14. 10. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 1. oktobra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. IV Ips 76/2000 z dne 13. 7. 2000 v zvezi z odločbo Senata za prekrške št. Pp-7976/99 z dne 14. 2. 2000 in odločbo Sodnika za prekrške Radovljica št. P-925/99 z dne 21. 9. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Z izpodbijano pravnomočno odločbo je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve prekrška po točki c) četrtega odstavka 117. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. - ZVCP). Izrečeni sta mu bili denarna kazen in stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Z izpodbijano sodbo je bila zahteva za sodno varstvo zavrnjena kot neutemeljena. Pritožnik je navedel, da je bilo priznanje izsiljeno, kar naj bi bilo v nasprotju z 21. členom Ustave.

Sodišče naj bi bilo verjelo pričam, tj. policistoma, ki sta vodila postopek, ne da bi preverilo, ali je bil policist B. B. v relevantnem času sploh v službi. S tem naj bi bila kršena 14. in 22. člen Ustave. Kazen naj bi bila odmerjena šablonsko in pristransko, ne da bi bile upoštevane okoliščine primera.

Pritožnik je navedel, da se z njegovo plačo, ki znaša med 35 000 in 50 000 tolarji, preživlja pet oseb. Za isti prekršek naj bi bil nekdo z višjo plačo dolžan plačati le eno plačo, sam pa mora tri. Izrečena kazen naj bi bila zaradi tega v nasprotju s 1., 2., 5., 14., 15., 18., 21., 22., 53. in s 54. členom Ustave.

Iz izpodbijanih odločb izhaja, da je pritožnik v postopku uveljavljal, da sta ga policista, ki sta izvedla preizkus z alkotestom, prisilila k temu, da je podpisal zapisnik o opravljenem preizkusu. Celoten postopek naj bi po pritožnikovem mnenju izviral iz konflikta, ki naj bi ga bil pritožnik imel pred leti s policistom B. B. Prvostopenjska in drugostopenjska odločba sta se pri ugotovitvi dejanskega stanja oprli na izpovedbi policistov, ki sta vodila postopek. Pri odmeri kazni je pristojni organ upošteval na eni strani pritožnikovo premoženjsko stanje in osebne razmere, na drugi strani pa dejstvo, da je bil v zadnjih dveh letih dvakrat pravnomočno kaznovan zaradi podobnega prekrška.

B.

Pritožnikove trditve, povezane z domnevno izsiljenim priznanjem, se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in ne na izsiljenje priznanja, ki bi lahko pomenilo kršitev 21. člena Ustave. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v postopku o prekršku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic, nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno in samovoljno. V presojo o obstoju zatrjevanih kršitev pri ugotavljanju dejanskega stanja se torej Ustavno sodišče spusti le, če bi šlo lahko hkrati tudi za kršitev človekove pravice. Iz pritožnikovih navedb to ne izhaja. Iz izpodbijanih odločb izhaja stališče, da morebitni telefonski pogovor policista, ki je izvedel preizkus z alkotestom, s policistom B. B. ni mogel vplivati na pravilnost rezultata preizkusa. Tako stališče ni nerazumno ali arbitrarno. Zgolj to, da sodišče ni sledilo pritožnikovemu zagovoru, pa tudi ne pomeni kršitve 22. člena Ustave (ki je glede na trditve v obravnavanem primeru specialna določba v razmerju do drugega odstavka 14. člena Ustave).

Tudi pritožnikov očitek, ki se nanaša na odmero kazni, ni utemeljen. Trdi, da v odločbah niso upoštevane vse okoliščine, sam pa ni navedel drugih kot tiste, ki so bile pri odmeri kazni že upoštevane. Očitek o kršitvi 1., 2., 5., 14., 15., 18., 21., 22., 53. in 54. člena Ustave že iz tega razloga ni utemeljen.

Ker za zatrjevane kršitve človekovih pravic očitno ne gre, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer