Jedro

Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da sta stranki v pogodbi o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za delovno mesto člana uprave tožene stranke, torej s poslovodno osebo, lahko drugače, kot pa je to sicer urejeno v ZDR, uredili vprašanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi pa tudi vprašanje pogojev in omejitev delovnega razmerja za določen čas. V skladu z 72. členom ZDR stranki navedena vprašanja lahko uredita drugače, ne glede na določbo drugega odstavka 7. člena ZDR, če se pogodba sklepa s poslovodno osebo ali prokuristom.

Izrek

I. Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo nadomestila za neizrabljeni letni dopust. II. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva: − ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, ki je bilo izvedeno zgolj z odjavo tožnika iz pokojninskega in invalidskega ter zdravstvenega zavarovanja; − ugotovitev, da tožniku dne 12. 2. 2016 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč mu še traja, z vsemi pravicami na podlagi pogodbe o zaposlitvi dne 3. 9. 2012; − vzpostavitev delovnega razmerja, poziv nazaj na delo, za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, to je prijavo v matično evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja in v ustrezna zavarovanja, priznanje delovne dobe, obračun in plačilo nadomestila plače v višini 8.030,60 EUR in nadomestila iz naslova spremenljivega prejemka v višini 2.409,20 EUR, plačilo prispevkov in davkov in izplačilo zapadle mesečne plače v neto višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje; − plačilo nadomestila iz naslova neizkoriščene pravice do preventivnega zdravstvenega pregleda, do nabave mobilnega telefona, pravice do zavarovanja ter do uporabe zaščitnih in delovnih sredstev v višini 32.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2016 dalje; − plačilo zneska 37.209,60 EUR iz naslova plačila v vrednosti nezgodnega zavarovanja, dodatnega zdravstvenega zavarovanja, zavarovanja odgovornosti, uporabe službenega vozila, ter kk povezave in mobilnega telefona, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2016 dalje; − plačilo nadomestila iz naslova neizrabljenega letnega dopusta iz leta 2015 v višini 4.015,00 EUR bruto, in sicer tako, da se od bruto zneska obračuna in plača akontacija dohodnine in obvezni prispevki za socialno varnost, neto znesek pa se izplača na račun tožnika z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2016 dalje.

Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožniku dne 12. 2. 2016 delovno razmerje ni prenehalo, temveč je trajalo do odločitve sodišča prve stopnje; za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za navedeno obdobje (to je prijavo v matično evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja in druga osebna zavarovanja, priznanje delovne dobe, obračun in plačilo nadomestila plače v višini 8.030,60 EUR, plačilo nadomestila iz naslova spremenljivega prejemka v višini 2.409,20 EUR, plačilo prispevkov in davkov ter izplačilo zapadlih mesečnih plač v neto višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska) ter obračun denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 v bruto znesku 187.916,40 EUR, odvod davkov in prispevkov od tega zneska ter izplačilo ustreznega neto zneska.

Odločitev temelji na presoji, da je bila tožnikova pogodba za delovno mesto člana uprave sklenjena za čas trajanja mandata, pri čemer je tožniku v primeru predčasnega prenehanja mandata omogočala, da je ostal v delovnem razmerju še 30 dni po odpoklicu, zato je tožniku pogodba o zaposlitvi za določen čas samodejno prenehala po izteku 30-dnevnega roka od odpoklica s funkcije člana uprave.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča. 3. Tožnik je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker je sodišče druge stopnje brez glavne obravnave glede vsebine pogodbe o zaposlitvi ugotovilo drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. in 212. členom ZPP naj bi bila podana, ker tožena stranka med postopkom ni zatrjevala, da bi se pravdni stranki dogovorili, da ima predčasni odpoklic tožnika s funkcije člana uprave za posledico prenehanje njegovega delovnega razmerja. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb, da bi mu pogodba o zaposlitvi lahko prenehala le na enega od načinov, določenih v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), da v konkretnem primeru ni šlo za prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, in da bi tožena stranka v odpovedi morala pisno obrazložiti odpovedni razlog in delavca opozoriti na pravno varstvo in njegove pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Navedeno v konkretnem primeru ni bilo spoštovano, zato je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito že iz tega razloga. Še vedno je ostalo nerazčiščeno odločilno pravno vprašanje ali je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas ali za čas trajanja mandata. Iz pogodbe povsem jasno izhaja, da je bila sklenjena za točno določen čas, in sicer za obdobje petih let. Ob razrešitvi tožnika čas, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, še ni potekel. Prav tako pa z razrešitvijo ni prenehal razlog, zaradi katerega je bila sklenjena. Ker za primer predčasne razrešitve ali odstopa s funkcije prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni bilo dogovorjeno, bi delovno razmerje tožniku lahko prenehalo le na enega od načinov, ki jih določa zakon. V nastali situaciji bi tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi lahko odpovedala iz razloga nesposobnosti, ker pa takšne odpovedi ni bilo, je prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi nezakonito. Stališče sodišča druge stopnje, da odločitev o zakonitosti sklepa o odpoklicu, o čemer bo odločalo Okrožno sodišče v Celju v gospodarskem sporu, ne vpliva na odločitev v tem sporu, je arbitrarno in nasprotuje sodni praksi. V skladu s 6. členom Zakona o delovnih in stvarnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) je sodišče v delovnem sporu dolžno vsebinsko preveriti razlog za odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je zato neutemeljeno zavrnilo dokaze, ki so bili predlagani v teh smeri. Obrazložitve prvostopenjske in drugostopenjske sodbe v tej zadevi ter v zadevi M. K. so skoraj identične, zato tožnik meni, da v njegovi zadevi ni sodil naravni sodnik. V zvezi s tem se postavlja tudi vprašanje nepristranskosti sojenja. Prepis obrazložitve druge sodbe predstavlja kršitev 22. in 23. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Dolžnost obrazložitve sodne odločbe pomeni samostojen vidik pravice do poštenega sojenja. Tudi v zvezi z nadomestilom za neizrabljen dopust je sodišče druge stopnje prekršilo pravilo o vezanosti na dejansko stanje, kot izhaja iz obrazložitve prvostopenjske sodbe. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, da bi se tožnik zavedal, da mu bo po izteku 30 dni po odpoklicu delovno razmerje prenehalo. Odločitev sodišča je v nasprotju z Direktivo o delovnem času in 12. členom Konvencije št. 132 o plačanem letnem dopustu. Bistveno za presojo upravičenosti do nadomestila za neizrabljen letni dopust je, ali je imel delavec dejansko možnost izkoristiti svojo pravico, ali pa je možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Nezakonita razrešitev z mesta člana uprave je prav gotovo nepredvidljiv dogodek, zaradi katerega tožnik ni mogel izkoristiti svoje pravice.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

7. Spora v zvezi s plačilom nadomestila za neizrabljeni letni dopust ni mogoče šteti za spor glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja, zato bi bila revizija v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka dovoljena le, če bi jo sodišče dopustilo (tretji odstavek 367. člena ZPP). Zahtevek za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust je samostojen tožbeni zahtevek. Delavec je do tega plačila upravičen, če letnega dopusta do prenehanja delovnega razmerja iz razlogov, ki niso na njegovi strani, ni mogel izrabiti, ne glede na to, ali je bilo prenehanje delovnega razmerja sicer zakonito ali ne.

8. Revizija povsem zgrešeno očita zmotno uporabo določbe pete alineje 358. člena ZPP. Ta določa, da sodišče druge stopnje ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in zadeve ne vrne v novo sojenje če meni, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Sodba sodišča druge stopnje ne temelji na stališču, da bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, temveč nasprotno v celoti pritrjuje materialnopravnim stališčem prvostopenjskega sodišča. 9. Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizija skuša prikazati, da sta sodišči prve in druge stopnje različno ugotovili vsebino določb pogodbe o zaposlitvi, ki se nanašajo na prenehanje delovnega razmerja in potem na tej podlagi uveljavlja domnevno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi sodišče druge stopnje brez glavne obravnave spreminjalo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Vendar pa med ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da ima predčasni odpoklic tožnika s funkcije člana uprave za posledico prenehanje njegovega delovnega razmerja pri toženi stranki in ugotovitvijo sodišča druge stopnje, da sta stranki v pogodbi o zaposlitvi predvideli dve različni okoliščini, na kateri sta vezali trenutek prenehanja pogodb o zaposlitvi, in sicer zaključek mandata, v primeru predčasnega prenehanja mandata pa pogodba o zaposlitvi preneha po izteku 30 dni od predčasnega odpoklica tožnika, ni nobenega notranjega nasprotja. Revizijske navedbe so tudi medsebojno protislovne, saj tožnik najprej navaja, da je sodišče druge stopnje ravnalo nepravilno, ker je odločitev o sporazumu strank utemeljilo na materialnopravni podlagi in ne na ugotovitvi dejanskega stanja, v nadaljevanju pa da je samo brez obravnave ugotavljalo odločilna dejstva. Tudi sicer iz revizijskih navedb ni povsem jasno, glede katerih odločilnih dejstev je sodišče druge stopnje ugotovilo drugačno dejansko stanje kot pa sodišče prve stopnje in glede katerih dejstev se tožnik zato ni mogel izreči. Odločitev sodišč druge in prve stopnje temelji na povsem jasni ugotovitvi, kakšna je vsebina tistih določb pogodbe o zaposlitvi, ki se nanašajo na njeno prenehanje in na materialnopravni razlagi teh določb.1

10. Revizija z navedbo, da je sodišče odločilo v nasprotju s trditveno podlago smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 212. členom ZPP. Očitek ni utemeljen. Stališče sodišča druge stopnje, da sta se stranki v pogodbi o zaposlitvi dogovorili, da ima predčasni odpoklic tožnika s funkcije člana uprave za posledico prenehanje delovnega razmerja, ni v nasprotju s trditveno podlago tožene stranke. Med trditveno podlago tožene stranke, na katero se sklicuje revizija2, ter navedenim stališčem sodišča druge stopnje ni nobenega nasprotja. V tej zvezi je povsem zgrešeno sklicevanje na 2. člen ZPP, saj revizija niti smiselno ne uveljavlja kršitve načela vezanosti na zahtevek.

11. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb o tem, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, ker tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni pisno obrazložila odpovednega razloga in tožnika ni opozorila na pravno varstvo in njegove pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Te pritožbene navedbe niso relevantne in sodišču nanje ni bilo treba odgovarjati, saj tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana in je tudi ni bilo treba odpovedati, ampak je prenehala veljati na podlagi določb tožnikove pogodbe o zaposlitvi, ki je v skladu z 72. členom takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) lahko drugače, od siceršnje zakonske ureditve, določila pravice in obveznosti v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo.

12. Neutemeljenost revizijskega očitka, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker sodišče ni obrazložilo odločitve, da ne izvede dokazov v zvezi z ugotavljanjem zakonitosti sklepa nadzornega sveta tožene stranke o odpoklicu tožnika s funkcije člana uprave, je razvidna že z dejstva, da tožnik v nadaljevanju revizije ugovarja tem razlogom. Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da morebitna odločitev o nezakonitosti odpoklica ne more vplivati na drugačno odločitev o zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožniku že zaradi tega, ker tožnika ni možno reintegrirati na funkcijo člana uprave tožene stranke.

13. Revizija utemeljeno graja stališče sodišča druge stopnje, da bi tožnik že v postopku pred sodiščem prve stopnje moral uveljavljati v pritožbi zatrjevane kršitve pravice do poštenega in nepristranskega sojenja, do katerih naj bi prišlo zaradi identične obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje v tej zadevi in v sporu predsednika uprave tožene stranke M.K. Tožnik je za dejstvo, da sta obrazložitvi prvostopenjskih sodb praktično identični, lahko izvedel šele po njunem prejemu, zato tega tudi ni mogel uveljavljati prej kot v pritožbi. Vendar pa zgolj to, da sta praktično identični ne le obrazložitvi prvostopenjskih sodb v navedenih zadevah, ampak sta takšni tudi obrazložitvi drugostopenjskih sodb, samo po sebi ne pomeni zatrjevane kršitve pravice do nepristranskega sojenja. Gre za enako odločitev v dveh istovrstnih sporih, ki sta potekala sočasno (na prvi in drugi stopnji sta bili glavni obravnavi oziroma seji senata v obeh zadevah na isti dan). V obeh zadevah je oba tožnika pred sodiščem prve stopnje zastopal isti pooblaščenec. Tudi pred sodiščem druge stopnje sta oba tožnika imela istega pooblaščenca. Tudi vloge tožnikov v obeh sporih so praktično identične. Nenazadnje sta tudi osnutke obrazložitev sodb sodišč druge in prve stopnje napisali isti strokovni sodelavki. V navedenih okoliščinah ne gre za kršitev načela nepristranskosti, če sta različna senata v istovrstnem sporu uporabila iste argumente oziroma je obrazložitev enaka. Zgolj zaradi navedene okoliščine tudi ni kršena pravica do naravnega sodnika. S tem ni bila prizadeta tožnikova pravica, da mu sodi sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in sodnim redom, sicer pa tožnik kaj takšnega niti ne zatrjuje. V obeh zadevah sta odločala senata v sestavi, kakršna je navedena v obeh sodbah.

14. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da sta stranki v pogodbi o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za delovno mesto člana uprave tožene stranke, torej s poslovodno osebo, lahko drugače, kot pa je to sicer urejeno v ZDR, uredili vprašanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi pa tudi vprašanje pogojev in omejitev delovnega razmerja za določen čas. V skladu z 72. členom ZDR stranki navedena vprašanja lahko uredita drugače, ne glede na določbo drugega odstavka 7. člena ZDR3, če se pogodba sklepa s poslovodno osebo ali prokuristom. Navedeno pomeni, da sta stranki v pogodbi o zaposlitvi lahko določila druge pogoje in drugačne omejitve delovnega razmerja za določen čas, kot sicer veljajo na splošno, in da sta lahko drugače dogovorili način prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

15. Glede vprašanja, za kakšen čas je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi in iz katerih razlogov ter na kakšen način lahko preneha, sta se sodišči utemeljeno oprli na določbe tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Iz nje izhaja, da je bil tožnik s sklepom nadzornega sveta tožene stranke dne 20. 8. 2012 imenovan za člana uprave tožene stranke za mandatno obdobje petih let (1. člen), da se delovno razmerje sklepa za določen čas, in sicer od 1. 9. 2012 do zaključka mandata poslovodne osebe (2. člen in prvi odstavek 6. člena) in da ima tožnik pravico da še 30 dni ostane v delovnem razmerju pri delodajalcu, če ga nadzorni svet pred potekom obdobja, za katerega je imenovan za člana uprave, razreši, torej če mu mandat predčasno preneha. (tretji odstavek 3. člena). Obenem je prvi odstavek 3. člena Pogodbe o zaposlitvi tudi določal, da ima tožnik pravico do odpravnine v višini šestkratnega osnovnega mesečnega plačila, če ga nadzorni svet tožene stranke brez krivdnega razloga odpokliče oziroma razreši pred potekom mandatnega obdobja, pod pogojem, da se delavec po prekinitvi pogodbe ponovno ne zaposli v družbi.

16. Glede na takšne določbe pogodbe o zaposlitvi, ki so povsem jasne, je zmotno stališče tožnika, da bi mu, potem ko ga je tožena stranka odpoklicala s funkcije člana uprave, pogodba o zaposlitvi lahko prenehala le na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Ne le da takšno stališče zanemari možnost, da bi tožena stranka tožniku lahko podala tudi izredno odpoved ali pa redno odpoved iz krivdnega razloga ali poslovnega razloga (seveda če bi bili za to izpolnjeni pogoji), temveč tudi v celoti spregleda, da je bilo s pogodbo o zaposlitvi delovno razmerje sklenjeno za določen čas mandata, ki je bil sicer res predviden za obdobje petih let, vendar je že v pogodbi bila predvidena možnost, da tožena stranka še pred iztekom tega časa tožnika odpokliče s funkcije člana uprave in da mu v takšnem primeru pogodba o zaposlitvi preneha po 30 dneh od odpoklica oziroma prenehanja mandata zaradi odpoklica. Tožniku je delovno razmerje tako prenehalo neposredno na podlagi pogodbe o zaposlitvi, potem ko se je iztekel 30 dnevni rok od odpoklica, zato tožena stranka tožniku ni bila dolžna podati še posebne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

17. Zmotno je tudi revizijsko stališče, da je bila tožniku onemogočena pravica do zagovora. Tožnik pri tem izhaja iz zmotnega stališča, da bi mu moralo biti podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, kar je zmotno, kot je to že razloženo zgoraj. Sicer pa po ustaljeni sodni praksi, v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, podani zaradi tega, ker odpoklicana poslovodna oseba ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje tega dela, takšnemu delavcu ni treba zagotoviti zagovora, saj ta ne bi mogel vplivati na odločitev.

18. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 374. člena ZPP revizijo v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo nadomestila za izrabo letnega dopusta zavrglo kot nedovoljeno. Sicer je revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Zgrešeno je sklicevanje tožnika na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu III Ips 131/2014 z dne 24. 2. 2016, saj je v navedeni zadevi šlo za vprašanje, ali je bilo sklicevanje stranke na pogodbeno pravo dovolj konkretizirano, da bi ga sodišče moralo upoštevati, v tej zadevi pa je povsem jasno, kakšno je pogodbeno pravo, ki ga je treba uporabiti. 2 Da tretji odstavek 3. člena Pogodbe o zaposlitvi določa poseben način prenehanja pogodbe o zaposlitvi v primeru predčasnega odpoklica tožnika s funkcije člana uprave, in sicer da tožniku delovno razmerje preneha po poteku 30 dni od dneva predčasnega odpoklica. 3 Ta sicer določa, da sta delavec in delodajalec pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi dolžna upoštevati določbe tega in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca.