Jedro

Med določbami ZPP, ki veljajo za spore majhne vrednosti, ni posebnega pravila o spremembi tožbe. To pomeni, in slednje je enotno sprejeto v sodni praksi in teoriji, da je tudi v sporu majhne vrednosti sprememba tožbe dopustna. Tudi po stališču višjega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med pravdnima strankama. Glede na zgoraj navedeno o postavljenem zahtevku so zato neutemeljene pritožbene trditve, da se je tožeča stranka s tem želela izogniti posebnim procesnim določbam o postopku v spornih majhne vrednosti.

Pritožnica sama uveljavlja prav to, da mora po zakonu imeti izvajalec institucionalnega varstva (to je dom starejših občanov v zgradbi) za izvajanje osnovne oskrbe s predpisom na delovnih mestih zaposlenega vratarja - receptorja. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da se v stavbi izvaja dejavnost, katere narava narekuje varnostno - receptorsko službo, je torej pravilna, sklicevanje na potrebnost soglasja vseh etažnih lastnikov pa zato, ker je za posle rednega upravljanja potrebno soglasje lastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev glede na večstanovanjsko stavbo, pa neutemeljeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana odločba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se zaradi umika tožbe za plačilo 30,21 EUR s pripadki postopek v tem delu ustavi in sprememba tožbe dovoli, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 114749/2017 z dne 1. 12. 2017 pa se razveljavi v celoti (I. točka izreka), toženi stranki je naložilo v plačilo 1.534,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2017 dalje do plačila (II. točka izreka) ter odločilo, da mora tožeči stranki v 8 dneh povrniti tudi 727,65 EUR pravdnih stroškov, z obrestno posledico v primeru zamude (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), zmotne uporabe materialnega prava, kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni, podrejeno pa razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v gospodarskem sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. V tej zadevi se je postopek pričel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine in je bil izdan sklep o izvršbi. Ker je tožena stranka (takrat še dolžnik) sklep o izvršbi izpodbijala v celoti oziroma v delu, v katerem ji je bilo naloženo, naj terjatev plača, je sodišče sklep o izvršbi razveljavilo in nato nadaljevalo postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (prim. drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Predlog za izvršbo je zato sodišče prve stopnje obravnavalo kot tožbo v pravdnem postopku. Predlog za izvršbo pa vsebuje tudi zahtevo, naj sodišče naloži dolžniku, da (v osmih dneh, v meničnih in čekovnih sporih pa v treh dneh po vročitvi sklepa), plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški (prim. drugi odstavek 41. člena ZIZ). Zato na tem mestu višje sodišče odgovarja, da je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožeča stranka tožbenega zahtevka sploh ni postavila in bi morala vse svoje zahtevke podati že v prvi pripravljalni vlogi. Vse je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v 3. točki obrazložitve. Posledično je neutemeljeno (delno pa tudi nerazumljivo) pritožničino hkratno sklicevanje na predlog tožeče stranke, naj sodišče na podlagi novega 279.c člena ZPP razpiše pripravljalni narok in strankam še ne vroča vabila na glavno obravnavo.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je tožeča stranka na naroku nedopustno modificirala tožbeni zahtevek. Na kakšne vrste modifikacijo se sklicuje, pritožnica ni konkretizirala, niti ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da spremembi tožbe s povečanjem zahtevka za 30,21 EUR ni nasprotovala. Med določbami ZPP, ki veljajo za spore majhne vrednosti, ni posebnega pravila o spremembi tožbe.1 To pomeni, in slednje je enotno sprejeto v sodni praksi in teoriji, da je tudi v sporu majhne vrednosti sprememba tožbe dopustna. Tudi po stališču višjega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med pravdnima strankama. Glede na zgoraj navedeno o postavljenem zahtevku so zato neutemeljene pritožbene trditve, da se je tožeča stranka s tem želela izogniti posebnim procesnim določbam o postopku v spornih majhne vrednosti.

9. Tožeča stranka kot upravnik vtožuje plačilo za stroške upravljanja (na podlagi pogodbe o opravljanju storitev upravljanja in vzdrževanja ter nespornega ključa delitve po enoti ter cene za storitev), vzdrževanja (na podlagi iste pogodbe, obsegajo vzdrževalno-hišniška opravila in urejanje okolice, dogovorjen pa je mesečni pavšal)2 in obratovanja stanovanjsko-poslovne stavbe v Domžalah, in sicer od oktobra 2016 do septembra 2017. Iz dejanske podlage sodbe izhaja, da je v stavbi 19 poslovnih prostorov, dom starejših občanov in 82 oskrbovanih stanovanj s skupno površino celotne stavbe 16.147,45 m² ter 116 parkirnih mest. V stavbi je skupaj 322 enot. Tožena stranka je v objektu lastnica poslovnega prostora (solastniški delež glede na celotno stavbo znaša 0,375% oziroma 5,737% glede na vhod) in parkirnega mesta (0,113% glede na celotno stavbo oziroma 0,779% glede na vhod) ter solastnica posebnih skupnih delov stavbe, na katerih njen solastniški delež znaša 9,581%.

10. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo v celoti, saj je ugotovilo, da je tožeča stranka svoj zahtevek pravilno (sicer podrejeno) oblikovala na podlagi veljavnega, dne 20. 7. 2012 sprejetega Akta o ureditvi medsebojnih razmerij, in Prilogi št. 1 – Stroškovniku stroškov, ki ga je treba upoštevati tudi za obračunavanje stroškov ogrevanja in stroškov električne energije. Kot pravilno – na podlagi solastniških deležev – je sodišče prve stopnje sprejelo tudi obračunavanje stroškov za porabo vode za zalivanje zelenic (22. člen Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb in prvi odstavek 117. člena v zvezi z 68. členom Stvarnopravnega zakonika – SPZ).

11. V zvezi s stroški vzdrževanja skupnih naprav (dvigala, klimati, sistem požarne varnosti, električni generator, UPS) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se jih tožena stranka ne more razbremeniti z ugovorom, da so povezani z vzdrževanjem in delovanjem naprav, ki jih sama ne uporablja, saj gre za skupne dele stavbe (tretji odstavek 5. člena SZ-1). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili tudi pri zaračunanih stroških plina ter stroških električne energije na merilnem mestu, na katero so priklopljene skupne naprave, uporabljeni pravilni delilniki, kot so določeni v Stroškovniku stroškov. Zavrnilo je tudi ugovorne trditve, da tožena stranka po tem ključu ni dolžna plačati stroškov odvoza smeti in stroškov receptorja.

12. V zvezi z varnostno-recepcijsko službo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da s skrajšanjem varovanja oziroma ukinitvijo nočnega varovanja od 23.00 ure do 6.00 ure zjutraj (sklep so sprejeli etažni lastniki z 79,76 % večino) ne gre za vzpostavitev varnostno-recepcijske službe, temveč zgolj za spremembo urnika varovanja. Gre za skupno storitev, zato jo je dolžna plačati tudi tožena stranka.

13. Pritožnica poleg uvodoma povedanega o postavitvi zahtevka in spremembi tožbe uveljavlja še kršitev pravil prekluzije, vendar višje sodišče ugotavlja, da je pritožba v tem delu nerazumljiva. Pritožnica se namreč sklicuje na to, da je bila s strani sodišča dne 19. 2. 2018, potem pa še 26. 3. 2018 pozvana, da poda najpomembnejšo trditveno in dokazno podlago. Ker višje sodišče ugotavlja, da s tem ni bila kršena nobena nobena pravica tožene stranke, se do te pritožbene trditve ne bo opredeljevalo.

14. Kot pavšalne in nekonkretizirane višje sodišče na tem mestu šteje vse pritožbene trditve o postavljanju sodišča na stran tožeče stranke, zapolnjevanju njene pomanjkljive trditvene podlage, samoiniciativnem določanju delilnega ključa za posamezne stroške, sledenju le navedbam in dokazom tožeče stranke, saj tožena stranka nobene od teh pritožbenih trditev ni konkretizirala v tolikšni meri, da bi se tudi višje sodišče nanje lahko določno odzvalo. Prav tako pritožnica ne pojasni, v čem je smisel citiranja stavkov iz izpodbijane sodbe (ki da so zapisani v točki 21 in 28, 35 in 39 obrazložitve), pri čemer višje sodišče ugotavlja, da očitki povzemajo ugotovljeno dejansko stanje izpodbijane sodbe. Na tem mestu lahko višje sodišče odgovori zgolj, da očitana bistvena kršitev določb 14. točke iz drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj izpodbijana sodba vsebuje vsa odločilna dejstva, ki omogočajo pritožbeni preizkus, pritožnica pa niti ni navedla, v čem bi bila prikrajšana za svojo pravico do pritožbe. Sodišče prve stopnje je izčrpno, natančno in prepričljivo odgovorilo tudi na ugovorne trditve tožene stranke, ki jih ni sprejelo kot utemeljenih, zato višje sodišče na posamezne pritožbene očitke v smeri, da naj utemeljitev sodišča ne bi zadostovala za rešitev spora, ne bo posebej odgovarjalo.

15. V zvezi z vtoževanimi postavkami tožeče stranke, pri katerih naj bi sodišče prve stopnje navedlo, da so neutemeljene, pa višje sodišče le še dodaja, da izpodbijana sodba zavrnilnega dela zahtevka ne vsebuje, in sicer zato, ker je sodišče prve stopnje (kar je v 4. točki obrazložitve tudi pojasnilo) zaradi delnega umika, spremembe tožbe in večje preglednosti sklep o izvršbi v I. točki izreka razveljavilo v celoti. S tem je razveljavilo tudi tisti del (dajatvenega) zahtevka, ki bi bil sicer zaradi neizkazanosti in posledične neutemeljenosti zavrnjen (gre za postavki čiščenja in vzdrževanja dela klimatov).

16. Pritožnica nadalje trdi, da je Okrožno sodišče v Ljubljani v praktično identični zadevi odločilo v korist tožene stranke in je bil tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen (gre za zadevo III Pg 661/2017, potrjeno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 270/2018). Vendar iz citirane odločitve izhaja, da je v tisti zadevi tožeča stranka utemeljevala svoj zahtevek na drugi pravni podlagi, in sicer na podlagi Sporazuma o spremembi akta o ureditvi medsebojnih razmerij etažnih lastnikov (ki je določil drugačno obračunavanje stroškov vzdrževanja in obratovanja skupnih delov, in sicer v skladu s solastniškimi deleži), ki ni bil sprejet z zadostno večino, kar vse je sodišče prve stopnje pojasnilo v točkah 16 do 19 izpodbijane sodbe. Tožeča stranka je torej v tisti zadevi vtoževane stroške med etažne lastnike razdelila po neveljavnem ključu, zato pritožnica ne more uspeti niti s pritožbeno trditvijo, da je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo višje sodišče in da gre za isto dejansko stanje. Izpostavljanje vprašanja pravne varnosti s strani pritožnice je neutemeljeno.

17. Enako gre ugotoviti za sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah P 38/2017, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani potrdilo s sodbo I Cp 1224/2018 z dne 24. 8. 2018: podlago za delitev stroškov predstavlja isti akt, kot v tej zadevi, pri čemer višje sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v zadevi uspela z ugovorom glede površine celotne stavbe, ki se upošteva pri ključu delitve, sodišče prve stopnje v tej zadevi pa je (materialnopravno) pravilno upoštevalo 16.147,45 m², kot je višje sodišče navedlo tudi v citirani sodbi (prim. njeno 9. točko obrazložitve in 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

18. Višje sodišče k temu dodaja še, da v skladu z ustavnim načelom neodvisnosti sodstva višje sodišče tudi ni vezano na prakso nižjih sodišč, četudi v vsebinsko podobnih zadevah, na kar opozarja pritožnica. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da bi moralo sodišče kot primarno podlago obračuna stroškov upoštevati pravno podlago, ki izhaja iz sodbe Okrajnega sodišča v Domžalah, P 39/2017 in ki jo v nadaljevanju pritožbe podaja na strani 12. 19. Na tem mestu višje sodišče odgovarja še na neutemeljeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje s tem, ko je namesto tožeče stranke izračunavalo dolg tožene stranke, ker ta naj ne bi zmogla svojega dokaznega bremena, nadomestilo dolžnosti tožeče stranke pri zbiranju procesnega gradiva. Sodišče prve stopnje je utemeljenost tožbenega zahtevka pravilno preizkusilo po vseh pravnih podlagah, ki jih je tožeča stranka ponudila v svojih trditvah. Pri tem je pri vsakem posameznem zaračunanem strošku ob pravilni uporabi materialnega prava glede na podano trditveno podlago zgolj preverilo utemeljenost tožbenega zahtevka.

20. Pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje arbitrarno, nekritično in nepravično oprlo osnovo svoje odločitve na mesec november, ko so določene postavke neprimerno višje in tako na pavšalni podlagi določilo višino zneska, ki bi ga morala tožena stranka plačati za celo leto, so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je v postopku izkoristilo možnost, ki jo daje 450. člen ZPP,3 in je čas ter obseg dokazovanja omejilo tako, da je opravilo le preračun stroškov za mesec november 2016. Ker je ugotovilo, da bi bila tožeča stranka za ta mesec upravičena do 1.615,43 EUR, tožeča stranka pa je vtoževala nižji znesek, je zaključilo, da je zahtevek utemeljen v celoti. Višje sodišče ugotavlja, da gre v tej zadevi za celoletno obdobje, zato je smiselno za simulacijo vzeti prav mesec, v katerem gre pričakovati, da je izračun najvišji. Sodišče prve stopnje pa je pri tem pojasnilo, kar je bistveno tudi po stališču višjega sodišča, da je v opravljeni simulaciji stroškov upoštevalo ugotovljene korigirane deleže, enote, ključ delitve in površine. Tak postopek dokazovanja na kakovost sodnega varstva ni vplival tudi zato, ker zadeva ne predstavlja edinega tovrstnega spora med upravnikom in etažnimi lastniki in se s pravnomočnostjo odločitve v tej zadevi zapirajo sporna materialnopravna vprašanja med strankama. Pri tem je pomemben element kakovosti sojenja tudi porabljeni čas in z njim povezani stroški. Iz obširne listovne dokumentacije spisa je namreč razvidno, da gre ves čas za iste postavke, ki se razlikujejo le v mesecih nastanka. Glede na omejene pritožbene razloge v sporih majhne vrednosti pa so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da zato tožena stranka utemeljenosti prisojenih zneskov za preostalih 11 mesecev ni mogla preveriti, saj ugotovljeni zneski na posameznih postavkah predstavljajo pritožbeno neizpodbojne dejanske ugotovitve sodbe.

21. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo na podlagi dne 20. 7. 2012 sprejetega Akta o ureditvi medsebojnih razmerij in Prilogi št. 1 – Stroškovniku stroškov, saj je ugotovilo, da Akt o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 18. 5. 2016 ni bil sprejet z zadostno večino etažnih lastnikov, iz istega razloga pa je neveljaven tudi Pravilnik o delitvi stroškov ogrevanja in stroškov električne energije. Posledično se pritožnica neutemeljeno sklicuje na SZ-1 in Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb (prim. prvi odstavek 30. člena SZ-1).4 Enako je bilo odločeno v sodbah Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1224/2018 z dne 24. 8. 2018 in II Cpg 270/2018 z dne 1. 3. 2019 ter sklepu istega sodišča I Cp 1999/2019 z dne 14.04.2020. Tožena stranka v pritožbi trdi, da je sodišče svojo odločitev oprlo na napačno pravno podlago in se sklicuje na Akt o medsebojnih stroških, ki ni noben od naštetih, zato je ta pritožbena trditev nerazumljiva. V kolikor se sklicuje na Stroškovnik stroškov, pa višje sodišče ugotavlja, da ga je sodišče prve stopnje pravilno vzelo kot pravno podlago tudi za obračunavanje stroškov ogrevanja in električne energije. Do tabele, ki jo pritožnica podaja v smislu uporabljenih napačnih ključev delitve stroškov in s tem napačno uporabljenega materialnega prava, se zato višje sodišče ne bo opredeljevalo, tudi iz razloga, ki ga je že navedlo v 18. točki te obrazložitve.

22. Sodna praksa je zavzela stališče, da vzpostavitev varnostno-recepcijske službe predstavlja posel rednega upravljanja (le) v primeru, ko se v objektu odvijajo takšne dejavnosti, katerih narava narekuje varnostno-recepcijsko službo za nemoteno uporabo oziroma funkcioniranje objekta.5 Pritožnica pa sama uveljavlja prav to, da mora po zakonu imeti izvajalec institucionalnega varstva (to je dom starejših občanov v zgradbi) za izvajanje osnovne oskrbe s predpisom na delovnih mestih zaposlenega vratarja – receptorja. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da se v stavbi izvaja dejavnost, katere narava narekuje varnostno-receptorsko službo, je torej pravilna, sklicevanje na potrebnost soglasja vseh etažnih lastnikov pa zato, ker je za posle rednega upravljanja potrebno soglasje lastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev glede na večstanovanjsko stavbo, neutemeljeno (prvi odstavek 25. člena SZ-1).

23. Pritožnica pod krinko napačne uporabe materialnega prava izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre pri varnostno-recepcijski službi za skupno storitev, v zvezi s katero je sodišče prve stopnje odločilo, da niti ni pomembno, da je tožena stranka ne koristi. Pritožnica se neutemeljeno zavzema za to, da gre v primeru recepcije za storitev v korist samo enega etažnega lastnika, ki je, kot izhaja iz pritožbenih trditev, zdaj sama ne potrebuje več, ker so bili v stavbi nameščeni domofoni. Ker iz dejanske podlage izpodbijane sodbe (14. točka obrazložitve) izhaja, da gre za eno stavbo, pritožnica pa niti ne trdi, da bi šlo za strošek, ki bi izviral iz posebnega skupnega dela (prim. 31. člen SZ-1), so te pritožbene trditve neutemeljene. Posledično je nerelevantno sklicevanje na nefunkcionalnost in nezmožnost kakršnekoli uporabe dnevne recepcije.

24. Pritožnica ne more uspeti niti s sklicevanjem na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1408/2015, saj je v zadevi šlo za to, da bi prehod na varovanje 24 ur na dan vse dni v tednu predstavljal spremembo pogodbe o medsebojnih razmerjih, za sklenitev katere zakon zahteva pisno obliko, enaka zahteva pa velja tudi za vse njene poznejše spremembe ali dopolnitve. Pritožnica ne trdi, da bi bilo delovanje recepcije v Aktu o ureditvi medsebojnih razmerij kakorkoli urejeno.

25. Nazadnje se tožena stranka pritožuje še zoper plačilo storitev upravljanja v celotnem pogodbenem znesku, saj naj bi tožeča stranka stroške delila na nezakonit način in vodila nezakonite postopke glasovanja za sklepe, s katerimi je posegla v lastninska razmerja. Na pavšalne pritožbene trditve, da je tožeča stranka toženi stranki povzročila nesorazmerne stroške pri odpravi posledic dejanj, ki jih je vede povzročila tožeča stranka sama, višje sodišče ne bo odgovarjalo. Strinja se tudi z materialnopravnim temeljem odločitve, da je pogodba o upravljanju neke vrste mandatna pogodba, za kar tožeči stranki pripada plačilo za trud ne glede na končni rezultat. Glede na uspeh tožeče stranke v tem sporu pa so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da tožeča stranka stroške deli nezakonito.

26. S tem se je višje sodišče opredelilo do tistih pritožbenih trditev, ki so odločilnega pomena za odločitev o pritožbi (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker torej pritožba ne uveljavlja dovoljenih in utemeljenih pritožbenih razlogov, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo ter sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

27. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbenega postopka, ki pa jih krije sama. Odločitev temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP.

1 VSL sklep II Cpg 1111/2016 z dne 27. 10. 2016. 2 V zvezi s stroški vzdrževanja je sodišče prve stopnje ugotovilo še, da zunanji dobavitelji opravljajo le storitve, ki niso predmet pogodbe o upravljanju oziroma vzdrževalnih del, potrjene pa so bile s sklepom etažnih lastnikov 7. 9. 2016 z 82,02 % večino. 3 Ta v drugem odstavku določa: Sodišče lahko čas in obseg dokazovanja omeji, dokazovanje pa izvede po prosti presoji tako, da bo zagotovljena sorazmernost med zagotovitvijo ustreznega varstva pravic strank ter ciljem pospešitve in ekonomičnosti postopka (11. člen). 4 Etažni lastniki so odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, v skladu s svojimi solastniškimi deleži, če pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače. 5 VSL Sodba II Cpg 21/2020 z dne 06.05.2020, v kateri je sodna praksa navedena.