Jedro

Za zastopanje stranke pred sodiščem mora imeti odvetnik specialno pravdno pooblastilo, kar pomeni, da odvetnik v mejah pooblastil za stranko pred sodiščem opravlja posamezna pravdna dejanja. Iz predloženih okrožnic pa ne izhaja, da ima odvetnik tudi pooblastilo za zastopanje pooblastitelja pred sodiščem.

Izrek

1. Pritožba peto, šesto in dvanajsto tožeče stranke zoper sklep o zavrženju njihovih tožb (1. točka izreka) se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

2. Pritožba prvo, tretje , četrte, sedme, osme, devete, desete, enajste, trinajste, petnajste in šestnajste tožeče stranke zoper 2., 3., 4. in 5. točko izreka prvostopne odločbe, se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

3. Pritožniki sami trpijo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citiranim sklepom in sodbo je prvostopno sodišče: 1. Opravljena pravdna dejanja, kolikor se nanašajo na drugo, peto, šesto, dvanajsto in štirinajsto tožečo stranko, razveljavilo ter tožbo s tožbenimi zahtevki pete, šeste, dvanajste in štirinajste tožeče stranke, zavrglo, 2. primarni tožbeni zahtevek prve, tretje, četrte, sedme, osme, devete, desete, enajste, trinajste, petnajste in šestnajste tožeče stranke na razveljavitev pogodbe o opravljanju storitev upravljanja soseske B. v Ljubljani, sklenjene med toženima strankama z dne 17.6.1996 ter dodatka k tej pogodbi z dne 17.4.1997, zavrnilo, 3. tožbo s prvim podrednim tožbenim zahtevkom tožečih strank iz 2. točke na razvezo pogodbe o opravljanju storitev upravljanja soseske Bežigrajski dvor in dodatka k tej pogodbi z dnem 22.12.1997 zavrglo, 4. tožbo z drugim podrednim tožbenim zahtevkom tožečih strank iz 2. točke na ugotovitev, da sta pogodba o opravljanju storitev upravljanja soseske B. in dodatek k tej pogodbi, v razmerju do tožečih strank neveljavna in da sta toženi stranki dolžni dopustiti, da opravljanje storitev upravljanja v poslovnem objektu A za poslovne prostore tožečih strank opravljajo tožeče stranke same, ali po njih pooblaščeni upravljalci, zavrglo in 5. tožečim strankam iz 2. točke naložilo nerazdelno povrniti prvi toženi stranki 47.850,00 SIT, drugi toženi stranki pa 25.000,00 SIT pravdnih stroškov v 8 dneh.

Zoper navedeno odločbo so se pravočasno pritožile vse tožeče stranke, razen štirinajsto tožeče M. Z. in uveljavljale "vse pritožbene razloge" ter predlagale, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Navedle so, da pooblastila, poimenovana "okrožnice", niso bila preklicana, pooblastitelji pa so bili sproti seznanjeni s tekom postopka. Sodišču očitajo, da ni ugotovilo, na podlagi kakšnih in s strani katerih pogodbenih strank danih pooblastil, je imela drugotožena stranka pravico sklepanja pogodbe o upravljanju ter pravico sklepanja dodatka k tej pogodbi potem, ko so bile že sklenjene kupoprodajne pogodbe. Nerazumljivo je spuščanje sodišča v ugotavljanje in opravičevanje temelja pogodbe o upravljanju v ZTLR glede na v kupoprodajnih pogodbah in pooblastilih, ki so jih kupci drugotoženi stranki morali podpisovati za sklenitev pogodbe o upravljanju, zatrjevano pravno podlago v Stanovanjskem zakonu.

Pooblastila za sklenitev pogodbe o upravljanju so bila dana pred poznavanjem določb te pogodbe, drugotožena stranka pa je kupce zavedla glede njihovih pravic in obveznosti, ki naj bi zanje izhajale iz Stanovanjskega zakona. Šteti je zato, da je šlo za napako v volji ene od pogodbenih strank in je zato izpolnjen razlog za razveljavitev pogodbe ter dodatka k pogodbi. Za sklepanje dodatka k pogodbi potem, ko so bili sami že lastniki prostorov, so bili upravičeni le sami, ne pa drugotožena stranka. Ne drži tudi stališče sodišča, da od ugotovitve, da je pogodba razvezana, tožeče stranke ne morejo imeti pravne koristi za ugotovitev tega dejstva, prav tako pa imajo tožeče stranke pravni interes za ugotovitev glede obstoja pravnega razmerja - to je izpodbijane pogodbe o upravljanju. Priglasili so pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pritožbo pritožnikov "zoper sodbo" obravnavalo tudi kot njihovo pritožbo zoper sklep (o zavrženju tožb in tožbenih zahtevkov), saj navedeni obseg izpodbijanja izhaja iz obrazložitve pritožbe. Pri tem je skladno s 1. ost. 365. člena ZPP za vsako od tožečih strank štelo, da s pritožbo izpodbija prvostopno odločbo v tistem delu, v katerem v prvostopnem postopku ni uspela.

Pritožba pete, šeste in dvanajste tožeče stranke zoper sklep o zavrženju njihovih tožb, ni utemeljena.

Pritrditi je prvostopnemu sodišču, da vsebina "okrožnic", ki jih je odvetnik predložil kot pooblastila tožečih strank za zastopanje v sodnem postopku, po svoji vsebini niso pravdna pooblastila. V navedenih okrožnicah tožeče stranke pooblaščajo odvetnika za "aktivnosti za revizijo, spremembo ali anulacijo pogodbe o upravljanju ...". Za zastopanje stranke pred sodiščem mora imeti odvetnik specialno pravdno pooblastilo, kar pomeni, da odvetnik v mejah pooblastil za stranko pred sodiščem opravlja posamezna pravdna dejanja, za primer, če obsega pooblastila stranka ne opredeli, pa njegova pooblastila določa 95. člen ZPP. Iz predloženih okrožnic pa ne izhaja, da ima odvetnik tudi pooblastilo za zastopanje pooblastitelja pred sodiščem. Posebno previdnost pri tolmačenju obsega pooblastil iz navedenih "okrožnic" in potrebo po jasni in nedvoumni opredelitvi pooblastila kot pravdnega - torej pooblastila za zastopanje pred sodiščem, narekujejo tudi finančne posledice, ki za pooblastitelja izhajajo iz sodnega postopka. Stranka, ki v sodnem postopku s svojim zahtevkom propade, ne nosi le svojih pravdnih stroškov, pač pa mora pravdne stroške povrniti tudi nasprotni stranki. Vsebine pooblastila v okrožnicah zato ni mogoče tolmačiti ekstenzivno. Ker odvetnik kljub pozivu sodišča po 2. odst. 98. člena ZPP, ni predložil pooblastil peto, šesto in dvanajsto tožeče stranke, je zato prvostopno sodišče imelo podlago za razveljavitev pravdnih dejanj in zavrženje tožb navedenih tožečih strank v 4. odst. 98. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbe, peto, šesto in dvanajsto tožeče stranke zoper sklep o zavrženju njihovih tožb, na podlagi 2. točke 380. člena ZPP, kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper odločbo prvostopnega sodišča se je sicer pritožila tudi drugotožeča stranka, ker pa o njeni tožbi in tožbenem zahtevku prvostopno sodišče, kot izhaja iz izreka odločbe (pomotoma), še ni odločalo (čeprav iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja nasprotno), je njeno pritožbo šteti kot predlog za dopolnitev sklepa v smislu 339. člena v zvezi s 347. členom ZPP.

Pritožbe prve, tretje, četrte, sedme, osme, devete, desete, enajste, trinajste, petnajste in šestnajste tožeče stranke, niso utemeljene.

S primarnim tožbenim zahtevkom so tožeče stranke zahtevale, naj se pogodba o opravljanju storitev upravljanja soseske B. v Ljubljani, sklenjena med toženima strankama dne 17.6.1996 ter dodatek k tej pogodbi z dne 17.4.1997, razveljavita. Iz tožbenih trditev izhaja, da naj bi toženi stranki sporno pogodbo z aneksom sklenili brez pravne podlage, saj Stanovanjski zakon ne more biti podlaga za njeno sklenitev za upravljanje objekta, v katerem so poslovni prostori v lasti tožečih strank. Drugotoženka tudi ni imela njihovega pooblastila za sklenitev izpodbijane pogodbe za njihov račun, kot tudi ne za sklepanje aneksa k pogodbi o upravljanju, saj so se kupci (ne vsi) s pooblastili zavezali pristopiti k sklenjeni pogodbi in so sami postali pogodbena stranka.

Podlago za sklenitev pogodbe o upravljanju v svojem imenu in za račun tožečih strank, kot ugotavlja prvostopno sodišče, je drugotožena stranka imela v danih ji pooblastilih nekaterih od njih. Neutemeljen je pri tem pritožbeni očitek, da sodišče ni ugotavljalo, katere tožeče stranke so drugotoženo pooblastile za sklenitev sporne pogodbe. Ugotovitev navedenega dejstva bi lahko bilo relevantno le v primeru, če bi tožeče stranke izpodbojnostne razloge v smislu 111. člena ZOR tudi zatrjevale. V situaciji, ko iz tožbene naracije sploh ne izhaja zatrjevana pravna posledica, se sodišču z navedenim vprašanjem ni bilo potrebno ukvarjati. Tožeče stranke šele v pritožbi zatrjujejo, da je šlo pri danih pooblastilih drugotoženi stranki za sklepanje pogodbe o upravljanju za napako volje, saj so bile tožeče stranke glede pravic in obveznosti, ki naj bi zanje izhajale iz Stanovanjskega zakona, zavedene. Iz njihovih pritožbenih trditev je sklepati, da so bile zaradi sklicevanja na Stanovanjski zakon zavedene glede njihove obveznosti, skleniti pogodbo o upravljanju.

Navedene pritožbene trditve o napaki volje so pritožbene novote, ki jih skladno s 1. odst. 496.a člena ZPP pritožbeno sodišče ni smelo presojati. Tožeče stranke namreč v pritožbi niso pojasnile, zakaj navedenih dejstev brez svoje krivde niso mogle zatrjevati že v postopku na prvi stopnji. Zgolj njihove trditve, da med toženima strankama sklenjena pogodba o upravljanju nima podlage v Stanovanjskem zakonu, v postopku na prvi stopnji ni bilo mogoče razlagati kot trditve o njihovi bistveni zmoti v poslovni podlagi, zaradi katere so (nekatere od njih) drugotoženo stranko pooblastile za sklenitev sporne pogodbe, ker sicer pooblastil drugotoženi stranki ne bi dale.

Čim pa je tako, za presojo utemeljenosti primarnega tožbenega zahtevka ni bistvena ugotovitev prvostopnega sodišča, da ima pogodba o upravljanju sicer pravno podlago v 15. členu ZTLR. Zgolj zaradi drugačne pravne podlage pogodbe z aneksom, kot jo je ugotovilo prvostopno sodišče, ob nezatrjevanju bistvene zmote tožnikov, ob dajanju pooblastil drugotoženi stranki za sklenitev pogodbe, zato pogodba o upravljanju z aneksom ni izpodbojna.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 368. člena ZPP pritožbe v tem delu kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje potem, ko je ugotovilo, da prvostopno sodišče ni zagrešilo kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP).

S prvim podrednim zahtevkom tožeče stranke uveljavljajo razvezo pogodbe o upravljanju ter aneksa k tej pogodbi z dnem 22.12.1997 (to je dnem vložitve tožbe). Sodna intervencija pa je pri konstitutivnih zahtevkih dopustna le, če pogodbena stranka z enostransko izjavo volje ne more doseči spremembe obstoječega pravnega razmerja, torej istih učinkov, kot sodna odločba. Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da tožba s takim zahtevkom ni dopustna, saj tožeče stranke niso navedle nobenih pravotvornih dejstev, iz katerih bi bilo sklepati na njihovo potrebo po sodni intervenciji (primerjaj 133. člen ZOR).

Pritrditi je tudi prvostopnemu sodišču, da tožeče stranke niso izkazale pravnega interesa za vložitev posebne ugotovitvene tožbe o neobstoju pravnega razmerja med pravdnimi strankami po sporni pogodbi o upravljanju in aneksu k tej pogodbi. Kadar ima namreč stranka na razpolago druga učinkovita pravna sredstva za dosego istega cilja, ji pravnega interesa ni mogoče priznati. Ker so tožeče stranke svoj pravni interes utemeljevale s sodnim uveljavljanjem terjatve prvotožene stranke po sporni pogodbi in aneksu zoper njih, je pravilno stališče prvostopnega sodišča, da tožeče stranke zatrjevano dejstvo neveljavnosti pogodbe in aneksa vedno lahko uveljavljajo z ugovorom zoper zahtevek toženih strank, temelječ na pogodbi in aneksu. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da tožeče stranke vselej lahko z nasprotno prejudicialno tožbo zahtevajo ugotovitev neobstoja pravnega razmerja iz pogodbe in aneksa, skladno s 1. odst. 189. člena ZPP. Tožeče stranke pa v pritožbi ne navajajo prav ničesar, kar bi omajalo tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilne zaključke prvostopnega sodišča, da niso izkazale pravnega interesa za uveljavljanje zahtevka, po katerem sta jim toženi stranki dolžni dopustiti, da same ali po njih pooblaščeni upravljalci opravljajo storitve upravljanja v poslovnem objektu A za poslovne prostore tožečih strank. Na podlagi 2. točke 380. člena ZPP pritožbeno sodišče pritožbe tožečih strank zoper sklep o zavrženju njihovih tožb glede prvega in drugega podrednega zahtevka, posledično pa tudi pritožbe zoper sklep o povračilu stroškov postopka, kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Prvostopno sodišče namreč ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP v zvezi s 381. členom ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 166. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP. Ker pritožniki s pritožbo niso uspeli, morajo sami trpeti svoje pritožbene stroške.

Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1. odst. 498. člena ZPP (Ur. l. RS 26/99).