Jedro

Za neupravičen poziv na unovčitev bančne garancije gre, ko zahteva za plačilo nima nobene možne osnove oziroma ni nobenega dvoma, da ni nastopil rizik, zoper katerega naj bi zaveza varovala upravičenca. Pri zlorabi bančne garancije gre torej za to, da so pogoji iz bančne garancije izpolnjeni, a je obenem jasno in nedvomno izkazano, da zavarovana obveznost ni kršena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da prvo toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 8.074,88 EUR, drugo toženi stranki pa v znesku 9.160,69 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila. (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Prvo tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Na pritožbo je odgovorila tudi drugo tožena stranka. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. S Pogodbo št. 023/2005 z dne 10. 6. 2005 (A2 - v nadaljevanju Pogodba) se je tožeča stranka zavezala dobaviti opremo za razminiranje, naročnik pa je bil dolžan za namen plačila kupnine odpreti dokumentarni akreditiv. Namesto naročnika, je dokumentarni akreditiv odprla prvo tožena stranka, iz katerega je tožeča stranka črpala predplačilo oziroma avans. Tožeča stranka pa je v zavarovanje vrnitve predplačila izročila bančno garancijo na prvi poziv, prvi toženi stranki kot upravičencu. Sodišče je ugotovilo, da gre v obravnavani zadevi za neodvisno bančno garancijo, v kateri je bil določen dodatni pogoj za njeno unovčitev. Ker se lahko unovčitev neodvisne bančne garancije prepreči le, če gre pri unovčitvi za zlorabo pravic iz bančne garancije, je sodišče v nadaljevanju presojalo ali je v konkretnem primeru prvo toženi stranki mogoče očitati zlorabo in zaključilo, da ne.

7. Namen bančne garancije je zavarovanje obveznosti iz temeljnega posla. V kolikor je obveznost izpolnjena oziroma zavarovana obveznost ni ogrožena, naj se sredstvo zavarovanja ne realizira. Za neupravičen poziv na unovčitev bančne garancije gre, ko zahteva za plačilo nima nobene možne osnove oziroma ni nobenega dvoma, da ni nastopil rizik, zoper katerega naj bi zaveza varovala upravičenca. Pri zlorabi bančne garancije gre torej za to, da so pogoji iz bančne garancije izpolnjeni, a je obenem jasno in nedvomno izkazano, da zavarovana obveznost ni kršena. Prepoved zlorabe pravice pomeni prepoved ravnanja, ki je le na videz dovoljeno, dejansko pa gre za ravnanje, ki nasprotuje namenu, za katerega je bila določena pravica ustanovljena (1).

8. Pritožnik trdi, da je bila bančna garancija namenjena vračilu avansa le v primeru, ko tožeča stranka krši svojo obveznost po pogodbi, vendar slednje ne drži. Bančna garancija je bila, kot to izhaja iz Pogodbe, izdana za zavarovanje vračila plačanega avansa. V bančni garanciji pa je bilo določeno tudi, da mora upravičenec (prvo tožena stranka) ob unovčitvi navesti, da je tožeča stranka kršila temeljni posel in v čem je njena kršitev. Slednje je prvo tožena stranka tudi storila in ob unovčitvi bančne garancije navedla, da tožeča stranka ni odpremila blaga. Pritožnik ima prav, da iz Pogodbe izhaja, da obveznost odpreme blaga ni bila obveznost tožeče stranke, ki je morala blago le pripraviti za odpremo, odpremiti pa bi ga moral naročnik R. Ne glede na navedeno pa prvo toženi stranki ni mogoče očitati zlorabe bančne garancije. Prvo tožena stranka je, ker po poteku roka (15. 10. 2005) določenega v dokumentarnem akreditivu, le-ta ni bil unovčen, utemeljeno sklepala, da tožeča stranka ni izpolnila vseh obveznosti po pogodbi, saj bi sicer zahtevala plačilo kupnine oziroma bi unovčila dokumentarni akreditiv. Ker je namreč vstopila v posel kot financer, torej šele preko dokumentarnega akreditiva, in ni bila podpisnica Pogodbe, jo je upravičeno zanimalo le, ali bo pogodba izpolnjena in bo potrebno kupnino plačati, ali pa pogodba ne bo izpolnjena in bo zahtevala vračilo plačanega avansa. Z bančno garancijo je bila namreč zavarovana njena pravica do povračila plačanega avansa. Ker pa med strankama niti ni sporno, da je bila Pogodba razvezana in je tožeča stranka blago prodala drugi stranki, tudi ni nobenega dvoma, da je prvo tožena stranka kot financer posla in plačnik avansa upravičena do njegovega vračila (111. člen OZ).

9. Glede na navedeno, prvo toženi stranki ni mogoče očitati, da je bila njena zahteva za unovčitev bančne garancije neupravičena. Terjatev prvo tožene stranke iz bančne garancije namreč ni očitno in nesporno neutemeljena, zaradi česar tudi ni mogoče zaključiti, da je prvo tožena stranka bančno garancijo zlorabila. Dodatni pogoj, ki je bil določen za unovčitev bančne garancije, pa je bil določen za to, da bi naročnik garancije (tožeča stranka) čim bolj zavaroval svoj pravni položaj oziroma, da do unovčitve bančne garancije ne bi prišlo, če je temeljni posel izpolnjen. V obravnavani zadevi pa temu ni tako, saj kot že zgoraj navedeno, prvo tožena stranka ne terja nečesa, kar ji ne gre oziroma bančne garancije ne unovčuje v nasprotju z njenim namenom, to je namenom zavarovanja plačila avansa oziroma z namenom zagotovitve vračila plačanega avansa.

10. Dejstvo, na katerega se sklicuje pritožnik, da je E. J. v poročilu z dne 19. 10. 2005 ugotovil, da je tožeča stranka izpolnila vse pogodbene obveznosti, odločitve sodišča ne omaja. Dejstvo je namreč, da je bilo blago pregledano in poročilo izdelano po roku za odpremo blaga, določenemu v dokumentarnem akreditivu. Kot že rečeno, je zato prvo tožena stranka upravičeno štela, da tožeča stranka ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti, saj bi sicer zahtevala plačilo kupnine. Posledično se izkaže za neodločilno pritožbena navedba, da je bil E. J. svetovalec prvo tožene stranke, zaradi česar je bila le-ta nedvomno seznanjena z njegovim poročilom. Poleg tega tožeča stranka sama v tožbi navaja, da je bil E. J. zastopnik R., slednje pa je potrdil tudi E. J. v izjavi dani pred notarjem. Zato očitek, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je E. J. svetovalec tožeče stranke, v nasprotju z listinami v spisu, ni utemeljen. Ne glede na to, ali je bilo prvo toženi stranki poročilo E. J. znano ali ne, je kot rečeno bistveno, da do 15. 10. 2005 blago ni bilo odpremljeno in dokumentarni akreditiv ni bil unovčen, zato je prvo tožena stranka utemeljeno sklepala, da Pogodba ni bila izpolnjena.

11. Ker že iz zgoraj navedenega izhaja, da unovčitev bančne garancije ne predstavlja njene zlorabe, je potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi. Posledično pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe o tem, kdo je kriv za neizpolnitev temeljnega posla, ni odgovarjalo.

12. Pritožnik nadalje navaja, da je prvo tožena stranka bančno garancijo unovčila sklicujoč se na pogodbo z dne 30. 3. 2005, ki ne obstaja, saj je bila nadomeščena s tisto z dne 10. 6. 2005. Sodišče prve stopnje je ob presoji vsebine pogodb in bančne garancije ugotovilo, da je bila slednja nedvomno izdana na podlagi nadomestne pogodbe z dne 10. 6. 2005. Je pa v nadomestni pogodbi ob podpisu pogodbenih strank pomotoma naveden datum 30. 3. 2005, v sami bančni garanciji pa posledično pomotoma (A3) navedeno: „Izvedeli smo, da ste 30. 3. 2005 sklenili pogodbo št. 023/05...“. Prvo tožena stranka se je zato ob unovčitvi res pomotoma sklicevala na pogodbo z dne 30. 3. 2005, vsebinsko pa se je, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, sama bančna garancija, posledično pa tudi njena unovčitev, nanašala na Pogodbo z dne 10. 6. 2005. Zato pritožbene trditve, da je bila zahteva za unovčenje podana na podlagi neveljavne pogodbe, niso utemeljene.

13. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, kot tudi ne tisti na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

14. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP), odgovora prvo tožene in drugo tožene stranke na pritožbo pa nista pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zato ti stroški niso bili potrebni za postopek in jih prvo tožena ter drugo tožena stranka nosita sami (155. člen ZPP).

(1) Dr. Vesna Kranjc, Preprečitev zlorab ob unovčitvi neodvisnih bančnih garancij, Podjetje in delo, št. 1/2013/XXXIX, 12.3.2013.