Jedro

Res je, da je toženka zbolela, kot nesporno ugotavlja sodišče prve stopnje, vendar pa sama bolezen še ne pomeni, da toženka za otroka ne more oziroma ni sposobna ustrezno poskrbeti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, naj se mladoletni sin pravdnih strank A. A. začasno zaupa v varstvo in vzgojo njemu, da se določijo stiki med mld. otrokom in toženko in toženki naloži začasno plačevanje preživnine za mld. otroka v znesku 100,00 EUR mesečno.

2. Tožnik je proti taki odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Toženka je nepripravljena za dogovarjanje s tožnikom glede drugačnega poteka stikov od sodno določenega in ne zna prepoznati, da je večji obseg stikov v sedanjih okoliščinah (v času njene bolezni, hospitalizacije in terapij) v otrokovo večjo korist. Dokazano je, da je toženka zbolela za rakom na dojki in da je v bolniškem staležu do oktobra 2016. Prav tako je dokazano, da je bila v tem času že dvakrat hospitalizirana in da nikoli ni o svoji odsotnosti obvestila tožnika, ampak je mladoletnega otroka zaupala v varstvo in vzgojo tujim ljudem. V otrokovo največjo korist je zdrava mati, zato bi bilo treba tožnico razbremeniti varstva in skrbi za dva zdrava in živahna otroka. Toženka vidi in ščiti samo svoje interese in ne prepozna interesov mladoletnega otroka. Sodišče naj opravi poizvedbe pri lečeči zdravnici toženke o njenem zdravstvenem stanju, diagnozi bolezni in nadaljnjem zdravljenju, dolžini predvidenega zdravljenja ter o tem ali je glede na svoje zdravstveno stanje sposobna polno izvrševati svoje starševske dolžnosti in ustrezno poskrbeti za varstvo, vzgojo in preživljanje mladoletnega otroka na tak način, da bo to v njegovo največjo korist. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da toženkina bolezen, postopek zdravljenja ter dolžina bolniškega dopusta še ne pomeni, da ni sposobna ustrezno poskrbeti za varstvo in vzgojo otroka. Sodišče bi moralo po opravi ustreznih poizvedb o zdravstvenem stanju toženke postaviti sodnega izvedenca klinične psihologije, ki bi lahko podal mnenje o zatrjevani ogroženosti otroka glede na materino zdravstveno stanje. Ni res, da je neizkazana verjetnost vtoževane terjatve. Navaja še, da se je toženki zdravstveno stanje poslabšalo in da mora poskrbeti še za vzgojo in varstvo hčerke B., ki nima očeta, ki bi toženko lahko razbremenil skrbi zanjo.

3. Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sklepa sodišča prve stopnje. Navedla je, da njena bolezen in zdravljenje ni negativno vplivalo na sposobnost skrbi za mladoletnega otroka. Nasprotno, v času zdravljenja ima celo več možnosti za kvalitetno preživljanje skupnega časa z njim.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz izpodbijane odločitve izhaja, da je bil s sodbo prvostopenjskega sodišča IV P 636/2013 z dne 30. 12. 2015 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča IV Cp 303/2016 z dne 22. 4. 2017 mladoletni otrok pravdnih strank (drugi toženec) zaupan v vzgojo in varstvo materi (prvi toženki), hkrati pa so bili določeni njegovi stiki z očetom (tožnikom) in mesečna preživnina. S tožbo v obravnavani zadevi, ki jo je tožnik vložil mesec in pol po pravnomočnosti odločitve o zaupanju mladoletnega otroka v vzgojo in varstvo, je zahteval izdajo nove odločbe o varstvu in vzgoji otroka, zaradi spremenjenih razmer in koristi otroka (četrti odstavek 421. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), pri tem pa je kot takšno okoliščino navedel materino bolezen (rak na dojki), z njo povezano zdravljenje in nezmožnost ustrezne skrbi za mladoletnega otroka (rojen ... 2011), zaradi česar je ogrožena otrokova korist. Hkrati s tožbo je tožnik predlagal tudi izdajo začasne odredbe, v kateri naj se otrok začasno zaupa v vzgojo in varstvo njemu.

6. Začasna odredba o varstvu in vzgoji skupnih otrok je oblika začasne pravne zaščite otroka oziroma zavarovanja njihovih koristi med pravdnim postopkom, katere namen je, da se začasno uredi položaj, po katerem je varstvo otroka tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnost sodbe. Začasna odredba torej predstavlja sredstvo zavarovanja, katerega uporabo legitimira le akutno ogrožena otrokova korist (411. člen ZPP in 2. alineja drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). Izdaja začasne odredbe v pravdi zaradi zaupanja otroka v vzgojo in varstvo je zato omejena le na nujne (izjemne) primere.

7. Napačno je tožnikovo pritožbeno vztrajanje na trditvah, da gre v obravnavanem primeru za tak nujen primer in nujen ukrep zavarovanja otrokove koristi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik s svojimi dejanskimi trditvami ni izkazal obstoja okoliščin, ki predstavljajo omenjene predpostavke za izdajo začasne odredbe. Res je, da je toženka zbolela, kot nesporno ugotavlja sodišče prve stopnje, vendar pa sama bolezen še ne pomeni, da toženka za otroka ne more oziroma ni sposobna ustrezno poskrbeti. Takšno je tudi mnenje Centra za socialno delo ..., ko ugotavlja, da psihofizični razvoj otroka zaradi materine bolezni ni ogrožen in da ni potrebno takojšnje ukrepanje oziroma začasna predodelitev otroka očetu. Gre za ugotovitev centra, ki že dalj časa spremlja družino in pri katerem sta bili stranki postopka na obravnavi le nekaj dni pred izdajo izpodbijane odločbe. Tudi okoliščina, da je toženka v času svoje hospitalizacije mld. otroka skupaj s starejšo sestrico B., ki ni tožnikova hči in na katero je mld. A. zelo navezan, dala v varstvo prijateljici, ne more pogojevati odločitve o začasnem odvzemu otroka oziroma njegovem zaupanju očetu. Materina morebitna nadaljnja odsotnost zaradi bolnišničnega zdravljenja pa bi lahko v nadaljnjem postopku pogojevala odločitev sodišča o razširitvi očetovih stikov tudi na ta čas, upoštevajoč tudi druge pravno relevantne okoliščine.

8. Tožnikova pritožba se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).