Jedro

Ker toženec v roku 30 dni od vročitve drugopisa tožbe ni podal odgovora na tožbo in ker so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo zamudno sodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dne 28.1.2000 izdalo zamudno sodbo opr.št. I P 229/99. Pri tem se je sklicevalo na določila 1. do 4. točke 1. odstavka 318. čl. ZPP in dejstvo, da tožena stranka v roku 30 dni, kot to določa 277. člen ZPP, ni odgovorila na tožbo. Zoper zamudno sodbo je toženec pravočasno vložil pritožbo, smiselno zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da pošte z zadevo predloga za izvršbo ni prejel on, ampak njegova mama, ker je bil tisti čas odsoten zaradi šolanja v Italiji. Kredit za računalnik je najel v dobri veri, da bo s poslom ustvaril želen profit in poplačal svoje obveznosti. Od meseca avgusta ni redno zaposlen in ne prejema rednih finančnih sredstev, tako da je pripravljen računalnik vrniti in poplačati razliko na več obrokov. Izrecno pritožbenega predloga toženec ni navedel. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je izdalo zamudno sodbo, in ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Za izdajo zamudne sodbe so bili izpolnjeni vsi v 318. členu ZPP zahtevani pogoji za njeno izdajo. Tožencu je bila tožba pravilno vročena v odgovor v skladu s 142. členom ZPP, kot je razvidno iz povratnice v spisu, pripete k listovni številki 5. Dostava je bila najprej osebno poskušena dne 26.10.1999, nato pa je bila dne 27.10.1999 tožba vročena odraslemu članu gospodinjstva, natančneje toženčevemu očetu. Ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi; dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek pa tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Glede na 277. člen ZPP, ki določa, da mora tožena stranka odgovoriti na tožbo v 30 dneh od njene vročitve, je sodišče po preteku zakonsko določenega roka, potem ko je ugotovilo, da toženec na tožbo ni odgovoril, dne 28.1.2000 zato smelo izdati zamudno sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo. Pritožbeno sodišče dejanskih navedb pritožitelja ni preizkušalo, saj se po določbi 2. odstavka 338. člena ZPP zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožba tožene stranke je torej neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).