Jedro

Razlogi za neskladnost navedb z resničnim dejanskim stanjem so za odločitev (o odobritvi brezplačne pravne pomoči) nerelevantni. Po petem odstavku 20. člena ZBPP pristojni organ v primeru ugotovitve, da je prosilec v izjavi iz prvega odstavka tega člena navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 5. 12. 2013 za pravno svetovanje, zastopanje in oprostitev plačila stroškov postopka v zadevi Okrožnega sodišča v Kranju I P 610/2012 (v I. točki izreka) in odločila, da tožnica nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč (v II. točki izreka).

Odločitev je utemeljena z ugotovitvijo, da je družinski član tožnice A.A. na svoj bančni račun prejel nakazila v skupnem znesku 599,38 EUR, ki jih tožnica v prošnji ni navedla. Tožnica je po seznanitvi z navedeno ugotovitvijo izjavila, da za nakazila ni vedela. Ob takem dejanskem stanju je na podlagi 20. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in skladno s sodno prakso naslovnega sodišča, po kateri razlog, zaradi katerega je prosilec za brezplačno pravno pomoč zamolčal podatke o premoženjskem stanju, nerelevanten, odločeno tako, kot izhaja iz izreka.

Tožeča stranka se z odločbo ne strinja in predlaga njeno odpravo in povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini. Ob izdaji izpodbijane odločbe je bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, napačno je bil uporabljen materialni predpis in zagrešene bistvene kršitve pravil postopka. Zaključek, da je zamolčala podatke o premoženjskem stanju, je nepravilen in nezakonit, saj je v postopku logično in prepričljivo pojasnila, da za nakazila A.A. ni vedela in da tudi sicer od njih nima nič. Takšnih negativnih dejstev tožnica niti ne more dokazovati. Izpodbijane odločbe se tudi ne da preizkusiti, saj tožeča stranka ne pojasni, kakšne podatke naj bi tožnica zamolčala, tožena stranka pa ob ugotovljenih prejemkih ni preverila izpolnjevanja finančnega cenzusa za dodelitve bpp. Postopek, na katerega se prošnja nanaša, je za tožnico bistvenega pomena in njegov izid bistveno vpliva na njen socialni in ekonomski položaj.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi s tožbenimi navedbami dodaja, da so bile ugotovitve o prihodkih družinskega člana tožnici poslane v izjavo. Tožnica je bila poučena o posledicah navajanja neresničnih podatkov o premoženjskem stanju in je imela možnost pojasniti, kaj predstavljajo prihodki na račun njenega družinskega člana, za katerega je v prošnji navedla, da nima nobenih prihodkov, razen preživnine. Njen odgovor, da za nakazila ni vedela in da, tudi če bi vedela, od tega nima nič, je pavšalen, brez upoštevne vsebine in ne more šteti za zatrjevanje negativnih dejstev, poleg tega pa je v odgovoru tudi navedla, da ji je sin pojasnil, da je popravil star motor in ga prodal in s tem potrdila pravilnost ugotovitev. V prošnji, ki sta jo podpisala tožnica in njen družinski član, so napisana opozorila o posledicah napačnega navajanja podatkov. Zaključek, da je tožnica zamolčala podatke o premoženjskem stanju, je zato pravilen in zakonit. Peti odstavek 20. člena ZBPP je jasen in sodna praksa v zvezi z njim je takšna, da se ne zahteva posebnega ugotavljanja, ali neresnični podatki vplivajo na izpolnjevanje cenzusa. Izpolnjevanja vsebinskega kriterija pa tožena stranka ni ugotavljala in so zato tožbene navedbe v zvezi s vsebino pravdne zadeve za odločitev nerelevantne.

Tožeča stranka v zvezi z odgovorom na tožbo meni, da tožena stranka ne more biti uspešna z navedbami, da je tožnica kot prosilka navajala neresnične podatke, ob hkratnem zatrjevanju, da je tožnica pojasnjevala, kaj sporni prihodki predstavljajo. Kolikor bi tožena stranka ocenila, da tožnica ni navajala resničnih podatkov, bi morala prošnjo za bpp zavrniti že iz tega razloga. Ker je tožnico pozvala k pojasnilu, pa bi okoliščine obstoja in nastanka teh prihodkov morala presojati na način, ki bi omogočal preizkus odločitve. Odločba se preizkuša glede na vsebino njene obrazložitve, zato tožena stranka odločbe z naknadnimi pojasnili ne more dopolnjevati. Zamolčanja podatkov pa tudi ni mogoče enačiti z navajanjem napačnih podatkov. Glede tega so navedbe tožene stranke kontradiktorne in ne morejo prestati sodne presoje. Tožnica je neizobražena in prava neuka. Tožena stranka bi jo zato, v primeru nejasnosti ali nerazumljivosti njene vloge, skladno z 8. in 9. členom ZUP morala ponovno pozvati k dodatnim pojasnilom. Izpodbijane odločbe pa ni mogoče preizkusiti tudi glede vprašanja, zakaj tožena stranka šteje tožničinega polnoletnega sina A.A. za družinskega člana. Gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, zaradi katere je potrebno odločbo razveljaviti (pravilno odpraviti).

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami ZBPP na katere se sklicuje. Sodišče tudi ne ugotavlja zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka.

Premoženjsko stanje prosilca in njegovih družinskih članov se po prvem odstavku 20. člena ZBPP ugotavlja na podlagi pisne izjave prosilca o premoženjskem stanju prosilca in njegovih družinskih članov, ki jo poda po kazensko in premoženjsko odgovornostjo. Pisna izjava se izpolni na obrazcu, ki je del prošnje za brezplačno pravno pomoč. V zadevi ni spora o tem, da po predloženi izjavi o premoženjskem stanju družinskega člana ta, razen preživnine, drugih prihodkov ni imel. Spora tudi ni, da so mu bila v relevantnem obdobju na transakcijski račun nakazana sredstva, ki v izjavi o premoženjskem stanju niso bila navedena. Ker je bilo uradoma ugotovljeno dejansko stanje drugačno od tistega, ki ga je o dohodkih in prejemkih družinskega člana v vlogi navedla tožnica, je tožena stranka tožnici skladno z 9. in 146. členom ZUP omogočila, da se o ugotovljenih dejstvih izreče, in ji omogočila izpodbijanje ugotovitev, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami.

Ugotovljena nakazila je tožnica v svoji izjavi potrdila. Izjava je v tem pogledu jasna in ne terja dodatnega pojasnjevanja. To pa je po presoji sodišča zadostna podlaga za sklep, da so podatki v izjavi neresnični in s tem tudi za sprejem izpodbijane odločitve. Za točnost in resničnost podatkov o premoženjskem stanju prosilca in njegovih družinskih članov je namreč v celoti odgovoren prosilec za brezplačno pravno pomoč. Razlogi za neskladnost navedb z resničnim dejanskim stanjem so po presoji sodišča za odločitev (o odobritvi brezplačne pravne pomoči) nerelevantni. Po petem odstavku 20. člena ZBPP pristojni organ v primeru ugotovitve, da je prosilec v izjavi iz prvega odstavka tega člena navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč. Če je drugačno premoženjsko stanje prosilca oziroma njegove družine ugotovljeno po odobritvi brezplačne pravne pomoči, veljajo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči (šesti odstavek istega člena). Stališče tožnice, da bi tožena stranka o prošnji morala odločiti z upoštevanjem uradoma ugotovljenih dohodkov družinskega člana, je po navedenem brez podlage v zakonu.

Notranje neskladnosti in pomanjkljivosti razlogov izpodbijane odločbe sodišče po navedenem ni našlo. Tožnica je v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči svojega sina A.A. sama opredelila kot družinskega člana. Tožena stranka je vlogi v tem delu v celoti sledila in ji zato navedenega (nespornega) dejstva v odločbi tudi ni bilo treba posebej utemeljevati. Da bi bilo dejansko stanje v tem pogledu drugačno od tistega, ki je upoštevano v odločbi, pa tožnica niti ne zatrjuje.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena istega zakona, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker so pravnorelevantna dejstva med strankama nesporna, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (59. člen ZUS-1).