Jedro

Pravilno je materialnopravno stališče, da ustanovljena osebna služnost načeloma zavezanca ne zavezuje k aktivnim ravnanjem (247. člen SPZ). Mora pa lastnik služeče stvari trpeti dejanja drugega in opuščati določena ravnanja. Vendar so okoliščine konkretnega primera posebne v tem, da je bila pitna voda v sporno nepremičnino, na kateri ima tožnik služnost stanovanja, pred posegom toženca napeljana na črno od brata C. (tretje osebe). Ko je toženec poskrbel za odklop tako napeljane vode, je s tem tožnika neutemeljeno motil pri izvrševanju služnosti stanovanja oziroma jo celo onemogočil, saj je splošno znano, da brez pitne vode v hiši normalno bivanje ni mogoče. Konfesorna tožba (212. člen SPZ v povezavi s prvim odstavkom 99. člena SPZ) je dajatvena tožba, ki se glasi na opustitev vseh ravnanj, ki nedopustno posegajo v izvrševanje služnosti. Ker je toženec s svojim ravnanjem poskrbel za to, da tožnik nima več možnosti uporabe pitne vode zaradi odklopa na črno napeljane vode, obstaja tudi njegova obveznost, da mu napeljavo tekoče pitne vode zagotovi nazaj.

Neutemeljeno je sklicevanje v pritožbi na dejstvo, da je ponovni priklop vode na črno nekaj manj in tudi nekaj drugega od zahtevka na izvedbo javnega vodovodnega priključka. Tudi sicer pa je toženec s svojo izpovedbo potrdil, da zanj napeljava vode na črno od brata C. ni ustrezna rešitev, zato jo je tudi sam onemogočil. Morebitno zavzemanje za ponovni priklop vode na črno tako nasprotuje njegovemu predhodnemu ravnanju. To, kar tožnik zahteva v tožbenem zahtevku (priklop na javno vodovodno omrežje in dejanja s tem v zvezi), je v družbi običajen in legalen način zagotovitve tekoče pitne vode. Takšen zahtevek pomeni primerno odpravo s strani toženca povzročenega vznemirjanja.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba (v točki I izreka) in sklep o stroških (točka VI izreka) sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje v točki I izreka razsodilo, da je toženec dolžan tožniku v roku 8 dni izročiti ključe vrat v kleti, ključe vrat 1. nadstropja in ključe ter daljinec garažnih vrat stanovanjske hiše na naslovu B., ki stoji na parceli št. 569/6, k.o. ..., in urediti napeljavo tekoče pitne vode v hiši na naslovu B., ki stoji na parceli št. 569/6, k.o. ... tako, da v roku 8 dni Komunali poda vlogo za priključitev objekta na javno vodovodno omrežje, kopijo gradbenega dovoljenja, plača ustrezne dajatve ter po prejemu dovoljenja na lastne stroške izvede napeljavo vode (vstavitev odcepa in vodomernega števca) od obstoječega vodovodnega jaška hiše na naslovu B., do obstoječega vodovodnega jaška hiše na naslovu B., odpre ventil za vodo v jašku ter v hiši ter omogoči dotok tekoče pitne vode iz vodovodnega omrežja v hišo na naslovu B. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožnik zahteval, da toženec v roku 8 dni na stanovanjsko hišo na naslovu B., ki stoji na parceli št. 569/6, k.o. ..., nad vrata namesti hišno številko in pri pristojnem elektro podjetju zagotovi nazivno vrednost varovalk 1 x 25 A (točka II izreka). V točkah III do V izreka je sodišče prve stopnje odločilo o predlogu za začasno odredbo. V točki VI izreka je odločilo, da tožnik nosi stroške postopka v deležu 1/3, toženec pa v deležu 2/3. O višini stroškov bo odločeno s posebnim sklepom.

2. Zaradi različnega pritožbenega roka je toženec iz vseh pritožbenih razlogov vložil ločeni pritožbi zoper ugodilni del sodbe (v točki I izreka) in zoper odločitev o stroških postopka (točka VI izreka). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo in sklep o stroških razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da ustanovljena osebna služnost zavezanca ne zavezuje k aktivnim ravnanjem. To je ključna razlikovalna lastnost med služnostjo in stvarno pravico stvarnega bremena. Zahtevek tožnika glede ureditve napeljave vode je dajatveni, ta pa presega vsebino obveznosti, ki za toženca izhajajo iz ustanovljene služnosti. Vodovodni priključek na naslovu B. ni bil nikoli izveden, tako pa je bilo stanje že ob podelitvi služnosti stanovanja. Prav zato pa toženec prereka, da bi lahko tožnika pri izvrševanju služnosti vznemirjal na način, ki bi bil v zvezi s takšnim neobstoječim vodovodnim priključkom. To, da je bila v preteklosti „na črno“ zagotovljena dobava vode s strani brata C., nikakor ne utemeljuje tu sporno terjatev tožnika, ki naj bi bila v obveznosti toženca, da na natančno določen način zagotovi priključek pri Komunali. Z zahtevkom je tožnik presegel namen varstva in učinek konfesorne tožbe. Tožnik ni zahteval ponovnega priklopa vode na črno, odklop katere je sodišče sicer dokazno neocenjeno in v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem štelo kot akt toženca in kar naj bi predstavljalo nedovoljeno vznemirjanje, pač pa izvedbo novega in legalnega priključka na javno vodovodno omrežje. Takšna terjatev pa že po dejstveni podlagi ne more imeti temelja v konfesorni tožbi. Da v času ustanovitve služnosti hiša z naslovom B. ni imela zagotovljenega javnega vodovodnega priključka, pa je že sodišče samo identificiralo kot nesporno dejstvo. Ne gre za medsebojno zamenljiva zahtevka, pač pa je zahtevek za ponovni priklop vode na črno bistveno manj in tudi drugačen od zahtevka na izvedbo javnega vodovodnega priključka. Na podlagi soglasja in pooblastila je Komunala d.o.o. izdala soglasje k priključitvi s področja oskrbe s pitno vodo št. 114/2022 z dne 14.7.2022. Obveznost tožnika je bila, da citirano soglasje izroči tako tožniku kot tudi sodišču. Opustitev tega pomeni najmanj zlorabo procesnih pravic. Tožnik za izpodbijani del tožbenega zahtevka sploh ni imel pravnega interesa, saj je glede na časovne meje pravnomočnosti sodbe tožnik pravzaprav že razpolagal s soglasjem. Izrek sodbe iz opisanih razlogov tudi ni izvršljiv, saj ni mogoče izvesti dveh priključkov za isto stanovanjsko stavbo. V delu priklopa objekta na javno vodovodno omrežje toženec sodbo izpodbija tudi zaradi absolutne bistvene kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je sodišče odločilo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno. V obeh primerih je tožnik s tožbenim zahtevkom zasledoval ureditev priklopa pitne vode preko izvedbe legalnega priključka na javno vodovodno omrežje. Stališče, da objektivna identiteta ni podana, ker je vmes prišlo do odklopa na črno speljane vode, je očitno zmotno. To dejstvo v tej zadevi namreč sploh ni pravno relevantno. Sodna praksa je glede oblikovanja zahtevka konfesorne tožbe od tožnika v teh primerih zahtevala, da ga oblikuje tako, da tožencu omogoči izbiro med več ustreznimi ukrepi, če so ti na voljo. Povsem določen zahtevek je tako utemeljen le tedaj, ko je vznemirjanje po naravi stvari mogoče odpraviti na en način. Služnost stanovanja ni vseobsegajoča, pač pa omejena, in sicer vselej s potrebami imetnika pravice do služnosti, eventualno pa tudi preko dogovora. Toženec se ne strinja, da bi imel tožnik pravico do rabe celotne stanovanjske hiše, čeprav slednji sploh ne potrebuje posameznih delov stavbe. Toženec je posebej izpostavil, da garaža in klet nista namenjeni bivanju, v njej pa se že ves čas nahajajo stroji in druga mehanizacija toženca. Z načinom rabe garaže in kleti je bil tožnik seznanjen že ob ustanoviti služnosti. Tožnik tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjeval, katere njegove potrebe zahtevajo koriščenje garaže in kleti. Njegov namen je le škodovati tožencu. Enako velja tudi glede ključev prvega nadstropja. Tožniku za njegove potrebe povsem zadostujejo pritlični prostori.

3. V pritožbi zoper odločitev o stroških postopka toženec navaja, da sodišče odločitve o razdelitvi deležev ni obrazložilo, zaradi česar v tem delu odločbe ni mogoče preizkusiti. Toženec meni, da je že sedaj uspel najmanj v deležu ½.

4. Tožnik je na pritožbi odgovoril in predlagal zavrnitev obeh pritožb. 5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo toženčev ugovor, da gre v zadevi za že pravnomočno razsojeno zadevo. Pritožbeno sodišče se v zvezi s tem sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje v točkah 20 do 24 obrazložitve sodbe. Glede na pritožbene razloge zgolj še dodaja, da je dejanska podlaga priključitve predmetne hiše na javno vodovodno omrežje v predmetnem postopku drugačna od tiste v zadevi P 11/2020. V zadevi P 11/2020 je tožnik imel v predmetno hišo napeljano pitno vodo in je zahteval poleg tega priklop hiše na javno vodovodno omrežje, ker naj bi se toženec to zavezal storiti v posebej sklenjenem dogovoru. V tej pravdi pa zahteva priklop na javno vodovodno omrežje, ker je zaradi zaprtja na črno oziroma nelegalno napeljane pitne vode od brata C. (ki je nastopilo po pravnomočnosti sodbe v zadevi P 11/2020), ostal brez tekoče vode. Brez tekoče vode pa ne more izvrševati služnosti stanovanja. V pravdi P 11/2020 je torej tožnik terjal izpolnitev dogovora, v tej pravdi pa uveljavlja varstvo svoje služnostne pravice stanovanja zaradi naknadnega odklopa vode (konfesorna tožba). Objektivna identiteta med obema zahtevkoma ni podana.

7. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da ima tožnik v stanovanjski hiši na naslovu B., parc. št. 569/6, k.o. ..., dogovorjeno dosmrtno brezplačno služnost stanovanja. Prav tako ni bilo sporno, da je bila ob ustanovitvi navedene služnosti stanovanja stanovanjska hiša v tretji gradbeni fazi, vendar je imela napeljano elektriko in na črno napeljano pitno vodo od brata C., ni pa bila priklopljena na javno vodovodno omrežje.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v dednem dogovoru I D 420/2011 z dne 23.11.2011 zapisana brezplačna služnost stanovanja ni omejena na posamezen del stanovanjske hiše na naslovu B., kar pomeni, da se služnost nanaša na celotno stanovanjsko hišo, tudi pomožne prostore, kot sta klet in garaža. Zato je tožnik upravičen koristiti vse prostore v tej hiši, torej tudi prvo nadstropje, klet in garažo. Nasprotne pritožbene trditve niso utemeljene. Iz podatkov spisa tudi ni mogoče zaključiti, da bi bil tožnikov namen le škodovati tožencu, nasprotno, tožnik je zatrjeval, da bo v klet namestil peč za centralno kurjavo. Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan tožniku izročiti ključe vrat prvega nadstropja, vrat kleti in vrat garaže ter daljinca garaže. 9. Glede napeljave tekoče pitne vode v hiši pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bila voda zaprta v posledici toženčeve odločitve in njegovega sodelovanja. Takšen zaključek je utemeljeno naredilo na podlagi toženčeve izpovedbe, ki jo sodišče citira v točki 33 obrazložitve sodbe. Pritožbeno zanikanje, da je šlo za akt toženca, torej ni utemeljeno. Ne drži pa tudi trditev, da je odklop vode ostal dokazno neocenjen, saj je dokazna ocena navedena v že omenjeni 33. točki obrazložitve sodbe.

10. Pravilno je materialnopravno stališče, da ustanovljena osebna služnost načeloma zavezanca ne zavezuje k aktivnim ravnanjem (247. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Mora pa lastnik služeče stvari trpeti dejanja drugega in opuščati določena ravnanja. Vendar so okoliščine konkretnega primera posebne v tem, da je bila pitna voda v sporno nepremičnino, na kateri ima tožnik služnost stanovanja, pred posegom toženca napeljana na črno od brata C. (tretje osebe). Ko je toženec poskrbel za odklop tako napeljane vode, je s tem tožnika neutemeljeno motil pri izvrševanju služnosti stanovanja oziroma jo celo onemogočil, saj je splošno znano, da brez pitne vode v hiši normalno bivanje ni mogoče. Konfesorna tožba (212. člen SPZ v povezavi s 1. odst. 99. člena SPZ) je dajatvena tožba, ki se glasi na opustitev vseh ravnanj, ki nedopustno posegajo v izvrševanje služnosti. Ker je toženec s svojim ravnanjem poskrbel za to, da tožnik nima več možnosti uporabe pitne vode zaradi odklopa na črno napeljane vode, obstaja tudi njegova obveznost, da mu napeljavo tekoče pitne vode zagotovi nazaj. Toženec sicer v pritožbi navaja, da je povsem določen zahtevek utemeljen le tedaj, ko je vznemirjanje po naravi stvari mogoče odpraviti na en način. Pri tem pa hkrati ne navaja, ali bi bilo sploh možno vzpostaviti prejšnje stanje na črno napeljanega priključka od brata C. (ne navaja, da brat C. s tem soglaša). Ne ponudi torej druge obstoječe alternative zahtevku tožnika. Zato je neutemeljeno njegovo sklicevanje v pritožbi na dejstvo, da je ponovni priklop vode na črno nekaj manj in tudi nekaj drugega od zahtevka na izvedbo javnega vodovodnega priključka. Tudi sicer pa je toženec s svojo izpovedbo potrdil, da zanj napeljava vode na črno od brata C. ni ustrezna rešitev, zato jo je tudi sam onemogočil. Morebitno zavzemanje za ponovni priklop vode na črno tako nasprotuje njegovemu predhodnemu ravnanju. To, kar tožnik zahteva v tožbenem zahtevku (priklop na javno vodovodno omrežje in dejanja s tem v zvezi), je v družbi običajen in legalen način zagotovitve tekoče pitne vode. Takšen zahtevek pomeni primerno odpravo s strani toženca povzročenega vznemirjanja. Neutemeljeno je sklicevanje, da ker vodovodni priključek na sporni nepremičnini ni bil nikoli izveden, vznemirjanje na način, ki bi bil v zvezi s takšnim neobstoječim priključkom, ni možno. Tožniku je bila v času ustanovitve služnosti omogočena uporaba pitne vode na podlagi na „črno urejenega priključka“, zaradi posega toženca pa njegova uporaba ni več mogoča. Takšno stanje na ustrezen način odpravlja tudi takšen zahtevek tožnika, kot ga ta uveljavlja.

11. Dejstvo, ali je tožnik toženca obvestil o izdanem Soglasju Komunale d.o.o. z dne 14.7.2022, za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka ni relevantno. Neutemeljen pa je tudi očitek o zlorabi procesnih pravic, saj je tožnik o pridobitvi Soglasja obvestil sodišče s pripravljalno vlogo z dne 16.8.2022. Ne drži pa tudi zaključek toženca, da tožnik za izpodbijani del tožbenega zahtevka ni imel pravnega interesa, ker je razpolagal z navedenim Soglasjem glede na časovne meje pravnomočnosti. Tudi sicer pa je mejnik časovnih mej pravnomočnosti zaključek glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (12.7.2022). Izrek sodbe je izvršljiv, toženec pa v pritožbi neutemeljeno omenja dva priključka za isto stanovanjsko stavbo, saj kaj takega tožnik ne zahteva niti sodišče s sodbo ne nalaga.

12. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo toženca zoper sodbo in jo v izpodbijanem delu (točki I izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

13. Toženec s posebno pritožbo izpodbija odločitev o stroških postopka na prvi stopnji (točka VI izreka). Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. odst. 163. člena ZPP odločilo, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. Uspeh tožnika je ocenilo na 2/3 in uspeh toženca na 1/3 in skladno s tem tudi odločilo o kritju stroškov postopka. Pri nedenarnih zahtevkih ocena uspeha posamezne stranke ne more pomeniti natančnega matematičnega izračuna, temveč nujno predpostavlja oceno, ki je v konkretnem primeru ustrezna. Ne drži trditev pritožbe, da odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti in da je uspeh tožene stranke oceniti na polovičen. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo toženca zoper sklep o stroških postopka in ga na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo (točka VI izreka).

14. Toženec s pritožbama ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena ZPP in 1. odst. 165. člena ZPP). Tudi tožnik sam krije stroške odgovorov na pritožbo, saj nista bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve (1. odst. 155. člena ZPP).