Jedro

Tožnik v času izobraževanja oziroma (obvezne) prisotnosti v vojašnici ni opravljal poklicnega dela na obrambnem področju v smislu 96. člena ZObr, zato ni upravičen do plačila za delo preko polnega delovnega časa. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik za čas vojaškega usposabljanja upravičen le do nadomestila plače za polni delovni čas, kot da bi imel osemurno delovno obveznost, kljub dejstvu, da je bival v vojašnici in je zato moral upoštevati omejitve glede prostih izhodov.

Ureditev v splošnem aktu delodajalca - Pravilniku, po kateri se zaposlenemu ob celodnevni odsotnosti z dela zaradi izobraževanja in usposabljanja šteje, kot da je opravil osemurno delovno obveznost, ni v nasprotju z določbami ZDR (137. člen, 141. člen) in z določbami Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa oziroma nove Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003, o določenih vidikih delovnega časa, ki se v uvodnem delu sklicujeta na Direktivo Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu. Navedena direktiva v 2. točki 2. člena določa, da se ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, neizogibno nasprotujejo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za opravljeno nadurno delo v skupnem seštevku 1128,5 ur v obdobju od 29. 9. 2008 do 27. 3. 2009 obračunati bruto plačo v višini 10.743,00 EUR, odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto plačo v višini 7.246,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2013 do plačila (I. točka izreka) ter odločilo, da je tožnik dolžan v roku 8 dni toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 872,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo njene pravdne stroške, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se ni strinjal z odrejeno obvezno 24-urno prisotnostjo v vojašnici, zato je tudi za čas, ki presega osemurno usposabljanje, upravičen do plačila razlike v plači. Po mnenju tožnika bi moral biti plačan tudi čas obvezne prisotnosti, ki presega osemurno dnevno usposabljanje. Kandidati, ki so bili vključeni v 19. generacijo šole za častnike, so lahko takoj po zaključku izobraževanja odšli domov, tožnik, ki je bil kot kandidat vključen v 20. generacijo, pa je moral ostati v vojašnici in biti na razpolago delodajalcu. Kandidati, vključeni v 21. generacijo šole za častnike, so imeli za čas usposabljanja sklenjene pisne pogodbe o usposabljanju. Sodišče ni ugotavljalo vsebine ustne pogodbe o izobraževanju, iz razlogov sodbe pa ne izhaja jasno, ali je bil tožnik po osemurnem izobraževanju prost obveznosti. Za izplačilo razlike v plači zadošča, da je bil tožnik po izteku osemurnega dnevnega usposabljanja na razpolago delodajalcu in imel v tem času po razporedu določene zadolžitve, kar Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.; ZDR) v 141. členu opredeljuje kot efektivni delovni čas. Tožnik je bil po izjavi nadrejenega "na misiji", to pa ustreza pojmu posebnih delovnih pogojev. Pravilnik tožene stranke ne more urejati vprašanja, kaj se všteva v delovni čas. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi materialno pravno pravilna.

5. Tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas desetih let (od 9. 6. 2008 do 8. 6. 2018). Z dnem 9. 6. 2008 je bil tudi razporejen na dolžnost kandidata za častnika – pripravnika z visoko strokovno izobrazbo v šolo za častnike in bil vključen v šolo za častnike, kjer je vojaško strokovno usposabljanje potekalo skladno z Učnim programom osnovnega vojaškega izobraževanja in usposabljanja kandidatov za častnike. Tožnik se je v obdobju od 29. 9. 2008 usposabljal v šoli za častnike. Od ponedeljka do petka je bil nastanjen v vojašnici, vikende pa je preživljal doma. Iz predloženega urnika, določenega v Standardnih operativnih postopkih 20. generacije šole za častnike, izhaja, da so kandidati za častnika po zaključku pouka lahko telovadili in se dodatno usposabljali, pospravljali, se pripravljali in bili prisotni pri spuščanju zastave, večerjali, imeli prosti čas za izhode, od 22. ure do 6. ure pa je bil predviden nočni počitek. Takšen razpored je potrdil tudi tožnik, ki je na zaslišanju povedal, da po zaključku izobraževanja (po 16. uri) kandidati niso imeli odrejenih drugih nalog in so imeli prosti čas, morali pa so biti navzoči v vojašnici in so imeli omejitve glede prostih izhodov. Tožnik je prejel nadomestilo plače za polni delovni čas, v tem sporu pa navaja, da mu zaradi 24-urne obvezne prisotnosti v vojašnici pripada plačilo tudi za ure, ki presegajo polni delovni čas.

6. Vojaško izobraževanje in usposabljanje ureja 64. člen Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadalj.), ki v 2. alinei prvega odstavka kot eno od oblik izobraževanja določa tudi šolo za častnike. Drugi odstavek 137. člena ZDR določa, da je delodajalec dolžan izplačati delavcu nadomestilo plače med drugim tudi v primerih odsotnosti z dela zaradi izobraževanja. Pravilnik o plačah in drugih prejemkih delavcev Ministrstva za obrambo in organov v sestavi v 21. členu določa, da delavcu pripada nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela med drugim tudi za čas izobraževanja, usposabljanja in izpopolnjevanja. Skladno z 21. členom Uredbe o delovnem času v organih državne uprave se ure za čas usposabljanja in izpopolnjevanja vštevajo v delovni čas. Po določbi tretjega odstavka 5. člena Pravilnika o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju v Ministrstvu za obrambo pa se zaposlenemu ob celodnevni odsotnosti z dela zaradi izobraževanja in usposabljanja šteje, kot da je opravil osemurno delovno obveznost. 7. Za presojo vprašanja upravičenosti tožnika do plačila za čas usposabljanja v šoli za častnike oziroma za opravljeno nadurno delo v obravnavanem delovnem sporu ni bistveno, ali je bila s tožnikom sklenjena posebna pisna pogodba o izobraževanju niti kakšna je bila njena vsebina. Bistveno je namreč le, ali je tožnik v spornem obdobju poklicno opravljal delo na obrambnem področju v posebnih delovnih pogojih. ZObr v 96. členu predpisuje, da je delavec, ki poklicno opravlja delo na obrambnem področju, po odločitvi nadrejenega dolžan zaradi potreb službe opravljati delo v posebnih delovnih pogojih. Zaradi opravljanja dela v posebnih delovnih pogojih se delavcu plača poveča v skladu s splošnimi predpisi.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnik v spornem obdobju izobraževal in usposabljal, kar pomeni, da sploh ni opravljal dela na obrambnem področju. Usposabljanja za opravljanje dolžnosti častnika tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za poklicno opravljanje dela oziroma za opravljanje dela v posebnih delovnih pogojih. Iz tega razloga je tožena stranka v skladu z navedenimi predpisi tožniku pravilno izplačevala le 100 % nadomestilo plače za polni delovni čas. Pri tem je sicer res, da je bil tožnik tudi po izteku 8-urnega izobraževanja navzoč v prostorih delodajalca (vojašnici) z omejitvami glede prostih izhodov. Tožnik je, zaslišan kot stranka, povedal, da je v tem času opravljal nekatera opravila oziroma zadolžitve po razporedu, nato pa dodal, da je imel po koncu 8-urnega izobraževanja prosti čas in je moral ostati v vojašnici. Vendar pa je za razsojo odločilnega pomena, da v času izobraževanja oziroma (obvezne) prisotnosti v vojašnici tožnik ni opravljal poklicnega dela na obrambnem področju v smislu 96. člena ZObr, zato tudi ni upravičen do plačila za delo preko polnega delovnega časa. Iz teh razlogov je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik za čas vojaškega usposabljanja upravičen le do nadomestila plače za polni delovni čas, kot da bi imel osemurno delovno obveznost, kljub dejstvu, da je bival v vojašnici in je zato moral upoštevati omejitve glede prostih izhodov.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožena stranka s citiranimi pravilniki posegla v zakonsko ureditev delovnega časa. V prvem odstavku 141. člena ZDR je določeno, da je delovni čas tudi čas upravičenih odsotnosti z dela (izobraževanje) v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom. Po določbi drugega odstavka 141. člena ZDR je efektivni delovni čas tudi čas, v katerem delavec ne dela, vendar je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Ureditev v splošnem aktu delodajalca - Pravilniku, po kateri se zaposlenemu ob celodnevni odsotnosti z dela zaradi izobraževanja in usposabljanja šteje, kot da je opravil osemurno delovno obveznost, ni v nasprotju s citiranimi določbami ZDR in z določbami Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa oziroma nove Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003, o določenih vidikih delovnega časa, ki se v uvodnem delu sklicujeta na Direktivo Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu. Navedena direktiva v 2. točki 2. člena določa, da se ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, neizogibno nasprotujejo. Vrhovno sodišče RS pa je v podobnem primeru v sodbi opr. št. VIII Ips 79/2004 z dne 21. 12. 2004 sprejelo stališče, da ni v nasprotju z navedenimi direktivami ureditev, po katerih v navedenih službah, glede na njihove specifične zahteve, obvezna prisotnost na delu (podobno pa velja za bivanje v vojaški enoti ali v zavodu oziroma na drugem določenem mestu) ni del delovnega časa, s tem, da se sicer delo in prisotnost na delu organizirata tako, da se zagotovi varnost in zdravje delavcev (3. odstavek 2. člena Direktive 89/391/EGS).

10. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (165. ter 154. člen ZPP).