Jedro

Sodišče izda zamudno sodbo v primeru, če so izpolnjeni vsi pogoji za njeno izdajo po členu 318 ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Prvotožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 559,98 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči v primeru neplačila po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 232/2019 z dne 1. 6. 2020 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″1. Ugotovi se, da izročilna pogodba za primer smrti, ki sta jo sklenila zapustnica in tožnik dne 15. 7. 1987, ne predstavlja darila in se ne všteje v dedni delež tožnika, temveč odplačno in tvegano pogodbo. 2. Ugotovi se, da vrednost darila po darilni pogodbi opr. št. SV 1032/2010 z dne 9. 12. 2010, ki sta jo sklenila zapustnica in tožnik, ne znaša 50.701,00 EUR, temveč zgolj 30.649,02 EUR. 3. Ugotovi se, da je prvo tožena stranka A. F. od zapustnice prejel denarno darilo, in sicer v višini 2.000.000,00 SIT oziroma 8.345,00 EUR. 4. Ugotovi se, da je prvo tožena stranka A. F. dne 1. 12. 2009 od zapustnice prejel denarno darilo v višini 4.000,00 EUR.″ Sodišče prve stopnje je sprejelo delno zamudno sodbo, zato ker je štelo, da so izpolnjeni vsi pogoji za njeno izdajo po 318. členu ZPP. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvotožena stranka A. F. tožbo s pozivom prejel dne 30. 5. 2019 in v določenem roku, ki se je iztekel 1. 7. 2019 odgovora na tožbo ni podal. Drugotoženec je pripoznal tožbeni zahtevek vendar, ker lahko sodišče glede na nujno in enotno sospornštvo postopek reši za obe toženi stranki enako, glede teh dveh zahtevkov ni za drugotoženca izdalo sodbe na podlagi pripoznave, ampak je za oba toženca izdalo zamudno sodbo. Glede preostalega dela zahtevka pa je izdalo zamudno sodbo za prvotoženca, ker na tožbo ni odgovoril. Sodišče je ugotovilo, da v konkretnem primeru ne gre za zahtevke, s katerimi stranke ne smejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da glede tistih zahtevkov o katerih je odločeno s to zamudno sodbo, iz dejstev, ki so navedena v tožbi izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, ter da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana. Sodišče je na podlagi trditev tožeče stranke zaključilo, da je smiselna trditev tožnika, da izročilna pogodba za primer smrti ne predstavlja darila tožniku, ampak je po svoji vsebini bila odplačna pogodba in ker tudi toženca temu nista nasprotovala, je sodišče zahtevku tožnika kot je razviden iz točke 1. izreka te sodbe ugodilo. Glede tožbenega zahtevka v točki 2. izreka pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so navedbe tožnika v skladu s priloženimi dokazi, zato je tožbenemu zahtevku pod točko 2. izreka sodbe v celoti ugodilo in je ugotovilo, da znaša vrednost darila, ki ga je tožnik prejel po darilni pogodbi št. SV 1032/2010 z dne 9. 12. 2010 30.649,02 EUR. Glede zahtevkov katerim je ugodilo pod točko 3. in 4. izreka sodbe pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz navedb v tožbi izhaja ugotovitev, da je prvotoženec prejel darila, ki se mu vštevajo v njegov dedni delež, kar je tožnik podprl z dokazi, ki ne nasprotujejo tožbenim trditvam in je zato sodišče v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku pod točko 3. in 4. izreka sodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvotoženec prejel znesek 2.000.000,00 SIT oziroma 8.345,00 EUR kot darilo, o čemer je tožniku povedala tudi zapustnica. Iz trditev tožnika in predloženih listin pa izhaja, da je prvotoženec dne 1. 9. 2009 od zapustnice prejel tudi darilo v znesku 4.000,00 EUR, kar je prvotoženec pisno potrdil. Glede pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji pa je sodišče prve stopnje sklenilo, da bo sodišče o stroških odločilo v končni odločbi (tretji odstavek 161. člena in 164. člena ZPP).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje prvotožena stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Prvotoženec navaja, da z odločitvijo sodišča prve stopnje v dejanskem in pravnem pogledu ne soglaša. Prvotoženec prvenstvo uveljavlja, da mu tožba v zadevi ni bila vročena. Prvotoženec je prejel le vabilo za mediacijo, nazadnje še v novembru 2019, kateremu pa tožba tožeče stranke ni bila priložena. Prvotoženec je bil v spornem obdobju, ko naj bi po navedbah sodišča prejel tožbo s pozivom na odgovor (30. 5. 2019) odsoten in vztraja, da mu tega dne tožba ni bila vročena. Na istem naslovu živi tudi prvotoženčeva soproga, ki prav tako ni prevzela nobene pošte za prvotoženca. Ker mu tožba ni bila pravilno vročena v odgovor, zato ni obstajala utemeljena podlaga za izdajo zamudne sodbe in gre za kršitev postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 318. členom ZPP. Po mnenju pritožnika je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo določila ZPP glede pomena ravnanja enega od tožencev - nujnih sospornikov na potek pravde za drugega nujnega sospornika na pasivni strani, drugotoženec naj bi podal pravočasen odgovor na tožbo, pri čemer naj bi tožbi nasprotoval, z izjemo o zahtevku v točki 1. in 2., ki jih je pripoznal. Prvotoženec ni prejel odgovora na tožbo sospornika Z. F., zato je zanj tudi ta okoliščina sporna. Prvotožena stranka uveljavlja, da v podanem odgovoru na tožbo Z. F. ni bilo podlage za izdajo zamudne sodbe, zlasti ne zoper oba toženca v obsegu, kot izhaja iz izpodbijane sodbe. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Prvotožena stranka nasprotuje tudi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da naj bi utemeljenost tožbenih zahtevkov, zajetih v delni zamudni sodbi, izhajala iz tožbenih navedb in v spisu priloženih listin. Pritožnik opozarja, da je zapuščinsko sodišče v zadevi D 245/2017 štelo zahtevke tožeče stranke za manj verjeten, zaradi česar je bil tožnik s tem zahtevkom napoten na pot pravde. Prvotožena stranka tudi uveljavlja, da sodišče ni imelo nobene utemeljene podlage, da zgolj na podlagi tožbenih trditev in predlaganih in neizvedenih dokazov ugotovi, da sporna izročilna pogodba ni predstavljala darila, saj v njej nasprotne obveznosti tožnika sploh niso bile določene, poleg tega pa pri sklepanju nista sodelovala toženca, zaradi česar je bilo treba po 110. členu ZD šteti, da se v takem primeru prejeto premoženje šteje za darilo in se z njim ravna kot z darilom. Prav tako ni bilo nobene osnove za upoštevanje trditev tožeče stranke, da darilna pogodba, ki jo je sklenil tožnik z zapustnico za časa njenega življenja, ni bila darilna pogodba oziroma, da vrednost darovanega premoženja, ki sta jo stranki v pogodbi določili ni bila pravilna ali resnična. Gre za okoliščine, ki jih brez izvedbe dokaznega postopka ni mogoče šteti niti za verjetno izkazane. Tudi razlogi, s katerimi sodišče utemeljuje opravičenost zahtevka oziroma utemeljenost tožbenih trditev v zvezi z ostalimi točkami izreka, se neutemeljeni. To zlasti iz razloga, ker je sodišče, ne glede na odsotnost odgovora na tožbo prvotožene stranke, iz zapuščinskega spisa, ki ga je vpogledalo, videlo razloge, zaradi katerih sta toženca nasprotovala trditvam tožnika in je bilo že takrat ocenjeno, da so trditve tožnika manj verjetne. Zamudne sodbe ni mogoče izdati, če dokazi, ki jih ima sodišče na voljo, vzbujajo upravičen dvom v utemeljenost tožbenih trditev in zahtevkov. Dejansko stanje kot podlaga za izdajo zamudne sodbe je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno in zaradi tega je tudi bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša še pritožbene stroške za pritožbo.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila.

4. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo in predlaga, da se pritožba v celoti zavrne in priglaša pritožbene stroške. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je iz povratnice razvidno, da je bila prvotoženi stranki tožba vročena 30. 5. 2020. Prav tako prvotožena stranka pavšalno navaja, da je bila v spornem obdobju odsotna in za svoje navedbe ne predloži nobenega dokaza. Nadalje tožeča stranka navaja, da je življenjsko popolnoma nelogično, da so prvotoženi stranki bile vloge poslane na isti naslov, in da je nekatere prejela, drugih pa ni. Prvotožena stranka v nadaljevanju pritožbe tudi navaja, da ni prejela vročenega odgovora na tožbo sospornika Z. F., vendar je iz povratnice na sodišču razvidno, da ji je bil predmetni odgovor vročen. Tudi za te svoje navedbe ne predloži nobenega dokaza. Mnenja je tudi, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo člena 196 ZPP. Kar se tiče izdaje zamudne sodbe, sodišče prve stopnje pravilno navaja, da je po procesni teoriji potrebno v konkurenci dveh različnih, a med seboj nenujno izključujočih se ravnanj, po načelu najkoristnejšega ravnanja izločiti tisto, ki je manj koristno. V konkretnem primeru je pasivnost prvotožene stranke, manj ugodna za stranko od pripoznave, in je zato sodišče pravilno izdalo zamudno sodbo za obe toženi stranki. Tudi navedbe prvotožene stranke, da sodišče ni imelo nobene osnove za upoštevanje trditev tožeče stranke, da darilna pogodba, ki jo je sklenil z zapustnico za čas njenega življenja, ni bila darilna pogodba in da zato sodišče ni imelo podlage za izdajo zamudne sodbe so pavšalne in prirejene za potrebe pritožbenega postopka. Da ne gre za darilno pogodbo, je sodišče lahko razbralo iz dejstev, da se je tožeča stranka zavezala na svoje stroške dograditi in usposobiti počitniško hišico ter plačevati vse dajatve zanjo; A. in V. F. pa zagotoviti bivanje v nepremičnini, v njegovi lasti. Tudi notar G. je pogodbo po vsebini štel za pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške za odgovor na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče lahko izda zamudno sodbo, če so izpolnjeni pogoji iz 318. člena ZPP. Na podlagi te določbe izda sodišče sodbo s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v določenem roku ne odgovori in če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ter da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Prvotožencu je bila tožba osebno vročena skupaj s pozivom dne 30. 5. 2019 in v določenem roku, ki se je iztekel 1. 7. 2019, odgovora na tožbo ni podal. Pritožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da tožbe s pozivom na odgovor ni prejel. Iz vročilnice, ki se nahaja na l. št. 26 spisa izhaja, da je A. F. dne 30. maja 2019 prejel tožbo s pozivom na odgovor, kar je potrjeno tudi s podpisom prejemnika na tej vročilnici. Izpolnjenja vročilnica z vsemi podatki tudi s podpisom prejemnika je javna listina, ki se šteje za verodostojno in je njeno verodostojnost mogoče izpodbiti samo z nasprotnimi dokazi, ne pa zgolj s pavšalnimi trditvami kot jih je v pritožbi navedel prvotoženec in sicer, da tožbe ni prevzel, ker je bil tega dne odsoten in da mu zato tožba ni mogla biti vročena ter, da na istem naslovu živi tudi prvotoženčeva soproga, ki prav tako ni prevzela nobene pošte za prvotoženca. Takšne pritožbene navedbe so pavšalne in nedokazane in tožnik ne predloži nobenega pisnega dokaza ali predloga lastnega zaslišanja o trditvah o odsotnosti in o tem, da podpis na vročilnici ni njegov. Zgolj osebna primerjava podpisov s tem podpisom na vročilnici in z drugimi podpisi, ne zadostuje pravnemu standardu dokazanosti, ker bi toženec z materialnim dokazom npr. z grafologom ali z drugimi primernimi dokazi lahko dokazal to, da vsebina javne listine ni resnična. Ker tega ni storil, je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, da je izpolnjen prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe, to je, da je bila tožba s pozivom na odgovor tožencu osebno vročena in da v določenem roku 30 dni na tožbo ni odgovoril. 7. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno, pri izdaji zamudne sodbe uporabilo določbo člena 196 ZPP. Ker gre v primeru toženih strank za nujna in enotna sospornika, je zato mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse sospornike. Zato je sodišče prve stopnje pravilno izdalo enotno zamudno sodbo za oba sospornika. Iz navedb drugotožene stranke izhaja, da podaja enostransko izjavo o pripoznavi tožbenega zahtevka, ki se tiče točke 1. in 2. tožbe, sedaj izreka sodbe. Točki 1. in 2. izreka sodbe se raztezata na oba sospornika, medtem, ko se točki 3 in 4. raztezata samo na drugotoženca. Glede točke 1. in 2. izreka sodbe, izdane na podlagi tožbe pa drugotoženec ni podal odgovora na tožbo, temveč le enostransko izjavo o pripoznavi tožbenega zahtevka in je sodišče prve stopnje tako pravilno štelo, da je v teh dveh točkah drugotoženec tožbeni zahtevek pripoznal prvotoženec pa na tožbo ni odgovoril in v takšnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da se takšno zamujeno dejanje razteza tudi na tega sospornika, glede prvotoženca pa je sodišče prve stopnje pravilno izdalo zamudno sodbo, ker sam na tožbo ni odgovoril. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe zoper tega toženca in so bili izpolnjeni vsi pogoji iz člena 318 ZPP. Tako je odločitev sodišča prve stopnje, da je sprejelo zamudno sodbo zoper oba toženca pravilna in drugotoženec pritožbe v tej zvezi ne podaja.

8. V nadaljevanju poritožbe prvotožena stranka neutemeljeno nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da naj bi utemeljenost tožbenih zahtevkov, zajetih v zamudni sodbi in sodbi na podlagi odpovedi, ne izhajala iz tožbenih navedb in v spis priloženih listin. Primarni pogoj za izdajo zamudne sodbe je pasivnost tožene stranke. Po sistemu afirmativne litiskontestacije se njena pasivnost ocenjuje kot priznanje dejanskih navedb tožeče stranke. Poleg tega morajo pri izdaji zamudne sodbe poleg ostalih pogojev biti podani še pogoji, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (sklepčnost tožbe) in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošna znana. Sodišče prve stopnje je tako glede na pasivnost tožene stranke imelo v tožbenih trditvah dovolj podlage za ugotovitev, da izročilna pogodba z dne 15. 7. 1987 ne predstavlja darilo, in da znesek 30.090,23 EUR, ki je bil dne 20. 7. 2010 dvignjen iz računa zapustnice in nakazan na račun tožnika, ne predstavlja darila in se ne všteva v dedni delež tožnika. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno štelo, da iz tožbenih trditev izhajajo dejstva, ki so navedena v tožbi. Zamudna sodba namreč temelji na neizpodbojni domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo prizna tožnikove dejanske navedbe, na katerih ta gradi svoj tožbeni zahtevek, zato sodišče v postopku izdaje zamudne sodbe ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih dejanskih navedb. Posledično takšne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pač pa zgolj iz pritožbenih razlogov storitve bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje tako pravilno ugotavlja, da dejstva, na katere je tožeča stranka opirala tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. To bi bil lahko upošteven pritožbeni razlog storitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki pa ga pritožnik s takšno vsebino in s takšnimi razlogi ne uveljavlja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno, navedbe tožeče stranke štelo za sklepčne in da utemeljujejo ugotovitveni zahtevek, da izročilna pogodba ne predstavlja darila ter, da je vrednost darila po darilni pogodbi SV 1032/2010 z dne 9. 12. 2010 zgolj 30.649,02 EUR. Drugi toženec pa je ta zahtevka tudi pripoznal. Zato je pravilno, sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku pod točko 1. in 2. izreka in pritožba v tem delu ni utemeljena.

9. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da iz opisanih storitev tožnika in predloženih listin izhaja, da je zapustnica A. F. dala prvotožencu darilo v znesku 8.345,00 ERU in v znesku 4.000,00 EUR. Prvotoženec s svojo pasivnostjo ni nasprotoval trditvi, da je navedene zneske prejel kot darilo in zato je sodišče prve stopnje, pravilno tožbenemu zahtevku tožnika kot je razviden iz točke 3. in 4. izreka sodbe, materialnopravno ugodilo. S pritožbenimi navedbami, da zneska ne predstavljata darila s strani zapustnice, predstavlja pritožbeni razlog zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki glede na določbo drugega odstavka 338. člena ZPP ni upošteven pritožbeni razlog in ga sodišče druge stopnje zato ne more upoštevati. Prav tako je pritožba v tem delu neobrazložena in pavšalna.

10. Ker tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da ni bilo podlage za izdajo zamudne sodbe, ker naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe člena 318 ZPP za izdajo zamudne sodbe, je sodišče druge stopnje pritožbo prvotožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih. Pritožnik v pritožbi navaja, da je bilo dejansko stanje kot podlaga za izdajo zamudne sodbe zmotno in nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, vendar sodišče druge stopnje tem pavšalnim pritožbenim navedbam ni sledilo. Kot že povedano, pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen pritožbeni razlog v primeru izpodbijanja zamudne sodbe. Sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo prvotožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni storilo tistih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

11. Ker prvotožena stranka s pritožbo ni uspela sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo (člen 154/I v zvezi s členom 165 ZPP), katere je ta priglasila in sicer v višini 1500 odvetniških točk, sodišče druge stopnje pa je glede na pritožbeno vrednost spornega predmeta 42.364,00 EUR, odločilo, da znaša nagrada 600 odvetniških točk po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife, vse povečano za 25 % in 2 % materialnih stroškov in za 22 % DDV, kar ob vrednosti odvetniške točke, vse skupaj znaša 559,98 EUR. Te pritožbene stroške mora prvotožena stranka povrniti tožeči stranki na način kot je to odločeno v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje.