Jedro

Toženka ni preverila, ali tožničini razlogi, ki jih je navedla v prošnji, opravičujejo podaljšanje roka za predložitev dokazil. Ker bi glede na določbo tretjega odstavka 99. člena ZUP to morala storiti, je s tem zagrešila kršitev določb upravnega postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Ljubljana, Izpostava Vič-Rudnik, št. 351-1503/2010-5 z dne 6. 10. 2010 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničino vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo stanovanjske hiše z garažo in shrambo na zemljiščih parc. št. 2409/2, 2407/12, 2407/8, 2409/1 in 2405/1, vse k.o. ... (1. točka izreka) in zavrnila prošnjo za podaljšanje roka za dopolnitev vloge za izdajo tega gradbenega dovoljenja (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je bila tožnica v skladu s 67. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pozvana, da vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja dopolni z dokazilom o pravici graditi na zemljiščih parc. št. 2407/12, 2409/2, in 2407/8, vse k.o. ... Ker v postavljenem roku tega ni predložila, je toženka vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrgla. Tožnica je sicer zaprosila za podaljšanje roka za dopolnitev vloge, vendar toženka njeni prošnji ni ugodila, ker mora biti dokazilo o pravici graditi priloženo že k vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. Strinja se z odločitvijo upravnega organa prve stopnje, saj določbe 66. in 67. člena ZUP ne omogočajo podaljšanja roka za odpravo pomanjkljivosti vloge.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je po določbah ZUP rok za dopolnitev vloge podaljšljiv, saj gre za rok, ki ga določi organ. Če je toženka ocenila, da vloga za podaljšanje roka ni popolna, bi jo morala pozvati k odpravi pomanjkljivosti. Pojasnjuje, da je na spornih zemljiščih kot zemljiškoknjižni lastnik res vpisan A.A., ki pa je umrl. Upravna enota vodi evidenco smrtovnic, zato bi si upravni organ v skladu s 139. členom ZUP po uradni dolžnosti moral priskrbeti potrebne podatke o A.A., njegovi smrti in o pravnih naslednikih. Poleg tega je zapuščinski postopek tekel pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, zato bi si toženka sklep o dedovanju, na podlagi katerega je tožnica lastnica vseh obravnavanih nepremičnin, lahko pridobila sama.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

K I. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V skladu z četrtim odstavkom 54. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) mora investitor zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložiti tudi dokazilo o pravici graditi, če ta pravica še ni vpisana v zemljiško knjigo. Po prvem odstavku 56. člena ZGO-1 za dokazilo o pravici graditi po tem zakonu velja izpisek iz zemljiške knjige, iz katerega izhaja, da ima investitor na določeni nepremičnini lastninsko ali kakšno drugo stvarno oziroma obligacijsko pravico, ki mu omogoča gradnjo oziroma izvajanje del na takšni nepremičnini, notarsko overjena pogodba z dokazilom o vložitvi predloga za vpis pogodbe v zemljiško knjigo, pravnomočna sodna ali upravna odločba ali druga listina, ki v skladu z zakonom izkazuje pravico graditi oziroma izvajati dela na določeni nepremičnini.

V zadevi ni sporno, da tožnica k vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja v roku za dopolnitev vloge ni predložila dokazila o pravici graditi na zemljiščih parc. št. 2407/12, 2409/2 in 2407/8, vse k.o. ..., pri katerih je kot lastnik oz. solastnik vpisan A.A. Sodišče najprej poudarja, da ne drži, da bi morala toženka po uradni dolžnosti preveriti, ali je oseba, ki je kot lastnik spornih zemljišč navedena v zemljiški knjigi, še živa, ter pridobiti podatke o pravnih naslednikih, saj za kaj takega nima podlage v veljavni pravni ureditvi. Po petem odstavku 139. člena ZUP lahko namreč uradna oseba pridobiva osebne podatke iz uradnih evidenc le o stranki, ki je vložila zahtevo za uvedbo postopka, pa še te pod tam navedenimi pogoji.

Navedeno pomeni, da je na strani tožnice, da dokaže, da zemljiškoknjižno stanje ne odraža pravega lastnika nepremičnine. Glede na to, da je navajala, da je predmetne nepremičnine podedovala, bi zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja kot dokazilo, da ima pravico graditi, morala predložiti pravnomočni sklep o dedovanju.

Vendar v zadevi tudi ni sporno, da je tožnica pred iztekom roka za dopolnitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja zaprosila za njegovo podaljšanje, ker njenemu zakonitemu zastopniku ni uspelo pridobiti ustreznih listin. Sodišče pojasnjuje, da je toženkino stališče, da se rok, ki ga organ določi za odpravo pomanjkljivosti vloge, ne more podaljšati, napačno. V skladu s tretjim odstavkom 99. člena ZUP se namreč rok, ki ga je določila uradna oseba, ki vodi postopek, lahko podaljša na prošnjo, ki jo vloži prizadeta oseba pred iztekom roka, če so podani opravičeni razlogi za podaljšanje.

Zaradi navedenega napačnega stališča toženka ni preverila, ali tožničini razlogi, ki jih je navedla v prošnji, opravičujejo podaljšanje roka za predložitev dokazil. Ker bi glede na prej navedeno določbo tretjega odstavka 99. člena ZUP to morala storiti, je s tem zagrešila kršitev določb upravnega postopka. Ni mogoče izključiti, da tožnica v podaljšanem roku svoje vloge ne bi ustrezno dopolnila, zato je to kršitev treba šteti za bistveno.

Sodišče je zato tožbi ugodilo in v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo v skladu s tretjim odstavkom istega člena vrnilo organu, ki je ta upravni akt izdal, v ponoven postopek. V tem postopku bo morala toženka ponovno odločiti o tožničini prošnji za podaljšanje roka za dopolnitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, nato pa bo lahko odločila tudi o sami zahtevi.

Kljub drugačnemu tožničinemu zahtevku sodišče izpodbijanega sklepa ni odpravilo in s sodbo odločilo o stvari (spor polne jurisdikcije), saj bi moralo v tem primeru presojati razloge, ki jih je tožnica navajala za podaljšanje roka za dopolnitev vloge, v katere pa se upravni organ prve stopnje in pritožbeni organ niti nista spuščala.

K II. točki izreka: Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Sodišče je zato tožnici priznalo stroške iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika v višini 350,00 EUR, povečane za 20% DDV. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetnik. Sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (op. 6.1./c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006) in ne od izdaje te sodbe dalje, kot je to zahtevala tožnica.