Jedro

Ob umiku predloga za izvršbo je ob presoji obstoja pravnega interesa dolžnikovega delodajalca za ugovor pravno pomembno, kdaj je upnik umaknil predlog za izvršbo, ali pred ali po pravnomočnosti sklepa, izdanega na podlagi 134. člena ZIZ. Če je namreč izjava o umiku podana pred pravnomočnostjo sklepa, povzroči zavrženje ugovora, v katerem dolžnikov delodajalec napada sklep, s katerim je odločeno o njegovi odgovornosti za opuščeno odtegnitev in izplačilo zapadlih zneskov, tako po temelju kot tudi po višini, pravnomočnost sklepa, vključno z delom, ki je po vsebini izvršilni naslov.

Sodišče prve stopnje vsebinsko odloči o ugovoru dolžnikovega delodajalca, s tem pa, ali je treba razveljaviti tudi sklep, izdan na podlagi 134. člena ZIZ, ali pa le ustaviti izvršbo. V primeru ugoditve ugovoru bi namreč dolžnikov delodajalec pridobil pravico z nasprotno izvršbo od upnika zahtevati vrnitev tistega, kar je z izvršbo od njega dobil, in sicer bi bil podan razlog iz 3. točke prvega odstavka 67. člena ZIZ, ki ga pritožnik v pritožbi uveljavlja.

Izrek

Pritožba se v delu, ki se nanaša na odločitev o ustavitvi izvršbe (prvi odstavek izreka sklepa), zavrže, v preostalem (drugi in tretji odstavek izreka sklepa) pa se pritožbi ugodi, sklep razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zaradi umika izvršilnega predloga z dne 25. 9. 2006 predmetno izvršbo v celoti ustavilo (prvi odstavek izreka), ugovor dolžnikovega dolžnika z dne 13. 7. 2006 kot nedovoljen zavrglo (drugi odstavek izreka), predlog dolžnikovega dolžnika za nasprotno izvršbo pa zavrnilo (tretji odstavek izreka).

Proti sklepu se je pravočasno pritožil dolžnikov dolžnik kot novi dolžnik, sklep izpodbija v celoti, iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi, sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer odločilo v skladu z obrazložitvijo in napotki višjega sodišča v sklepu z dne 8. 3. 2007, vendar meni, da je v konkretni zadevi situacija drugačna. Z umikom izvršilnega predloga dejansko dolžnik J. L. ni imel več pravnega interesa za obravnavanje ugovora, z izdajo sklepa z dne 27. 6. 2006 na podlagi tretjega odstavka 134. člena ZIZ pa je dolžnikov dolžnik kot delodajalec postal novi dolžnik, ki se je v ugovoru skliceval na to, da pri izvršbi na dolžnikovo plačo niso bile upoštevane omejitve, ki so izhajale iz sklepa o izvršbi. Zato bi bilo treba kljub umiku predloga ugovor dolžnika obravnavati in sklep z dne 27. 6. 2006 razveljaviti ter izdati novega v skladu s 134. členom ZIZ. Na tej podlagi bi nato dolžnikov dolžnik lahko proti upniku v smislu 3. točke prvega odstavka 67. člena ZIZ vložil nasprotno izvršbo. Ne strinja se tudi z odločitvijo o zavrnitvi predloga za nasprotno izvršbo (sodišče je očitno pomotoma predlog zavrnilo, v obrazložitvi pa navedlo, da gre za zavrženje), saj je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je začel trimesečni rok za vložitev nasprotne izvršbe teči že takrat, ko so mu bila sredstva odtegnjena, ne pa šele s sprejemom sklepa višjega sodišča. Pojasnjuje, da ob odtegnitvi denarnih sredstev v juliju 2006 še ni imel pravnega interesa za vložitev nasprotne izvršbe, saj je banka izvršila sklep naslovnega sodišča z dne 27. 6. 2006 in ob povzetku dogajanja v tem postopku zaključuje, da je pravni interes zato pridobil šele s sprejemom sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, ko je zvedel, da sodišče o njegovem ugovoru ne bo odločalo materialnopravno. Dolžnikov dolžnik je tako podal predlog za nasprotno izvršbo pravočasno. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je v delu, ki se nanaša na odločitev o ustavitvi izvršbe, nedovoljena, v preostalem pa je utemeljena.

O pritožbi proti odločitvi o ustavitvi izvršbe: Sodišče prve stopnje je zaradi upnikovega umika predloga proti dolžniku in dolžnikovemu dolžniku v celoti ustavilo izvršbo, s tem pa je končalo le fazo oprave izvršbe, ki je tekla vzporedno s fazo postopka dovolitve izvršbe. Ta odločitev je v korist dolžnikovemu dolžniku, saj glede oprave izvršbe zase niti ne more pričakovati ugodnejše odločitve. Zato mu pravni red ne priznava pravnega interesa za pritožbo, kar je ena od predpostavk za njeno dovoljenost (prim. tretji odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP – v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Višje sodišče je zato pritožbo v tem delu zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi proti odločitvi o zavrženju ugovora in o zavrnitvi predloga za nasprotno izvršbo: Ob odločitvi o prenehanju pravnega interesa dolžnikovega dolžnika za ugovor proti sklepu z dne 27. 6. 2006, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu upnika in odločilo na podlagi 134. člena ZIZ, zaradi umika predloga za izvršbo, sodišče prve stopnje (kot predhodno v napotkih v sklepu opr. št. III Cp 378/2007 z dne 8. 3. 2007 tudi višje sodišče) ni upoštevalo posebnosti položaja dolžnikovega dolžnika glede na vsebino izpodbijanega sklepa na podlagi 134. člena ZIZ in glede na posledice, ki jih ima takšna odločitev.

Sprememba stališča glede obstoja pravnega interesa za ugovor dolžnikovega dolžnika ob upnikovem umiku predloga za izvršbo je utemeljena že zaradi možnosti uveljavljanja pravice dolžnikovega dolžnika do nasprotne izvršbe, upoštevaje upnikovo navedbo v vlogi z dne 25. 9. 2006 (list. št. 38 spisa), s katero je umaknil predlog za izvršbo, da je julija 2006 dolžnik J. L. sam poravnal dolg, pri čemer pa je N. L. banka 20. 7. 2006 obvestila sodišče, da je 18. 7. 2006 izvršila sklep zoper dolžnikovega dolžnika (list. št. 26 spisa).

Drugi razlog za spremembo stališča je videti v stališčih Ustavnega sodišča v odločbi opr. št. Up-1273/07-11 z dne 22. 5. 2008 (Ur. l. RS, št. 59 z dne 13. 6. 2008). V njej se je Ustavno sodišče sicer ukvarjalo z vprašanjem umika predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki vsebuje tako imenovani kondemnatorni del, v katerem sodišče naloži dolžniku, da v osmih (oziroma treh) dneh poravna terjatev (s tem je izdan plačilni nalog), ter del, s katerim dovoli izvršbo. Obrazložilo je, da je odločitev o ustavitvi izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine zaradi upnikove izjave o umiku odvisna od faze, v kateri se izvršilni postopek v tistem trenutku nahaja, in le če je sklep o izvršbi (in s tem tudi plačilni nalog) pravnomočen, se lahko upnikova izjava o umiku nanaša le na predlog za dovolitev izvršbe (43. člen ZIZ). Od tega, kdaj je upnik podal izjavo o umiku – ali pred ali po pravnomočnosti sklepa o izvršbi – je odvisno, ali bi moral sklep o ustavitvi postopka vsebovati tudi odločitev o razveljaviti kondemnatornega dela sklepa o izvršbi.

Tudi sklep, izdan proti dolžnikovemu delodajalcu (dolžnikovemu dolžniku), kakršen je bil 27. 6. 2006 izdan v konkretnem primeru, vsebuje tako imenovani kondemnatorni del, v katerem sodišče dolžnikovemu delodajalcu naloži, naj upniku poravna vse zneske, ki jih ni odtegnil in izplačal po sklepu o izvršbi (prvi odstavek 134. člena ZIZ). Kljub takšni določbi ima sklep učinek sklepa o izvršbi (tretji odstavek 134. člena ZIZ), zoper katerega je pravno sredstvo ugovor. Izvršilno sodišče pa, drugače kot pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v tem ugovornem postopku presoja ne le utemeljenost dovolilnega dela, temveč tudi vsebinsko utemeljenost kondemnatornega dela - odločitve o naložitvi delodajalcu, naj upniku poravna vse zneske, ki jih ni odtegnil in izplačal po sklepu o izvršbi.

Sklep, ki temelji na odgovornosti delodajalca za opuščeno odtegnitev in izplačilo zapadlih zneskov, ima sicer podlago v sklepu o izvršbi zoper prvega dolžnika in z njim deli usodo v tem smislu, da delodajalec ne more odgovarjati za več, kot je mogoče izterjati po sklepu o izvršbi. Vendar pa sklep na podlagi 134. člena ZIZ v razmerju med upnikom in dolžnikovim delodajalcem pomeni hkrati izvršilni naslov in sklep o izvršbi. Zato se v tem primeru, enako kot je obrazložilo Ustavno sodišče v prej navedeni odločbi, ob presoji obstoja pravnega interesa dolžnikovega delodajalca za ugovor, kot pravno pomembno pokaže, kdaj je upnik umaknil predlog za izvršbo, ali pred ali po pravnomočnosti sklepa, izdanega na podlagi 134. člena ZIZ. Če je namreč izjava o umiku podana pred pravnomočnostjo sklepa, povzroči zavrženje ugovora, v katerem dolžnikov delodajalec napada sklep, s katerim je odločeno o njegovi odgovornosti za opuščeno odtegnitev in izplačilo zapadlih zneskov, tako po temelju kot tudi po višini, pravnomočnost sklepa, vključno z delom, ki je po vsebini izvršilni naslov.

Ob takšnem razumevanju ureditve pa je treba pritrditi pritožniku, ki vztraja pri vsebinski odločitvi o ugovoru kljub kasnejšemu umiku predloga za izvršbo, ne glede na to, da lahko upnik v skladu s 43. členom ZIZ umakne predlog za izvršbo brez dolžnikove, v tem primeru delodajalčeve, privolitve. Pravilno je torej takšno postopanje, da sodišče prve stopnje vsebinsko odloči o ugovoru dolžnikovega delodajalca zoper sklep z dne 27. 6. 2006, s tem pa, ali je treba razveljaviti tudi sklep, izdan na podlagi 134. člena ZIZ, ali pa le ustaviti izvršbo. V primeru ugoditve ugovoru bi namreč dolžnikov delodajalec pridobil pravico z nasprotno izvršbo od upnika zahtevati vrnitev tistega, kar je z izvršbo od njega dobil, in sicer bi bil podan razlog iz 3. točke prvega odstavka 67. člena ZIZ, ki ga pritožnik v pritožbi uveljavlja.

Pritožnik poleg tega, da je sodišče v izreku navedlo, da se predlog zavrne, v obrazložitvi pa, da ga je zavrglo, utemeljeno izpodbija tudi ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s predlogom za nasprotno izvršbo, da je trimesečni rok iz drugega odstavka 67. člena ZIZ začel teči takrat, ko je bila izvršba opravljena. Dolžnikov delodajalec je namreč takrat lahko vedel le, da je izvršba v skladu s sklepom opravljena, ne pa tudi, da je nastopil razlog za nasprotno izvršbo. Glede na uveljavljanje v predlogu za nasprotno izvršbo, da je vse, kar je upnik od pritožnika v izvršbi prejel, prejel neutemeljeno iz razlogov, iz katerih je izpodbijal sklep, izdan na podlagi 134. člena ZIZ, bi bilo kot razlog za nasprotno izvršbo mogoče ugotoviti le razlog iz 3. točke prvega odstavka 67. člena ZIZ, to je pravnomočna razveljavitev ali sprememba sklepa o izvršbi (v konkretnem primeru sklepa na podlagi 134. člena ZIZ), v celoti ali delno. Trimesečni rok za vložitev predloga za nasprotno izvršbo torej ne more izteči pred pravnomočnostjo odločitve o razveljavitvi oziroma spremembi sklepa iz 134. člena ZIZ.

Višje sodišče je glede na navedeno pritožbi v tem delu ugodilo, sklep v odločitvi o zavrženju ugovora in zavrnitvi predloga za nasprotno izvršbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V novem postopku bo sodišče prve stopnje ob odločanju o ugovoru zoper sklep z dne 27. 6. 2006 pravilno uporabilo določbo 134. člena ZIZ, ki odgovornost delodajalca predpisuje le za primere, ko bi delodajalec lahko odtegnil zarubljene zneske plače in jih prenesel na upnikov račun, pa jih ni, ne pa za primere, ko je opustil zahtevano obvestilo o eventualnih ovirah za izvršbo (takšna je tudi sodna praksa, prim. npr. VSL sklep II Cpg 905/2003, VSL sklep II Cpg 595/2000, VSL sklep II Cpg 96/2001). Vsebinsko bo odločilo tudi o predlogu dolžnikovega delodajalca za nasprotno izvršbo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridržana za končno odločbo.