Jedro

Tožena stranka je bila kot organizator tekmovanja dolžna zagotoviti pogoje za varnost igralcev. To je narekovalo tudi izbiro strokovno usposobljenega sodnika, kar je tudi storila. Tudi, če bi šteli, da je kot ravnanje organizatorja šteti tudi ravnanje sodnika na tekmi, ki zanj deluje (147. člen Obligacijskega zakona) in bi ob neustrezni izbiri oz. neustreznem ravnanju samega sodnika, kar bi bilo vzrok škode, bila podana toženkina krivdna odgovornost, pa bi tožeča stranka morala trditve, da je konkretno sojenje predstavljalo v ključnem trenutku grobo kršitev pravil in standardov sojenja, dokazati.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je dolžna tožena stranka v 15 dneh plačati 3.596,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, zavrne ter ji v posledici neuspeha naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške.

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila ter v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe. V zadevi je izdana tretja sodba. napotki pritožbenega sodišča niso upoštevani, sodišče prve stopnje dogodka ni celovito presodilo, ni vestno in skrbno presodilo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in ni podalo ocene, ki bi bila preverljivo obrazložena. Posledično je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, ter je odločitev materialnopravno zmotna.

3. Sodišče na podlagi izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke D.L., in prič M.S. in Z.M. ter po vpogledu v javni razpis Zavoda za šport za občinsko prvenstvo v malem vaterpolu, zapisnik tekme z dne 9.4.2009 in pravila malega vaterpola ugotovi, da je tožena stranka kot glavni organizator sporne tekme malega vaterpola organizirala tekmo v skladu s pravili malega vaterpola. Med drugim je priskrbela strokovno usposobljenega sodnika Z.M., bil je prisoten tudi reševalec, v olimpijskem bazenu je del tudi označila v dimenzijah za igranje malega vaterpola. Zaključek, da ji ni mogoče očitati ne krivdnega ravnanja in niti objektivne odgovornosti, je zmoten. Je tudi v nasprotju z izvedenimi dokazi. Zaključka se ne da preizkusiti, saj se sodišče zgolj sklicuje na dokaze, ne navaja pa, zakaj so ga našteti dokazi prepričali. Toženka kot glavni organizator tekme malega vaterpola ni organizirala tekmo v skladu s pravili malega vaterpola, saj sodnik očitno ni bil strokovno usposobljen, ker ni zaznal prekrška in ni preprečil nastanka škode. Reševalec iz vode ni opravil svoje dolžnosti, pritožnik je bil po poškodbi prepuščen sam sebi in je moral sam poiskati zdravniško pomoč.

4. Sodišče se opre na izpovedbo soigralcev in priče Z.M. in zaključi, da je šlo za enkraten dogodek (potopitev tožnika in sunek v brado) in da sodnik in soigralci prekrška niso neposredno zaznali (J.K. je namreč tožnika sunil s kolenom pod vodo), so pa zaznali posledice krvavitve in je sodnik tekmo prekinil. Sodišče šteje, da sodniku ni mogoče očitati, da ni pravočasno reagiral na prekršek J.K.. S tem zaključkom pritožnik ne soglaša, napačno je ugotovljeno dejansko stanje iz zmotno uporabljeno materialno pravo.

5. Dokazni postopek je potrdil, da je J.K. tožnika najprej prijel za vrat, ga potopil pod vodo in zatem s kolenom sunil v brado. Gre za dva ločena dogodka in če bi sodnik po prvem piskal prekršek, ne bi prišlo do škode. Sodnik ni imel nadzora nad tekmo, saj je spregledal tak hud prekršek nad igralcem, ki je bil takrat brez žoge. Iz izpovedbe priče K. izhaja, da je bilo namreč dovolj časa, da bi sodnik od prvega kontakta nasprotnega igralca s pritožnikom do potopitve pritožnika lahko reagiral in igro prekinil. Osnovne naloge sodnika so, da pozorno spremlja tekmo, preprečuje nešportno ravnanje, piska prekrške, prekine igro in ima popoln nadzor nad dogajanjem v bazenu. Specifika vaterpola je, da igra poteka v vodi in mora biti sodnik kvalificiran, da zazna dogajanje v vodi.

6. Sodnik bi prekršek nad gladino lahko zaznal. Priča K. je povedal, da je videl, da je prišlo do kontakta med nasprotnim igralcem, ki je zbil pritožnika s kolenom v obraz. Sodnik je tekmo prekinil šele, ko je pritožnik ves krvav priplaval na rob bazena. Ni bilo poskrbljeno za normalen potek tekme. Če je prekršek zaznal soigralec ob bazenu, bi ga moral tudi sodnik. V tem delu so razlogi v nasprotju z izvedenimi dokazi, saj sodišče zaključuje, da soigralci tožnika niso mogli zaznati prekrška, saj je do njega prišlo pod vodo. Sodnik je tekmo prekinil šele, ko je pritožnik ves krvav priplaval na rob bazena z izbitimi zobmi v rokah.

7. Tudi sam sodnik je zaslišan izpovedal, da je šel nasprotni igralec nad pritožnika grobo, pa kljub temu očitno ni storil ničesar. Kljub temu, da pritožnik ni imel žoge in ga je igralec nasprotne ekipe začel tudi po besedah sodnika grobo napadati, ni sodnik storil nič in je bil pasiven. Hkrati je še povedal, da nasprotni igralec nima kaj napadati igralca brez žoge. V takem primeru je takoj izključen. Sodnik torej ni bil ustrezno strokovno usposobljen.

8. Sodišče se sklicuje na sodno prakso, ki odvezuje odgovornosti organizatorja športnega tekmovanja, če pride do poškodbe zaradi okoliščin, ki predstavljajo pričakovan oz. normalen del športne igre. V tem primeru je šlo prav za nepričakovan in nenormalen del športne igre. Priča L. je izpovedal, da se to v 30-tih letih njegove prakse še ni zgodilo. Priča M.S., reševalec, je tudi povedal, da je tak dogodek nekaj neobičajnega za vaterpolo. Pritožnik zaključi, da iz teh dokazov izhaja, da bi strokovno usposobljen sodnik dogodek lahko preprečil. 9. Presoja, kakšne ukrepe je treba zagotoviti za varnost udeležencev tekmovanja, je odvisna od ocene, kakšne nevarnosti so povezane z izvajanjem te aktivnosti in kakšna so tveganja za nastanek poškodb. Nemogoča bi bila seveda zahteva, da nikoli ne bi prihajalo do manjših kršitev pravil športne igre oz. dejavnosti, v konkretnem primeru pa je nedvomno šlo za grobo kršitev pravil športne igre, kar bi sodnik moral preprečiti. Organizator tako ni ravnal s profesionalno skrbnostjo, saj ni preprečil tistih nevarnosti, ki presegajo običajno tveganje, prišlo je do prekrška nad pritožnikom, ki je zaradi neukrepanja sodnika prerasel v hud udarec s kolenom v brado in je pritožnik zato izgubil sedem zob. Sodnik je reagiral bistveno prepozno. Prav tako ni bila tožniku nudena zdravniška oskrba. Če pa bi obveljal zaključek sodišča, da prekrška pod vodo ni mogoče zaznati, pa gre za nevarno dejavnost. Predlaga, da se zaradi neupoštevanja napotkov pritožbenega sodišča v primeru razveljavitve sodbe zadeva dodeli drugemu sodniku.

10. Pritožba ni utemeljena.

11. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru razlogov pritožbe ter pri tem tudi samo opravilo uradni preizkus glede pravilne uporabe materialnega prava ter uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

12. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da organizator športnega tekmovanja odškodninsko ni odgovoren, če do poškodb na športnem tekmovanju pride zaradi okoliščin, ki prestavljajo pričakovan oz. normalen del športne igre oz. če je poškodba igralca posledica naključja, ki ne presega normalnega tveganja pri igranju športne igre. Igranje malega vaterpola tudi ni nevarna dejavnost in objektivna odgovornost toženke kot organizatorja turnirja malega vaterpola ne more izvirati iz te okoliščine, - po načelu vzročnosti se ne more namreč presojati v razmerju do igralcev, aktivnih udeležencev športnega tekmovanja, ki se na tekmi poškodujejo (prim. Odločbo VS RS II Ips 84/2003). Zato so pritožbeni očitki, da je podana objektivna odgovornost, neutemeljeni.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do poškodbe tožnika prišlo zaradi prekrška, ki ga je storil igralec nasprotne ekipe, ki je bil na tekmi tudi izključen. Po oceni sodišča storitve prekrška ni bilo mogoče preprečiti s strani sodnika in zato ni vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke kot glavnim organizatorjem tekmovanja in tudi ne med ravnanjem sodnika, ki je bil usposobljen za sojenje tekme in nastalo škodo tožnika. Zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

14. Tožena stranka je bila organizator tekme malega vaterpola. Zato je bila njena dolžnost, da zagotovi ustrezne pogoje za igro oz. potek športnega tekmovanja. Iz ugotovitev sodbe izhaja, da je tožena stranka tekmo organizirala v skladu s pravili malega vaterpola, ustrezno označila bazen ter zagotovila strokovno usposobljenega sodnika. Pritožba meni, da sodnik ni bil strokovno usposobljen, saj ni ustrezno sodil oz. ni reagiral na grobe prekrške. Trditvena podlaga tožbe je bila med drugim namreč tudi ta, da je bila že potopitev nasprotnega igralca prekršek, ki kot sankcijo predvideva izključitev, in zato poškodba tožnika ni posledica naključja, ki ne presega okvira normalnega tveganja pri igranju malega vaterpola. Potopitev bi po pravilih morala biti sankcionirana z izključitvijo igralca, ki je prekršek zagrešil. 15. Tožena stranka je bila kot organizator tekmovanja dolžna zagotoviti pogoje za varnost igralcev. To je narekovalo tudi izbiro strokovno usposobljenega sodnika, kar je tudi storila, Tudi, če bi šteli, da je kot ravnanje organizatorja šteti tudi ravnanje sodnika na tekmi, ki zanj deluje (147. člen Obligacijskega zakona) in bi ob neustrezni izbiri oz. neustreznem ravnanju samega sodnika, kar bi bilo vzrok škode, bila podana toženkina krivdna odgovornost, pa bi tožeča stranka morala trditve, da je konkretno sojenje predstavljalo v ključnem trenutku grobo kršitev pravil in standardov sojenja, dokazati, a ji ta dokaz ni uspel. 16. V ponovnem sojenju se je prvostopenjsko sodišče opredelilo do konkretnega poteka prekrška, ob katerem je prišlo do poškodbe, ocenilo dokaze in zaključilo, da gre za en sam dogodek (najprej potopitev igralca brez žoge in zatem pod vodo sunek s kolenom v brado), ko sodniku, predvsem zaradi sunka pod vodo, ki ga ni mogel videti, ni mogoče očitati nepravočasnega reagiranja. Škode ni mogel preprečiti.

17. Pritožnik s trditvami, da sodnik ni imel nadzora nad tekmo, ko je spregledal tako hud prekršek, ni uspešen. Res je sodnik, zaslišan kot priča, potrdil, da se potopitev igralca brez žoge sankcionira kot prekršek z izključitvijo, toda spregledi prekrškov so pogosti na športnih tekmah, posebej, ko gre za dogajanje v primerih, ko igralec nima žoge, saj se sodnik osredotoča predvsem na igro z žogo. Po drugi strani pa se gledalci, tudi igralci, ki tedaj niso v igri, lahko osredotočijo tudi na drugo dogajanje, bodisi na igralni površini kot tudi izven nje ter je zato primerjava s tem, kar je zaznal opazovalec, priča K., neustrezna. Res je, kar poudari pritožba, da je priča L. izpovedal, da se v njegovi 30 letni praksi šolskih tekmovanj kaj takega še ni zgodilo, a pritožba ob tem zanemari, da je hkrati večkrat izpostavil, da ocenjuje, da sodnik ne more biti nič kriv ter pojasnil (drugače kot priča K., ki jo tudi izpostavi pritožba), da prekrška pod vodo ni mogel videti oz. da sodnik dejanj pod vodo ne more videti (kot že poudarjeno predhodno, je bil sodnik osredotočen predvsem na sabo igro - torej igro z žogo). Ker ni dokazano, da bi sodnik svoje delo opravljal nestrokovno (kar naj bi po tožbenih trditvah prispevalo k nastanku škode), ni mogoče sprejeti po pritožbi ponujenih zaključkov o krivdi toženke, ki je sodnika angažirala.

18. Pritožbeni graji, da ni bilo poskrbljeno niti za prisotnost reševalca iz vode, kar naj bi prav tako vplivalo na presojo o odgovornosti tožene stranke, tudi ni mogoče pritrditi, saj tožeča stranka v pritožbi ne izpostavi takih okoliščin, ki bi kazale na to, da bi morebitna zatrjevana opustitev bila v vzročni zvezi s škodo, tega ne ugotovi niti prvostopenjsko sodišče. 19. Pritožbeni razlogi niso podani in ker sodišče tudi uradoma upoštevnih podtopkovnih kršitev ni zasledilo (350. člen ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).