na sodbo VDSS opr. št. Pdp 1155/2010) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS, zavzetem v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 19/2014 z dne 24. 3. 2014. V citirani zadevi je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da je tožnik (če je v resnici opravljal drugo delo, kakor tisto, ki naj bi ga opravljal v formacijski dolžnosti, v katero je bil razporejen) upravičen do plačila za delo, ki ga je dejansko opravljal, čeprav tožena stranka nima sistemizirane ustrezne formacijske dolžnosti, ki bi to delo obsegala. Enako vprašanje se je postavilo tudi v tem individualnem delovnem sporu, do njega pa se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo. Člen 21/1 Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) med drugim določa, da mora (če poseben zakon ne določa drugače) imeti tudi oseba javnega prava akt o sistemizaciji delovnih mest, v katerem so v skladu z notranjo organizacijo določena delovna mesta, potrebna za izvajanje nalog. Po drugi strani ZSPJS določa, da uporabnik proračuna v aktu o sistemizaciji ne sme sistemizirati delovnega mesta in naziva, ki ni naveden v aktih iz člena 7/3 ZSPJS. S sklicevanjem na to določbo pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi morala imeti tožena stranka v sistemizaciji navedena vsa delovna mesta, ki so navedena tudi v kolektivni pogodbi, kot to zmotno zaključuje tožena stranka v pritožbi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da se je sodišče prve stopnje v zvezi s sistemizacijo delovnih mest pri toženi stranki opredeljevalo le do tistih delovnih mest, ki so bila potrebna za izvajanje nalog tožene stranke (in ki jih je tožena stranka dejansko izvajala). Glede na navedeno morajo pravne osebe oziroma delodajalci, za katere veljata člen 21/1 ZJU in člen 7/5 ZSPJS, določbi teh členov spoštovati, na kar je opozorilo tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Že na podlagi zgoraj omenjenih določb je torej treba zaključiti, da je to vprašanje v zakonih, ki veljajo za javni sektor oziroma proračunske uporabnike, urejeno drugače, kot v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013, oziroma v prej veljavnem ZDR). ZDR-1 v členu 20/2 delodajalcu nalaga le, da je dolžan s splošnim aktom določiti pogoje za opravljanje dela na posameznem delovnem mestu oziroma za vrsto dela (pri čemer ta obveznost za manjše delodajalca ne velja).

Sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo tudi ni poseglo v organiziranje delovnega procesa in sistemizacijo delovnih mest pri toženi stranki, saj je njegova odločitev temeljila prav na ugotovitvi, da je tožena stranka imela organizirano delo tudi za delovno mesto „zobozdravstveni asistent“; ki so ga tožnice opravljale (kljub temu, da tega delovnega mesta formalno ni imela sistemiziranega). Sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu ni naložilo toženi stranki, da v sistemizacijo vnese določeno delovno mesto, kot to smiselno zatrjuje tožena stranka v pritožbi (tako, da ta odločitev ni v nasprotju s sodbo VDSS, opr. št. Pdp 1155/2010, ki jo tožena stranka v pritožbi izpostavlja, v kateri je bilo zavzeto stališče, da sodišče delodajalcu ne more naložiti sistemiziranje določenega delovnega mesta), temveč ji je le naložilo, da tožnicam izplača plačilo glede na dejansko opravljeno delo.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da odločba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 19/2014 v tem primeru ni uporabljiva, ker ta odločitev temelji na uredbi, ki je podzakonski akt, v tem individualnem delovnem sporu pa nabor delovnih mest izhaja iz kolektivne pogodbe. Navedeno po stališču pritožbenega sodišča namreč ni bistveno za ugotovitev, da je javni uslužbenec, ki je opravljal dejansko drugo delo (kot delo delovnega mesta, ki je predvideno bodisi v podzakonskem aktu bodisi v avtonomnem pravnem aktu) od dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, upravičen do plačila za opravljeno delo.

Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožene stranke, da tožnice do plačila po dejanskem delu za delovno mesto „zobozdravstveni asistent“ niso upravičene, ker niso opravljale vseh del tega delovnega mesta, o čemer naj bi izpovedal zakoniti zastopnik tožene stranke. Iz njegove izpovedbe sicer izhaja, da so s 1. 1. 2011, ko so tožnice dobile nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „zobozdravstveni asistent“, dobile še nekatere dodatne naloge (svetovanje pacientom v preventivni in kurativni dejavnosti, vodenje evidenc pacientov preko računalniških evidenc, sodelovanje v preventivnem in zdravstveno - vzgojnem delu). V zvezi s tem pa je pojasnil tudi, da tožnicam svetovanje pacientom prej ni bilo odrejeno, če pa so to svetovanje opravljale (tega zakoniti zastopnik ni zanikal) pa je dejal, da so ga opravljale prostovoljno. Glede vodenja pacientov preko računalniških evidenc zakoniti zastopnik ni vedel povedati, od kdaj dalje so se te evidence pri toženi stranki sploh pričele voditi (do tega naj bi po njegovi izpovedbi prišlo šele v decembru 2010 ali pa v januarju 2011, kar pomeni, da tožnice pred uvedbo računalniških evidenc vodenja pacientov po teh evidencah sploh niso mogle opravljati). Glede sodelovanja tožnic v preventivnem in zdravstveno - vzgojnem delu pa je izpovedal, da so tožnice to delo opravljale tudi prej, vendar na drug način (ni pojasnil kakšen) in prostovoljno. Zakoniti zastopnik je poleg tega pojasnil tudi, da v grobem drži, da so tožnice asistirale zobozdravnikom. Tudi ta del izpovedbe zakonitega zastopnika zato ne more omajati pravilnega zaključka sodišča prve stopnje o tem, da so tožnice v vtoževanem obdobju delo delovnega mesta „zobozdravstveni asistent“ dejansko opravljale. Tožnice so namreč v svojih izpovedbah podrobno opisale, kakšno je bilo njihovo delo v spornem obdobju, tudi glede na opis del in nalog delovnega mesta „zobozdravstveni asistent“ (B8/7, A11/1) in glede na katalog strokovnih znanj in spretnosti za poklicni standard „zobozdravstveni asistent“ (A13). Na podlagi teh dokazov je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da so tožnice v vtoževanem obdobju opravljale dela in naloge delovnega mesta „zobozdravstveni asistent“. Tej ugotovitvi pa končno pritrjuje tudi dejstvo, da je tožena stranka s Spremembami in dopolnitvami Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest z dne 28. 3. 2011 (B8/15) to delovno mesto tudi sistemizirala. Kljub temu, da je bil ta akt sprejet šele konec marca 2011, pa ga je tožena stranka pričela za tožnice uporabljati že s 1. 1. 2011. Ob tem tudi ni bilo ugotovljeno, da bi bil sprejem tega akta posledica kakršnihkoli sprememb v obsegu, vrsti oziroma načinu poslovanja in opravljanja nalog tožene stranke (kar bi lahko morebiti privedlo do novih potreb po delu delavcev na delovnem mestu „zobozdravstveni asistent“). Na vprašanje, ki je bilo postavljeno zakonitemu zastopniku pri njegovem zaslišanju, zakaj je prišlo v decembru 2010 do spremembe sistemizacije (vprašanje je bilo sicer netočno, saj je prišlo do spremembe sistemizacije 28. 3. 2011), je zakoniti zastopnik izpovedal le, da je bila to stvar odločitve delodajalca.

Nebistvena za odločitev je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da so pri njej še vedno zaposlene delavke na delovnem mestu „srednja medicinska sestra v ambulanti“, ki delajo v timu z zobozdravnikom. V zvezi s tem je zakoniti zastopnik pojasnil, da je razlika v delu med obema delovnima mestoma razvidna iz opisa del in nalog teh delovnih mest (kljub temu, da delavke na delovnih mestih delajo v timu z zobozdravniki). Izpovedal je tudi, da imajo delavke, ki delajo na delovnem mestu „zobozdravstveni asistent“ več usmerjenega zobozdravstvenega znanja, delavke, ki delajo v timu z zobozdravniki kot srednje medicinske sestre v ambulanti pa poleg tega nimajo pridobljene nacionalne poklicne kvalifikacije (za razliko od tožnic, ki to kvalifikacijo imajo).

Z ozirom na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so tožnice v vtoževanem obdobju opravljale delo delovnega mesta „zobozdravstveni asistent“ (enako kot po 31. 12. 2010), zato jim je utemeljeno prisodilo vtoževano razliko v plači (višino prisojenih zneskov razlik v plači je sicer tožena stranka v pritožbi le pavšalno prerekala).

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o pravdnih stroških obeh pravdnih strank. Nagrada za zastopanje več oseb, ki sta jo po tarifni št. 1200 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) priglasili obe stranki, namreč ne pripada niti tožnicam niti toženi stranki. Po tarifni št. 1200 ZOdvT pripada za zastopanje več oseb nagrada le za postopek (ali nagrada za posel) ne pa nagrada za narok. Poleg tega pa se nagrada za postopek po tarifni št. 1200 ZOdvT, določena glede na vrednost premeta, poviša le v primeru, če gre za isti predmet odvetniške storitve. Ker v konkretnem primeru tožnice ne vtožujejo istega predmeta (vsaka vtožuje svoj predmet v višini razlike v plači), je potrebno nagrado za postopek in narok odmeriti po členu 20/1 ZOdvT, na podlagi katerega se v isti zadevi vrednosti več predmetov seštevajo (ne glede na to, ali odvetnik v isti zadevi zastopa eno ali več strank). Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče o pravdnih stroških obeh strank, o katerih je bilo odločeno v IV. točki izreka izpodbijane sodbe (zoper to odločitev sodišča prve stopnje sta se pritožili obe stranki), odločalo ponovno. Glede na vrednost spornega predmeta (31.500,00 EUR ob vložitvi tožbe) je obema stranka odmerilo nagrado za postopek po tarifni št. 3100 v višini 703,30 EUR, nagrado za narok po tarifni št. 3102 v znesku 649,20 EUR, materialne stroške po tarifni številki 6002 v znesku 20,00 EUR. Tožnicam je priznalo tudi stroške kilometrine v višini 96,20 EUR (tarifna št. 6003), toženi stranki pa stroške po tarifni št. 6000 (v znesku 24,30 EUR), vse povečano za DDV v višini 22 % (tarifna št. 6007). Glede na uspeh strank v tem postopku (tožnice so uspele do 55 %, tožena stranka pa do 45 %, kar je sicer ugotovilo že sodišče prve stopnje), so tožnice upravičene do povrnitve dela njihovih pravdnih stroškov v višini 985,50 EUR, tožena stranka pa v višini 766,84 EUR. Po pobotu teh stroškov je dolžna tožena stranka tožnicam povrniti še del njihovih pravdnih stroškov v višini 218,66 EUR. Preostalih višjih stroškov, ki so jih priglasile tožnice, pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni priznalo, saj so bili priglašeni v nasprotju z določbami ZOdvT, pri čemer zatrjevanih in priglašenih stroškov parkirnin tožnice niti niso izkazale.

Poleg tega je dolžna tožena stranka tožnicam povrniti tudi njihove stroške, ki so jim nastali z izvedencem finančne stroke, o katerih je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom z dne 5. 6. 2014. Te stroške so tožnice sicer priglasile šele po koncu glavne obravnave, vendar zato, ker jim je šele po koncu glavne obravnave sodišče prve stopnje vročilo sklep, s katerim je izvedencu odmerilo nagrado in mu jo izplačalo iz predujma, ki so ga za izvedbo tega dokaza založile tožnice. Ker torej tožnice pred vročitvijo sklepa o odmeri izvedenske nagrade niti niso mogle vedeti, do povrnitve kakšnega dela teh stroškov so upravičene (saj niso vedele, kakšni stroški so jim iz tega naslova nastali), je sodišče prve stopnje o teh stroških odločilo z izpodbijanim delom sklepa ob smiselni uporabi člena 136/7 ZPP. Izpodbijani sklep sicer zares nima narave sklepa o popravi (kot ga je označilo prvostopenjsko sodišče), na kar utemeljeno opozarja tožena stranka v pritožbi, vendar pa napačno poimenovanje tega sklepa nima odločilnega vpliva na njegovo pravilnost. Ker razen delno glede odločitve o stroških postopka (kar je razvidno iz zgornje obrazložitve) niso bili podani niti s pritožbama uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno (v preostalem) pritožbi tožnic in tožene stranke zavrniti kot neutemeljeni in potrditi nespremenjeni izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. in 2. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnice s pritožbo niso uspele, tožena stranka pa je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako krije tožena stranka tudi stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora.