Up-50/97

10.3.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe I. T. iz D., ki ga zastopa K. M., odvetnica v S. na seji senata dne 10.3.1998

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba I. T. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. Kp 184/96 z dne 6.11.1996 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Novi Gorici št. K 51/96 z dne 21.5.1996 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijanim sklepom št. K 51/96 z dne 21.5.1996 zavrglo obtožni predlog pritožnika kot subsidiarnega tožilca zoper obdolženega J. M. zaradi kaznivega dejanja krive izpovedbe iz razlogov po prvem odstavku 437. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 277. člena ZKP, ker ni našlo takšnih dokazov, ki bi govorili za utemeljenost obtožnega predloga. Višje sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom št. Kp 184/96 z dne 6.11.1996 ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti spremenilo prvostopni sklep tako, da je pritožnikov obtožni predlog zavrglo iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP, ker dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje.

2.Iz pritožnikovih navedb v ustavni pritožbi je razvidno, da je bil obtožni predlog, ki je bil pravnomočno zavržen z izpodbijanima sklepoma, vložen zoper eno izmed zaslišanih prič v kazenskem postopku, ki je tekel pred Temeljnim sodiščem v Novi Gorici, Enota v Novi Gorici pod opr.št. K 116/93 na podlagi zasebne tožbe pritožnika zoper obdolženega B. S. zaradi kaznivega dejanja razžalitve, ta postopek pa je bil pravnomočno končan z oprostilno sodbo. Pritožnik zatrjuje, da so mu bile tekom vseh postopkov v zvezi z razžalitvijo, ki jih razume kot celoto, kršene pravica do poštenega sojenja iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP) ter pravice iz 22., 23., 34. in 35. člena Ustave. Kot izhaja iz pritožnikovih navedb, naj bi se zatrjevane kršitve zgodile predvsem v kazenskem postopku št. K 116/93, ko sodišče ni ugodilo dokaznim predlogom pritožnika in ko v vsebini izrečenih besed ni našlo napada zoper čast in dobro ime. Po pritožnikovem mnenju naj bi šlo v konkretnem primeru nedvomno za poseg v njegovo osebnost. V dopolnitvi ustavne pritožbe z dne 22.2.1997 pritožnik pojasnjuje potek tega postopka in podaja svojo verzijo dogodkov v zvezi z razžalitvijo, iz česar smiselno izhaja, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem v tej zadevi.

3.Glede izpodbijanih odločb pritožnik v ustavni pritožbi pove le to, da naj bi bilo pričanje J. M. odločilno zato, ker naj bi bil dokazni predlog po zaslišanju še ene priče (očitno v postopku št. K 116/93) zavrnjen prav iz razloga, da ena priča zadostuje, zaradi česar naj bi sodišče prišlo do zaključka, da ni napada zoper čast in dobro ime pritožnika. V čem naj bi bile podane zatrjevane kršitve človekovih pravic tudi z izpodbijanima sodnima odločbama, pa pritožnik v ustavni pritožbi ne navaja.

4.V obrazložitvi izpodbijanega drugostopnega sklepa višje sodišče pojasnjuje, da je predmet kaznivega dejanja krive izpovedbe le izpovedba priče o bistvenih stvareh dogodka, med katere pa ne sodijo pričine navedbe o osebnih podatkih in razmerju do obdolženca. Iz obrazložitve je nadalje razvidno, da je bila predmet obtožbe izjava priče, da je brez razmerja do obdolženca.

B.

Po določbi prvega odstavka 50. člena Zakona o Ustavnem sodšču (Uradni list RS, št.,15/94 - v nadaljevanju ZUstS) lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži pri Ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina.

Pritožnik je vložil ustavno pritožbo zoper sklepa Višjega sodišča v Kopru in Okrajnega sodišča v Novi Gorici, s katerima je bil pravnomočno zavržen njegov obtožni predlog zoper obdolženega J. M. zaradi kaznivega dejanja krive izpovedbe.

5.Ustavno pritožbo je vložil pravočasno v 60-dnevnem roku po vročitvi drugostopnega sklepa, v tem postopku pa je izčrpal tudi vsa pravna sredstva. S tem je izpolnil pogoja iz prvega odstavka 51. in prvega odstavka 52. člena ZUstS, vendar le glede uveljavljanja možnih kršitev človekovih pravic in svoboščin v tem postopku.

6.Iz ustavne pritožbe je razvidno, da naj bi zatrjevane kršitve človekovih pravic nastale predvsem v postopku, ki je tekel pred Temeljnim sodiščem v Novi Gorici, Enota v Novi Gorici pod št. 116/93 zoper drugega obdolženca. Te kršitve pa bi lahko pritožnik uveljavljal le s pravočasno ustavno pritožbo zoper sodne odločbe, izdane v tem postopku, ne more pa jih uveljavljati z ustavno pritožbo zoper sodne odločbe, izdane v drugem postopku. Ustavno sodišče se zato ni spuščalo v presojo zatrjevanih kršitev, ki se nanašajo na prvi kazenski postopek v zvezi s kaznivim dejanjem razžalitve.

7.Ustavno sodišče ugotavlja, da z izpodbijanimi odločbami očitno niso bile kršene pritožnikove pravice in temeljne svoboščine.

8.Po 32. členu Ustave ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, po 35. členu Ustave pa je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic. Ustava tudi vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem, ko odloča o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih (22. člen Ustave), in pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče (23. člen Ustave).

9.Pritožnik v ustavni pritožbi ne utemeljuje zatrjevanih kršitev človekovih pravic, ki naj bi se zgodile postopku, v katerem sta bili izdani izpodbijani sodni odločbi. Iz njegove ustavne pritožbe je razvidno le to, da se ne strinja z zavrženjem obtožnega predloga. Po vpogledu listin v spisu Ustavno sodišče ugotavlja, da je bilo pritožniku zagotovljeno sodno varstvo njegovih pravic oziroma pravnih interesov. Varstvo svojih domnevno prizadetih osebnostnih pravic je uveljavljal v kazenskem postopku, najprej z vložitvijo zasebne tožbe zaradi kaznivega dejanja razžalitve, zatem pa še z vložitvijo obtožnega predloga zoper pričo v prejšnjem kazenskem postopku. Njegove zahtevke je obravnavalo in o njih tudi odločilo sodišče.

Pritožnik je imel v postopkih pravice, ki mu gredo kot zasebnemu oziroma subsidiarnemu tožilcu v skladu Zakonom o kazenskem postopku. Zgolj zavrnitev pritožnikovih zahtevkov pa ne pomeni kršitve pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP niti pravic iz 22., 23., 34. in 35. člena Ustave.

10.Ker z izpodbijanima sklepoma očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič in člana dr. Peter Jambrek in dr. Lovro Šturm.

Predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič