Jedro

Povedano drugače: tudi če bi toženca v ugovoru zoper izdano začasno odredbo zatrjevala, da je terjatev zaradi prvih treh plačil delno prenehala, to na ugotovitev, da je (zapadla) terjatev tožnice (z verjetnostjo) izkazana, ne bi vplivalo. Pravica zahtevati relativno neveljavnost pravnega dejanja z delnim plačilom terjatve namreč ne preneha, ampak se po obsegu zgolj zmanjša.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnica je 13. 11. 2015 zoper toženca vložila tožbo zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj in predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je predlogu sledilo in 24. 11. 2015 izdalo sklep o začasni odredbi, s katerim je tožencema prepovedalo odtujitev in obremenitev njunega poslovnega deleža v družbi K. d. o. o., do pravnomočne odločitve v tej pravdi. Ugovor tožencev je bil s sklepom 22. 2. 2016 zavrnjen, 3. 3. 2016 pa je bila zavrnjena tudi njuna pritožba.

Toženca sta 17. 8. 2016 vložila predlog za prenehanje začasne odredbe zaradi spremenjenih okoliščin (imenovan kot ugovor po izteku roka). Trdila sta, da je terjatev tožnice zaradi plačila prenehala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila terjatev tožnice do družbe A., d. o. o., 11. 7. 2016 res v celoti plačana. S tem je odpadel njen pravni interes za izpodbijanje dolžničinih pravnih dejanj in ni več mogoč zaključek o verjetnem obstoju terjatve po prvem odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlogu je zato ugodilo in z izpodbijanim sklepom postopek zavarovanja po sklepu o začasni odredbi ustavilo, razveljavilo opravljena dejanja v postopku zavarovanja ter odločitev o stroških pridržalo za končno odločitev v tej zadevi.

Pritožbene navedbe

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve oziroma njeno razveljavitev.

Navaja, da sta toženca ugovor vložila prepozno. Navedbe, ki jih vsebuje, bi lahko dala že v ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe. Do teh trditev se sodišče ni opredelilo in je s tem kršilo materialno pravo ter storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ugovor tožencev bi moral biti zavržen.

Vztraja, da še vedno obstaja terjatev tožnice, s tem pa tudi vsi razlogi za izdano začasno odredbo. Še vedno je odprto plačilo stroškov v višini 3.916,48 EUR. Opozarja, da se po 288. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), najprej plačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. Sodišče je z izpodbijanim sklepom ta vrstni red obrnilo. Očita mu, da ne pojasni prenehanja terjatve. Toženca še vedno dolgujeta 3.916,48 EUR glavnice ter zamudne obresti. V nadaljevanju obrazloži izvor terjatve.

3. Toženca sta na pritožbo odgovorila. Menita, da je neutemeljena in predlagata njeno zavrnitev. Priglašata stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje se do ugovora pritožnice, da je predlog (imenovan ugovor po izteku roka) vložen prepozno, res ni izrecno opredelilo, a s tem ni storilo nobene upoštevne procesne kršitve. Iz razlogov je namreč mogoče razbrati, da je ta ugovor štelo za očitno nerelevanten. Ugotovitev o prenehanju terjatve (pri čemer se sodišče prve stopnje sklicuje na dokazila o plačilu (B 18 do B21), v spisu pa je tudi obračun terjatve (priloga B22)), je dovolj obrazložena, da je mogoče njeno pravilnost preizkusiti.

6. Predlog tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bil vložen prepozno. Res je, da so bila prva tri delna plačila(1) izvedena še pred izdajo sklepa o začasni odredbi in bi zato toženca na ta plačila lahko opozorila že v ugovoru zoper izdano začasno odredbo, vendar pa to ne pomeni, da sta zato s predlogom prepozna. Pogoji za njegovo vložitev so namreč nastopili šele z dokončnim plačilom terjatve. To pa se je zgodilo šele 11. 7. 2016, ko je dolžnica tožnici plačala še znesek 41.681,14 EUR. Šele takrat je prenehala pravica tožnice (kot upnice) izpodbijati pravno dejanje svoje dolžnice(2). Povedano drugače: tudi če bi toženca v ugovoru zoper izdano začasno odredbo zatrjevala, da je terjatev zaradi prvih treh plačil delno prenehala, to na ugotovitev, da je (zapadla) terjatev tožnice (z verjetnostjo) izkazana, ne bi vplivalo. Pravica zahtevati relativno neveljavnost pravnega dejanja z delnim plačilom terjatve namreč ne preneha, ampak se po obsegu zgolj zmanjša. 7. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo, da je terjatev tožnice do družbe A., d. o. o., s plačilom zneska 41.681,14 EUR dne 11. 7. 2016 prenehala, saj je bila poleg vseh nateklih zamudnih obresti v celoti plačana tudi glavnica (glej izračun višine terjatve na dan 11. 7. 2016, priloga B 22). Res je, da se po 288. členu OZ pri delnem plačilu poplačajo najprej stroški, šele nato pa obresti in glavnica, vendar v konkretnem primeru takšnih stroškov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ni bilo.

Strošek plačane takse za tožbo in začasno odredbo je tožnici nastal v tem postopku. Gre za del pravdnih stroškov. O njihovi višini in o tem, kdo jih nosi, ne odloča tožnica, ampak bo o tem sodišče prve stopnje (šele) odločilo. Kakršnekoli obveznosti iz tega naslova zato še ni. Že iz tega razloga poračunavanje ne pride v poštev. Ne glede na to pa tudi ne gre (in ne bo šlo) za del obveznosti dolžnice A., d. o. o., zaradi poplačila katere je bila tožba vložena. Pravdni stroški bodo lahko v plačilo naloženi le tožencema. V tem delu bo šlo zato za obveznost z drugim dolžnikom. Tudi o višini stroškov stečajnega postopka ter o tem, kdo jih je dolžan plačati, odloča (stečajno) sodišče. Da bi bili zatrjevani stroški stečajnega postopka s sklepom stečajnega sodišča ob plačilu dne 11. 7. 2016 že naloženi v plačilo dolžnici, sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Glede na to, da je med stroški, katerih plačilo zahteva tožnica, tudi strošek stečajnega naroka, ki je bil opravljen šele 12. 7. 2016, pa je z veliko verjetnostjo mogoče sklepati, da odločitve o tem (takrat) še ni bilo. Do poračunavanja stroškov s plačilom dne 11. 7. 2016 zato ni moglo priti.

8. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

9. O stroških pritožbenega postopka, ki se tičejo zavarovanja, bo odločeno s končno odločbo.

Op. št. (1): Dolžnica je tožnici 7. 9. 2015 plačala 249,21 EUR, 27. 10. 2015 3.116,36 EUR, 29. 10. 2015 736,78 EUR in 11. 7. 2016 41.681,14 EUR.

Op. št. (2): Po 255. členu OZ mora upnik v pravdi izkazati zapadlo terjatev. Če terjatve ni več, ker je bila plačana ali je prenehala na drug način (270. člen OZ), ta pogoj ni izpolnjen. Upnikova pravica izpodbijati pravno dejanje dolžnika traja le za čas dolžnikove zamude. Pravica ugasne z izgubo pravnega interesa za izpodbijanje, to pa se zgodi, če je upnikova terjatev izpolnjena. Upnikov interes, ki je varovan z izpodbojno tožbo, je poplačilo njegove terjatve in če ta preneha, skupaj z njo preneha tudi izpodbojna pravica (Miha Juhart in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, druga knjiga, GV Založba 2003, stran 254).