Jedro

Zagovornik skuša izpodbiti dokazno oceno sodišča o krivdi obsojenca za kaznivo dejanje, katerega je bil spoznan za krivega... Uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa po določilu 2. odst. 420. čl. ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Obsojencu je bila kazen zapora izrečena v okviru predpisane kazni zapora, primernosti izrečene kazni pa z navedenim izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. V.F. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 2.4.1996 je bil obs. V.F. spoznan za krivega kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 46. člena KZ-77 in obsojen na kazen 8 let zapora, v katero mu je bil vštet pripor od 5.7.1994 do 19.12.1994. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 21.1.1997 ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obs. V.F. izrečeno kazen zvišalo na 9 let zapora, deloma pa je ugodilo tudi pritožbi zagovornika obsojenca, in sicer v zvezi z odločbo o stroških kazenskega postopka, sicer pa je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. V.F., ki je obsojenca zagovarjal po uradni dolžnosti, je dne 5.6.1997, torej zadnji dan roka, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Zahtevi za varstvo zakonitosti ni priložil pooblastila obsojenca za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, pač pa je to storil šele na poziv sodišča. Uvodoma v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlaga, da se obsojencu določi bistveno manjša kazen zapora.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V 372. členu ZKP je predpisano, kdaj je podana kršitev kazenskega zakona. Zagovornik obs. V.F. v obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti ni navedel prav nobene okoliščine, ki bi kazala na kršitev kazenskega zakona glede vprašanj, navedenih od 1. do 6. točke 372. člena ZKP. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da je vsebina zahteve za varstvo zakonitosti skoraj dobesedno enaka vsebini pritožbe zagovornika obsojenca, ki jo je vložil zoper sodbo sodišča prve stopnje. V zahtevi za varstvo zakonitosti enako kot je navajal že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, navaja, da je obsojenec storil kaznivo dejanje v prekoračenem silobranu oziroma da je storil kaznivo dejanje uboja na mah, pri čemer se sklicuje na mnenje izvedenca psihiatrične stroke, iz katerega je razvidno, da je obsojenec storil kaznivo dejanje v stanju zmanjšane prištevnosti. Vse te navedbe je ocenjevalo že pritožbeno sodišče, ki je prišlo do zaključka, da niso utemeljene, pri čemer je v razlogih sodbe te zaključke podrobno in utemeljeno pojasnilo. Zagovornik obs. V.F. v zahtevi za varstvo zakonitosti le ponavlja svoje navedbe, torej skuša izpodbiti dokazno oceno sodišča o krivdi obsojenca za kaznivo dejanje, katerega je bil spoznan za krivega. Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti izhaja, da zagovornik obsojenca ne uveljavlja razloga kršitve kazenskega zakona, pač pa razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Razen tega v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je bila obsojencu glede na olajševalne okoliščine izrečena prestroga kazen, ki jo je pritožbeno sodišče celo zvišalo. Tudi v tem delu zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj je bila obsojencu kazen zapora izrečena v okviru predpisane kazni zapora, primernosti izrečene kazni pa z navedenim izrednim pravnim sredstvom prav tako ni mogoče izpodbijati.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato zahtevo zagovornika obs. V.F. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).