Jedro

V skladu s 3. točko 1. odstavka 92. člena ZASP založniška pogodba preneha, če je potekel rok trajanja pogodbe. Ker tožena stranka delno svoje pogodbene obveznosti izdaje dela ni izpolnila, je potekel rok trajanja pogodbe v smislu 3. točke 1. odstavka 92. člena ZASP. Založniška pogodba je s tem prenehala po samem zakonu.

Izrek

1. Pritožbi se deloma ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v 1. in 3. točki izreka in se v tem obsegu vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se prvostopenjska sodba v 2. točki izreka potrdi.

3. O pritožbenih stroških bo odločeno v končni odločbi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 18.527,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03. 01. 2004 dalje do plačila, v petnajstih dneh pod izvršbo (1. točka izreka). Toženi stranki je prepovedalo reproduciranje in distribuiranje knjige "C." avtorice M. N. (2. točka izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (3. točka izreka).

Proti sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala naj pritožbi ugodi, izpodbijano prvostopenjsko sodbo razveljavi (prav spremeni) in samo odloči o zadevi tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, ali jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, tožeči stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov s pripadki. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je deloma utemeljena, deloma pa ni utemeljena.

I. O utemeljeni pritožbi (plačilo odškodnine in pravdni stroški)

I.1. Plačilo odškodnine O aktivni legitimaciji tožeče stranke Založniška pogodba št. 95/01-000153 z dne 01. 09. 1995, ki je bila sklenjena med avtorico dela "C." M. N. in toženo stranko, je bila izčrpana z mesecem septembrom 1995 (primerjaj točko 1 Založniške pogodbe, dalje Pogodba). Omenjena Pogodba je veljala za naklado do 6000 izvodov, za izdajo katere se je tožena stranka zavezala plačati avtorici honorar, ki je bil avtorici nesporno plačan. Naklada za vsak naslednji ponatis naj bi se določila z aneksom k tej pogodbi (2. odstavek 1. člena Pogodbe). Tožena stranka bi morala torej izdati omenjeno delo v nakladi 6000 izvodov, do v pogodbi določenega roka, to je septembra 1995. Tožena stranka ni navedla pravno odločilnih dejstev, zakaj v omenjenem roku oziroma v skladu z založniškim programom dela v dogovorjenem številu izvodov sploh ni izdala.

V skladu s 3. točko 1. odstavka 92. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP) založniška pogodba preneha, če je potekel rok trajanja pogodbe. Ker tožena stranka delno svoje pogodbene obveznosti izdaje dela ni izpolnila (nesporno je po Pogodbi izdala le 800 izvodov omenjenega dela), je potekel rok trajanja pogodbe v smislu 3. točke 1. odstavka 92. člena ZASP. Založniška pogodba je s tem prenehala po samem zakonu (primerjaj tudi 103. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Pritožnik pa niti ne izpodbija dokazne ocene v izpodbijani sodbi, da je avtorica že v letih 1996 in 1997 želela pri toženi stranki doseči izdajo (očitno ponatis) knjige, saj je v letu 1997 zanjo prejela nagrado Prešernovega sklada, vendar tožena stranka ni kazala interesa za njen ponatis.

Glavni razlog za ponatis dela pa je bila njena uvrstitev v šolski program za leto 2003/2004 (tekmovanje za Cankarjevo priznanje). Omenjena Pogodba (primerjaj 2. odstavek 1. člena) toženi stranki ni dajala pravice do ponatisa, zato je tožena stranka ponudila avtorici sklenitev aneksa in dodaten honorar za ponatis. Vse te okoliščine kažejo, da je založniška pogodba prenehala po samem zakonu na podlagi 3. točke 1. odstavka 92. člena ZASP. V tem okviru ni pravno odločilno dejstvo o pravilnosti avtoričine izjave o odstopu od pogodbe. Založniška pogodba sklenjena med toženo stranko in avtorico je prenehala konec meseca septembra 1995 ali najkasneje glede na nedoločen rok (v skladu z založniškim programom) na podlagi 5. odstavka 92. člena ZASP v enem letu od dneva izročitve dela, torej v letu 1996. Avtorica je torej lahko sklenila sozaložniško pogodbo s tožečo stranko in tudi nanjo prenesla izključno pravico do reprodukcije, objave in distribucije omenjenega dela (primerjaj s 1. členom sozaložniške pogodbe z dne 07. 10. 2003). Avtor in založnik (tožeča stranka) sta se dogovorila, da imata kot sozaložnika izključno pravico do reprodukcije, objave in distribucije dela: R. C..

Na podlagi 1. člena sozaložniške pogodbe je torej tudi tožeča stranka aktivno legitimirana za vložitev tožbe na plačilo odškodnine v skladu s 164. členom ZASP.

Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka v času ponatisa knjige C., v oktobru in novembru 2003, materialne avtorske pravice ni več imela.

Višino tožbenega zahtevka je tožeča stranka temeljila na podlagi 3. odstavka 168. člena OZ. Na podlagi podatkov o maloprodajni ceni knjige (2.500,00 tedanjih SIT), z odbitkom 8,5% davka, rabata knjigarne, stroškov tiska in manipulacije (brez navedbe zneska) naj bi znašal zaslužek (izgubljeni dobiček) tožeče stranke na prodani izvod knjige 1.200,00 tedanjih SIT. To število je tožeča stranka pomnožila s prodanimi izvodi tožene stranke (3700) in po višini utemeljila znesek odškodnine (4.440.000,00 tedanjih SIT). V dokaz teh trditev je predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke B. G. in priložila preklic naročila z dne 16. 10. 2003. Ob nasprotovanju tožene stranke tožbenemu zahtevku tožeče stranke po višini (primerjaj trditve tožene stranke) so pomanjkljivi razlogi v izpodbijani sodbi, saj je prvostopenjsko sodišče oprlo odločitev o višini tožbenega zahtevka glede odškodnine le na trditve tožeče stranke. Tako ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani sodbi pa onemogoča materialnopravni preizkus višine odškodnine, kar pomeni pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih in absolutno bistveno postopkovno kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Omenjena kršitev pa narekuje razveljavitev izpodbijane sodbe v 1. točki izreka v skladu s 1. odstavkom 354. člena ZPP.

V novem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) pozvati tožečo stranko, naj dopolni dokazila, ki se nanašajo na višino odškodnine oziroma izvesti dokazni predlog z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke. Šele na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja bo lahko odločilo o višini odškodnine, to je izgubljenega dobička tožeče stranke v skladu s 3. odstavkom 168. člena OZ.

Nad toženo stranko je bila pravnomočno potrjena prisilna poravnava (sklep v stečajnem spisu Okrožnega sodišča v Mariboru, St 30/2002, z dne 30. 06. 2004, v prilogi, pravnomočen dne 16. 07. 2004). V skladu s 43. členom v zvezi z 59. členom ZPPSL, prisilna poravnava učinkuje le na terjatve, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave.

Vtoževana terjatev na plačilo odškodnine je nastala potrditvah tožeče stranke 3.2.2004, torej po začetku stečajnega postopka (St 30/2002 z dne 18. 04. 2003) v okviru katerega je bila pravnomočno izglasovana prisilna poravnava. Ker se tudi v tekem primeru uporabljajo pravila o postopku prisilne poravnave (2. odstavek 173. člena ZPPSL), za morebitno plačilo vtoževanega odškodninskega zahtevka ne pride v poštev določilo 3. odstavka 64. člena ZPPSL. Tudi slednji namreč velja le za terjatve upnikov zapadlih do začetka postopka prisilne poravnave.

I.2. O pravdnih stroških Sodišče druge stopnje je razveljavilo odločitev prvostopenjskega sodišča o pravdnih stroških že na podlagi 4. v zvezi s 3. odstavkom 165. člena ZPP. Vseeno pa sodišče druge stopnje še opozarja, da izrek o stroških, kot je bil oblikovan v 3. točki izreka izpodbijane sodbe, ni pravilen. O zahtevi za povrnitev stroškov v skladu s 4. odstavkom 163. člena ZPP odloči sodišče v sodbi, in sicer tako po temelju kot o višini stroškov. S končno odločbo namreč sodišče odloči tako o glavnem zahtevku kot o pravdnih stroških. Oblikovanje izreka o stroških tako, kot je to storilo prvostopenjsko sodišče, ki je po temelju prisodilo tožeči stranki pravdne stroške, po višini pa naj bi bili ti odmerjeni s posebnim sklepom, ni v skladu s 4. odstavkom 163. člena ZPP.

II. O neutemeljeni pritožbi.

Sodišče druge stopnje je obrazložilo aktivno legitimacijo tožeče stranke. Zato je utemeljen tudi prepovedni zahtevek na prepoved reproduciranja in distribuiranja omenjenega dela avtorice M. N. (2. točka izreka), v skladu s 1. točko 1. odstavka 167. člena ZASP.

Glede odločitve prvostopenjskega sodišča v točki 2 izreka ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev, na katero pazi drugostopenjsko sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Ker je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, je drugostopenjsko sodišče pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 4. v zvezi s 3. odstavkom 165. člena ZPP. O pritožbenih stroških bo odločeno v končni odločbi.