Jedro

Vrednost spora ni bila ocenjena, zato revizija ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata druga toženka in tretji toženec izprazniti trisobno stanovanje v Ljubljani ter ga izročiti tožeči stranki. Enak zahtevek zoper prvo toženko je zavrnilo.

Zavrnilo je tudi nasprotni zahtevek druge toženke za sklenitev najemne pogodbe za to stanovanje.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo druge in tretje tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlagata revizijo druga in tretja tožena stranka.

Uveljavljata revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da revizijsko sodišče zavrne revizijo kot neutemeljeno.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizijsko sodišče je na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90) - v nadaljnjem ZPP.

Revizija ni dovoljena.

Revizija kot izredno pravno sredstvo je v premoženjskopravnih sporih z nedenarnim zahtevkom dovoljena, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, presega znesek, ki je določen v 3. odstavku 382. člena ZPP. V obravnavani zadevi pa niti v tožbi, niti v nasprotni tožbi ni navedena vrednost spornega predmeta, kot to zahteva 2. odstavek 186. člena ZPP. V odgovoru na tožbo in v odgovoru na nasprotno tožbo stranki nista zahtevali odprave te pomanjkljivosti. Nobena od strank, pa tudi sodišče, ni storila ničesar, da bi se pred začetkom obravnavanja glavne stvari (3. odstavek 40. člena ZPP) ugotovila vrednost spornega predmeta.

Vrednost spora je zato ostala neocenjena. To pomeni, da ni izpolnjena predpostavka iz 3. odstavka 382. člena ZPP. Zato revizija ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče zavrglo (392. člen ZPP). Tako razlago 2. odstavka 186. člena in 3. odstavka 382. člena ZPP je potrdilo tudi pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 16.12.1993 (Poročilo o sodni praksi VS RS II/93, stran 12).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odstavku 166. in 1. odstavku 155. člena ZPP. Revizijski odgovor ni prispeval k razjasnitvi vprašanj, ki so pomembna za odločitev o reviziji. Zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti tožeča stranka sama.