Jedro

Za nastanek škodnega dogodka in tožniku nastalo poškodbo ni pomembno, da je tožnik imel že pred nezgodo poškodovana dva prsta na isti roki (sredinec in prstanec) in ne drži, da zaradi tega tožnik roke ni uspel pravočasno umakniti. Premik traktorja nazaj je bil nenaden in nepričakovan.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta nastale jima stroške v tem pritožbenem postopku.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna v 15 dneh plačati tožniku 15.864,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2017 dalje do plačila, v presežku in v drugačnem obrestnem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je toženka dolžna povrniti tožniku 78 % njegovih pravdnih stroškov, tožnik pa toženki 22 % njenih pravdnih stroškov, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper takšno sodbo prvostopenjskega sodišča se pritožuje toženka. V pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče škodni dogodek obravnavalo kot normalno prometno nezgodo, čeprav je do nje prišlo na dvorišču zavarovanca toženke oziroma oškodovanca, nezgodo pa je povzročil oškodovančev sin. Med nezgodo in prijavo nezgode v bolnici je minilo več ur, tožnik pa je kraj škodnega dogodka v celoti spremenil. Sodišče je upoštevalo le navedbe tožnika, kako je prišlo do nezgode, čeprav je bil povzročitelj nezgode tožnikov sin. V njunih izjavah je prišlo do razhajanj v izpovedbah, na kateri strani traktorja je tožnik stal, v kateri prestavi je vozila priča traktor in kaj je videla, če je gledala levo nazaj ali desno in kako je prišlo do zdrsa in vožnje traktorja vzvratno. Sodišče tudi ni ugotavljalo, zakaj tožnik ni umaknil roke, ko je videl, da se traktor giblje vzvratno, tožnik pa je prav tako imel roko že pred nezgodo poškodovano, kar je vplivalo na potek nastanka škodnega dogodka, saj zaradi tega roke ni mogel pravočasno umakniti. Gibanje traktorja sigurno ni bilo zelo hitro, sicer pa bi moral tožnik povzročitelja nesreče opozoriti, da prestavi traktor v počasnejšo hitrost. Vse to bi ugotovilo prvostopenjsko sodišče, če bi določilo novega izvedenca cestnoprometne stroke in naredilo dinamično analizo prometne nesreče. Izvedenec cestnoprometne stroke je naredil mnenje površno, saj je uporabil samo izjave tožnika in priče, ki sta imela interes, da izvedenec ne preveri drugih možnosti in je tako ostalo dejansko stanje nerazčiščeno.

Prvostopenjsko sodišče je tudi nekritično verjelo, da tožnik ni v ničemer soprispeval k nastanku nezgode, saj je usmerjal povzročitelja nezgode, kako naj pelje vzvratno in koliko je še prostora med traktorjem in priklopom. Tega tudi ni delal prvič. Toženka zato meni, da je tožnik za nezgodo sokriv minimalno 70 %.

Toženka se pritožuje tudi zoper višino odmerjene odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, saj sodišče ni objektiviziralo izpovedi tožnika o trajanju bolečin in nevšečnosti ter mu je nekritično verjelo, zato je v tem delu odmerjena odškodnina pretirana. Tudi odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je pretirana, saj je potrebno upoštevati, da je tožnik že imel roko in prste poškodovane ter mu zato sama poškodba, z dne 18. 3. 2016, ni dodatno zmanjšala življenjske aktivnosti oziroma le minimalno. Tako je sodišče glede na izvedensko mnenje in objektivno dokumentacijo v tem delu odmerilo previsoko odškodnino.

Toženka tudi meni, da sodišče ne bi smelo brez izvedenca finančne stroke tožniku priznati odškodnine za izgubo na dohodku. Iz potrdila namreč ne izhaja, kaj vse je vsebovano v potrdilu o izgubi. Ni jasno, ali so v tem obračunu zajeti tudi potni stroški in prehrana ali le izguba na plači kot taka.

Toženka se pritožuje tudi na tek zakonskih zamudnih obresti, saj meni, da obresti tečejo šele z dnem, ko je toženka podala odklonitev, saj so bile takrat zbrane vse listine in dokazila oziroma, ko je tožnik vložil tožbo.

Toženka na podlagi navedenega pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in se zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče kot pravilne povzema vse ugotovitve sodišča prve stopnje in v utemeljitev sodbe še navaja kot sledi.

6. Tožnik od toženke zahteva odškodnino za nastalo mu nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki je posledica škodnega dogodka dne 18. 3. 2016, za katerega krivdno odgovarja zavarovanec toženke. Zavarovanec toženke, ki je upravljal traktor, je med nameščanjem nakladača na traktor stopil oziroma zdrsnil s pedala sklopke, zaradi česar je traktor zapeljal vzvratno in tožniku med traktorsko vilico in nakladač stisnil kazalec desne roke, pri čemer je tožnik utrpel zmečkanino osnovnega členka kazalca, s poškodbo mehkih delov, ki je zahtevala odstranitev prsta v višini osnovnega členka kazalca.

7. Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in razsodilo, kot izhaja iz točke 1 obrazložitve te sodbe.

8. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je temelj tožbenega zahtevka podan in da zavarovanec toženke krivdno odgovarja za nastanek škodnega dogodka in v njem tožniku nastalo nepremoženjsko in premoženjsko škodo, kot jo ugotavlja sodišče prve stopnje.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je do nezgode prišlo na dvorišču zavarovanca oziroma oškodovanca, saj to ni pomembno. Sodišče prve stopnje pravilno poudarja sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, v skladu s katero obvezno zavarovanje odgovornosti lastnika vozila za škodo, povzročeno z uporabo vozila, krije tudi škodo, nastalo izven prometnih površin oziroma tipičnih prometnih situacij in se pri tem tudi pravilno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 65/2018. 9. Pritožbeno sodišče tudi povzema razloge prvostopenjskega sodišča, glede nastanka škodnega dogodka, ki jih to navaja v točkah 11, 12, 14, 15 in 16 obrazložitve sodbe, ki potrjujejo tožbene trditve o načinu nastanka nesreče, izvedenec avtomobilsko prometne stroke za raziskavo prometnih nezgod pa je glede na pripombe toženke, ki jih ponavlja v pritožbi, da je v izjavah tožnika in zavarovanca toženke prišlo do razhajanj v izpovedbah, na kateri strani traktorja, je stal tožnik, izrecno izpovedal, da to za sam nastanek škodnega dogodka sploh ni pomembno. Za nastanek škodnega dogodka in tožniku nastalo poškodbo tudi ni pomembno, da je tožnik imel že pred nezgodo poškodovana dva prsta na isti roki (sredinec in prstanec) in ne drži, da zaradi tega tožnik roke ni uspel pravočasno umakniti. Premik traktorja nazaj je bil nenaden in nepričakovan.

10. Od tožnika tudi ni utemeljeno zahtevati, da bi povzročitelja nezgode med nameščanjem nakladača na traktor moral opozoriti, da prestavi traktor v počasnejšo hitrost, saj do nezgode ni prišlo zato, ker je zavarovanec toženke s traktorjem proti nakladaču zapeljal prehitro, ampak zato, ker mu je zdrsnila noga s sklopke, kar je povzročilo nenaden premik traktorja, ki je stisnil tožnikov kazalec med traktorsko vilico in nakladač.

11. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je sodni izvedenec avtomobilsko prometne stroke za raziskavo prometnih nezgod izdelal strokovno izvedensko mnenje in je na zaslišanju podal takšne dodatne strokovne zaključke, da tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost podanega mnenja, še posebej, ker mehanizem zatrjevanega nastanka poškodbe potrjuje tudi izvedenec medicinske stroke. Na tej podlagi postavitev novega izvedenca cestnoprometne stroke tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bila potrebna.

12. Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbene očitke, ki se nanašajo na tožnikov soprispevek k nastanku škodnega dogodka, zaradi razlogov, ki jih prvostopenjsko sodišče navaja v točkah 21, 22 in 23 obrazložitve izpodbijane sodbe, saj ti v celoti utemeljujejo zaključek, da tožnikov soprispevek za nastanek škodnega dogodka ni podan. Pritožba tožnikov soprispevek k nastanku nezgode vidi v dejstvu, da tožnik ni usmerjal povzročitelja nezgode, kako naj pelje vzvratno in koliko je še prostora med traktorjem in priklopom. Takšna pritožbena navajanja so neutemeljena, saj je do premika traktorja nazaj prišlo nenadno, zaradi sestopa oziroma zdrsa voznikove noge s pedala sklopke in ne zato, ker bi bila naloga tožnika, da usmerja voznika, kako naj pelje vzvratno in ga obvešča o tem, koliko je še prostora med traktorjem in priklopom.

13. Toženka s pritožbo graja tudi višino odmerjenih odškodnin za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

14. Toženka meni, da je prvostopenjsko sodišče višino odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo previsoko, ker ni objektiviziralo izpovedbe tožnika o trajanju bolečin in o nevšečnostih ter je kritično verjelo tožniku.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega sodišča, ki jih je v zvezi z odmero višine odškodnine navedlo v točkah 27, 28, 29, 30, 31 in 32 obrazložitve izpodbijane sodbe, saj ti v celoti podpirajo višino odmerjene odškodnine iz tega naslova, ko je prvostopenjsko sodišče tožniku od zahtevanega zneska 7.000,00 EUR odmerilo znesek 5.800,00 EUR. Odmerjena odškodnina ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pritožbena graja, da prvostopenjsko sodišče ni objektiviziralo izpovedi tožnika, je neutemeljena, saj odmera višine odškodnine temelji prav na navedbah v postopku pridobljenega izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, ki zatrjevanja in izpovedbo tožnika v zvezi s tovrstno škodo v celoti objektivizira.

15. Pritožba prav tako meni, da je odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jo je prvostopenjsko sodišče od zahtevanega zneska 8.500,00 EUR odmerilo v znesku 6.900,00 EUR, pretirana, ker sodišče ni upoštevalo, da je tožnik že pred predmetno nesrečo imel zmanjšano življenjsko aktivnost zaradi poškodbe prstov iste roke. Dodatno zmanjšanje življenjske aktivnosti zaradi predmetnega škodnega dogodka je zato po mnenju toženke minimalno. Pritožba nima prav, saj je v postopku postavljeni izvedenec medicinske stroke zmanjšanje celokupne življenjske aktivnosti le v deležu 1/3 pripisal stari poškodbi roke in degenerativnemu obolenju in 2/3 poškodbi v obravnavani nezgodi. Znesek 6.900,00 EUR, kot ga je tožniku iz tega naslova odmerilo prvostopenjsko sodišče, je zato po prepričanju pritožbenega sodišča ustrezen in tožniku predstavlja ustrezno denarno satisfakcijo za nastalo mu nepremoženjsko škodo iz tega naslova.

16. Sodišče prve stopnje je tožniku zaradi začasne nezmožnosti za delo od 18. 3. 2016 do 1. 6. 2016 priznalo izgubo na dohodku v znesku 529,80 EUR, kar je tožnik izkazal s potrdilom delodajalca (priloga A9 spisovnega gradiva). Potrdilo izkazuje podatke o plačah za mesec marec, april in maj 2016, izračun plač bruto, neto in izračun plač v bruto in neto brez poškodbe ter razlike v neto. Toženka šele v pritožbi navaja, da prvostopenjsko sodišče ne bi smelo brez izvedenca finančne stroke tožniku priznati zahtevanega zneska, ker iz potrdila ni jasno, ali so v tem obračunu zajeti tudi potni stroški in prehrana ali le izguba na plači kot taka. V odgovoru na tožbo je sicer nastanek tovrstne škode tožniku prerekala in zahtevala dostavo novejšega potrdila o izgubi na plači, vendar predloga ni ustrezno substancirala, kaj bi naj novejše potrdilo izkazovalo. Gre namreč za potrdilo delodajalca, ki izkazuje razliko v neto osebnem dohodku tožnika v času, ko je bil začasno nezmožen za delo za mesece marec, april in maj 2016, izdan 21. 2. 2017, zato tudi novejše potrdilo o izgubi na osebnem dohodku v tem času ne bi moglo izkazati ničesar drugega. Toženka pa doslej ni uveljavljala, da ni jasno, ali so v tem obračunu zajeti tudi potni stroški in prehrana ali le izguba na plači kot taka, zato s tovrstnim pritožbenim uveljavljanjem sedaj ne more biti uspešna.

17. Toženka graja tudi odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti, ki jih je sodišče prve stopnje dosodilo od 30. 3. 2017 dalje do plačila, tožnik pa jih je v tožbi zahteval od 12. 3. 2017 dalje do plačila. Toženka, ki je sicer višino tožbenega zahtevka v celoti prerekala, izrecno datuma teka zakonskih zamudnih obresti ni prerekala, zato njihovega teka ne more uspešno izpodbijati šele s pritožbo.

18. Zaradi vsega navedenega pritožba toženke ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo na podlagi 353. člena ZPP in sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo.

19. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije nastale ji stroške v pritožbenem postopku. Navedbe tožnika v odgovoru na pritožbo k razsoji v obravnavani zadevi niso bistveno doprinesle, zato mora tožnik nastale stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo kriti sam (prvi odstavek 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP).