Jedro

Ministrstvo za pravosodje RS ne more biti tožena stranka v upravnem sporu, v katerem se presoja zakonitost akta drugega organa, v tem primeru odločbe, ki jo je izdal minister za pravosodje kot oseba z javnim pooblastilom za odločanje o izročitvi tujca tuji državi.

Izrek

1) Izpodbijana sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa) se razveljavi in se tožba zavrže. 2) Tožnik sam trpi stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo ministra za ... z dne 8.5.2002 (1. točka izreka sodbe in sklepa), s sklepom pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedeno odločbo je minister za ... na podlagi 26. člena Pogodbe o izročitvi z dne 1.2.1982, sklenjene med SFRJ in Republiko Avstrijo (v nadaljevanju Pogodba o izročitvi), v zvezi s 1. odstavkom 530. člena Zakona o kazenskem postopku Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 63/94, 72/98, 6/99, 66/2000 in 111/2001, v nadaljevanju ZKP) dovolil izročitev tožnika Republiki Avstriji zaradi kazenskega pregona zaradi suma storitve kaznivega dejanja poneverbe po II. in I. odstavku 133. člena Kazenskega zakona Republike Avstrije. Tožnikovo izročitev je dovolil pod pogoji 17. člena Pogodbe o izročitvi, v zvezi s 531. členom ZKP. Odločil je tudi, da predajo tožnika pristojnim organom Republike Avstrije, skladno z 2. odstavkom 532. člena ZKP v zvezi z 28. členom Pogodbe o izročitvi, izvrši Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije.

Prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je bilo v obravnavanem primeru pravilno ugotovljeno, da ni podan nobeden od pogojev iz 2. odstavka 530. člena ZKP, po kateri minister ne dovoli izročitve tujca, če ta v Republiki Sloveniji uživa pravico pribežališča, če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje; izročitev pa lahko zavrne, če gre za kazniva dejanja, za katera je v domačem zakonu predpisana kazen zapora do treh let. Tožnik v Republiki Sloveniji ne uživa pravice pribežališča; njegovo izročitev je Republika Avstrija zahtevala zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje poneverbe po II. in I. odstavku 133. člena Kazenskega zakona Republike Avstrije, torej ne zaradi političnega ali vojaškega kaznivega dejanja; za kaznivo dejanje, za katero se zahteva izročitev pa je tudi predpisana hujša kazen od zapora treh let. Prvostopno sodišče je zavrnilo ugovore, ki se nanašajo na izpolnjevanje zakonskih pogojev za izročitev po določbah 522. člena ZKP, saj po določbi 528. člena ZKP o tem odloča senat okrožnega sodišča s sklepom, zoper katerega je dovoljena pritožba. Iz podatkov spisa pa izhaja, da je tožnik navedeno pravno sredstvo neuspešno uporabil. Po presoji prvostopnega sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Med drugim navaja, da pristojni organ ni dobil "integralnega" teksta 133. člena avstrijskega Kazenskega zakona, zato ni jasno, za kakšno kaznivo dejanje je Republika Avstrija zahtevala njegovo izročitev (prikrivanje ali poneverba) in tudi ne, kakšna je predvidena kazen za kaznivo dejanje poneverbe. Avstrijsko sodišče ni spoštovalo, da se njegova izročitev dovoli le zaradi kaznivega dejanja po II. in I. odstavku 133. člena Kazenskega zakona Republike Avstrije in je bil obsojen tudi za novo kaznivo dejanje poskusa goljufije. Ker njegov pooblaščenec teh navedb ne more dokazati iz objektivnih razlogov, predlaga sodišču, da pribavi celotni spis avstrijskega sodišča in se o tem prepriča, ali pa pozove tožnika, da sodišču dostavi "svoje zadnje kaznovanje v Avstriji", za katero tožena stranka ni dala soglasja za preganjanje. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in priglaša stroške postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka Vrhovno sodišče Republike Slovenije je izpodbijano sodbo (1. točko izreka sodbe in sklepa) razveljavilo in tožnikovo tožbo zoper Ministrstvo za ... zavrglo zaradi naslednjih razlogov: V obravnavani zadevi je v upravnem sporu na prvi stopnji kot tožena stranka sodelovalo Ministrstvo za ..., ki po presoji vrhovnega sodišča ne more biti tožena stranka v upravnem sporu, v katerem se presoja zakonitost akta drugega organa, v tem primeru odločba, ki jo je izdal minister za .... ZUS v 3. odstavku 75. člena med drugim določa, da v primeru, če vrhovno sodišče ugotovi, da se je postopka na prvi stopnji udeleževal nekdo, ki ne more biti stranka v upravnem sporu, razveljavi s sklepom sodbo prve stopnje in glede na naravo kršitve vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ali zavrže tožbo.

Tožena stranka v upravnem sporu je lahko državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil, ki je izdal dokončen upravni akt (3. odstavek 18. člena ZUS). V obravnavanem primeru se v upravnem sporu izpodbija akt, ki ga je izdal minister za ... (kar izhaja tudi iz uvoda izpodbijanega akta) in sicer ne kot predstojnik Ministrstva za ..., temveč kot oseba z javnim pooblastilom za odločanje o izročitvi tujca tuji državi. To pooblastilo mu daje 1. odstavek 530. člena ZKP, ki izrecno določa, da izda odločbo, s katero izročitev dovoli ali ne dovoli, minister za ... Ker odločbe, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, ni izdalo Ministrstvo za ..., le-to v tem primeru tudi ne more biti tožena stranka. Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 3. odstavka 75. člena ZUS izpodbijano sodbo prve stopnje razveljavilo in tožbo zoper Ministrstvo za ... zavrglo. Ker je bila tožba zavržena zaradi navedenega razloga, vrhovno sodišče tudi ni presojalo tožnikovih ugovorov.

K 2. točki izreka V zvezi s tožnikovo priglasitvijo stroškov postopka, vrhovno sodišče pojasnjuje, da je že prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 1/90 in nadaljnji, v nadaljevanju ZST) tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa) in, da po ureditvi ZST ta odločitev velja tudi za pritožbo. Odločitev glede ostalih stroškov postopka, pa je vrhovno sodišče oprlo na 2. odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26-/99 in 96/2002), ki se na podlagi 1. odstavka 16.člena ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom.