Jedro

Kljub temu, da se v sporih pred delovnimi sodišči zaradi njihove specifične narave dopuščajo opisni zahtevki za plačilo nadomestila plače, je treba po presoji pritožbenega sodišča v primeru, ko je postavljen zahtevek za plačilo nadomestila plače v višini mesečnih neto plač, uveljavljati znižanje plačila nadomestila plače za že prejeto denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, kar mora biti nato vsaj opisno zajeto tudi v izreku sodbe. V nasprotnem primeru je namreč s sodbo, s katero je zahtevku ugodeno, pravnomočno odločeno, da je delodajalec dolžan plačati delavcu nadomestilo plače v višini mesečnih neto plač. Ker znižanje plačila mesečnih neto plač za prejeto denarno nadomestilo za primer brezposelnosti iz izreka delovne sodbe ne izhaja, čeprav je bilo toženki izplačano že pred izdajo sodbe, se tožnik se ne more uspešno sklicevati, da ne obstoji pravna podlaga za plačano nadomestilo plače v višini prejetega nadomestila za primer brezposelnosti.

Če oškodovanec v pravdi zamolči okoliščine, ki mu niso v korist, pa so odgovorni osebi lahko poznane, to ne pomen protipravnega škodnega ravnanja nasproti odgovorni osebi. Tožnik je delodajalec, torej profesionalec, ki mu mora biti poznana temeljna zakonodaja iz področja delovnega in socialnega prava, med drugim tudi Zakon o urejanju trga dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki naj sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku v roku 15 dni znesek 3.734,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2015 dalje do plačala ter njegove pravdne stroške. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške v znesku 401,39 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje, predlaga njeno spremembo ali razveljavitev, vse z ustrezno stroškovno posledico. Meni, da je materialnopravno zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da obstoji pravni temelj za plačilo plač toženki v znesku 22.120,26 EUR. Bistveno vprašanje v tej pravdi se po njegovem mnenju nanaša na objektivne meje pravnomočnosti opisnih zahtevkov v delovnih sporih. Toženka je v delovnem sporu podala zahtevek za izplačilo plač oziroma pravilno nadomestila plač, ki je odškodninske narave, o čemer si je sodna praksa enotna. Takšna narava zahtevka je pojasnjena v odločbi VS RS VIII Ips 8/2007, iz katere izhaja, da je delavec v primeru naknadno odpadle podlage za izplačilo nadomestila za primer brezposelnosti po določbah Zakona o urejanju trga dela (ZUTD) neupravičeno prejel navedeno nadomestilo, ker pa je nadomestilo dolžan Zavodu za zaposlovanje vrniti delodajalec, se obveznost slednjega do delavca zmanjša za prejeto nadomestilo, saj bi bil delavec drugače obogaten. Nadalje navaja, da je ena izmed bistvenih razlik med postopki pred rednimi in delovnopravnimi sodišči vprašanje določnosti denarnih zahtevkov. V pravdah se tako zahteva oblikovanje konkretnega denarnega zahtevka, nasprotno pa velja v postopkih pred delovnimi sodišči, kjer ni mogoče postaviti jasnih zahtevkov. Pogosto gre namreč za bodoče še negotove zahtevke. Zahtevek za plačilo nadomestila plač od odpovedi do vrnitve nazaj na delo se tako glede višine glavnice spreminja ves čas postopka, zaradi česar je nekonkretiziran tudi izrek sodbe delovnih sodišč oziroma ta zgolj določa, da mora delodajalec povrniti delavcu nastalo škodo. Iz odločbe VSL I Ip 3054/2011 izhaja, da se višina konkretnega odškodninskega zahtevka opredeli šele v izvršilnem postopku, kjer lahko delavec višini zahtevka tudi ugovarja. Objektivne meje pravnomočnosti opisnega izreka sodbe delovnega sodišča tako zajamejo zgolj vprašanje utemeljenosti zahtevka po izplačilu nadomestila ne pa konkretne višine zahtevka. Obstoj sodbe delovnega sodišča I Pd 3169/2013 z dne 15. 4. 2014 zato zgolj pomeni, da je podan pravni temelj za plačilo škode, katere višina se bo določila ali v izvršbi ali v novi tožbi pred delovnim sodiščem. Stališče sodišča, po katerem bi moral delodajalec zmanjšanje višine nadomestila iz naslova prejemkov tretjih opredeliti do prvega naroka, bi privedlo do nerešljivih situacij, ob dejstvu, da delodajalec tega dejstva pogosto niti ne more uveljavljati do prvega naroka (na primer, ker začne delavec prejemati nadomestilo šele po prvem naroku). Za takšno situacijo pa je šlo tudi v konkretnem primeru. Ker torej sodba delovnega sodišča ne predstavlja temelja za izplačilo konkretne višine nadomestila, ta tudi ne preprečuje, da delodajalec v primeru preveč izplačanega nadomestila nima zahtevkov zoper delavca v skladu s 190. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Navaja še, da je zahtevek postavil tudi na podlagi odškodninske odgovornosti toženke, ki je tako v delovnopravnem sporu kot v predlogu za izvršbo zamolčala prejem in višino prejetega nadomestila, kar predstavlja nedopustno ravnanje. Ker sodba ne vsebuje razlogov o odškodninski podlagi zahtevka, se je v tem delu ne da preizkusiti, s čimer je podana bistvena kršitev postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in naložitev njenih stroškov pritožbenega postopka tožniku.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek za plačilo 3.734,11 EUR z obrestmi na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi (190. čl. OZ) ni utemeljen. Pri tem je pravilno pojasnilo, da je bil tožnik dolžan plačati toženki plačo za čas nezakonite odjave iz zavarovanja na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča I Pd 3169/2013 z dne 15. 4. 2014, ki ni bila spremenjena, pravni temelj za plačilo plače v iztoževanem znesku pa tudi ni odpadel zaradi toženkinega prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti.

7. Pritožbeno sodišče zavrača stališče tožnika, da je sodba delovnega sodišča zaradi opisnega izreka zgolj pravni temelj za plačilo nadomestila plače, ne pa tudi temelj za plačilo določene višine nadomestila plače. Res je sicer, da v izreku sodbe terjatev za plačilo nadomestila plače, ki je odškodninske narave, ni opredeljena v določenem znesku. Je pa, kot izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, odločeno, da mora tožnik priznati toženki vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom mesečnih neto plač. Kljub temu, da se v sporih pred delovnimi sodišči zaradi njihove specifične narave dopuščajo opisni zahtevki za plačilo nadomestila plače, je treba po presoji pritožbenega sodišča v primeru, ko je postavljen zahtevek za plačilo nadomestila plače v višini mesečnih neto plač, uveljavljati znižanje plačila nadomestila plače za že prejeto denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, kar mora biti nato vsaj opisno zajeto tudi v izreku sodbe. V nasprotnem primeru je namreč s sodbo, s katero je zahtevku ugodeno, pravnomočno odločeno, da je delodajalec dolžan plačati delavcu nadomestilo plače v višini mesečnih neto plač. Konkretna višina terjatve za plačilo nadomestila plače oziroma višina mesečne neto plače v relevantnem obdobju se glede na opisen izrek delovne sodbe sicer ugotavlja šele v izvršilnem postopku, na kar opozarja tožnik. Vendar navedeno ne pomeni, da lahko izvršilno sodišče upošteva znižanje višine mesečne neto plače za višino nadomestila za primer brezposelnosti, ki ga je delavec (upnik) prejel do konca postopka pred delovnim sodiščem, tudi v primeru, če to ne izhaja iz izvršilnega naslova. V izvršilnem postopku namreč velja načelo stroge formalne legalitete, po katerem izvršilno sodišče upniku ne more prisoditi/priznati kaj drugega, kot izhaja iz izvršilnega naslova.1

8. V obravnavanem primeru znižanje plačila mesečnih neto plač za prejeto denarno nadomestilo za primer brezposelnosti iz izreka delovne sodbe ne izhaja, čeprav je bilo toženki izplačano že pred izdajo sodbe, kar ni bilo sporno. Tožnik se zato ne more uspešno sklicevati, da ne obstoji pravna podlaga za plačano nadomestilo plače v višini prejetega nadomestila za primer brezposelnosti.

9. Tožnik je svoj tožbeni zahtevek res uveljavljal tudi na odškodninski podlagi, o kateri izpodbijana sodba, kot opozarja tožnik, nima razlogov. Vendar je to procesno kršitev pritožbeno sodišče lahko odpravilo sámo brez obravnave, saj pravno relevantna dejstva niso bila sporna oziroma izhajajo iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje (prim. 347. čl. ZPP).

10. Tožnik je utemeljeval odškodninsko odgovornost toženke s trditvami, da mu je toženka v postopku pred delovnim sodiščem in v izvršilnem postopku zamolčala prejem nadomestila za primer brezposelnosti, zaradi česar ji je za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plačal nadomestilo plače v višini mesečnih neto plač, čeprav ji v takšni višini glede na prejeto nadomestilo za primer brezposelnosti ni pripadalo. Da toženka v navedenih sodnih postopkih ni povedala, da je prejemala nadomestilo za primer brezposelnosti, ni bilo sporno. Vendar pa ta njena pasivnost oziroma opustitev po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja protipravnega škodnega ravnanja. Tožnik je delodajalec, torej profesionalec, ki mu mora biti poznana temeljna zakonodaja iz področja delovnega in socialnega prava, med drugim tudi Zakon o urejanju trga dela (ZUTD). Po določbah tega zakona zavarovanemu delavcu po prenehanju delovnega razmerja načeloma pripada denarno nadomestilo za primer brezposelnosti ter da v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno sodbo, preneha pravica do denarnega nadomestila, pri čemer ima Zavod RS za zaposlovanje pravico zahtevati od delodajalca vračilo neto zneskov denarnega nadomestila izplačanih zavarovancu.2 Poleg tega je po neprerekanih trditvah toženke delovno sodišče že v začasni odredbi omenilo denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, in bi se tožnik že samo zato lahko zavedal možnosti, da toženka prejema oziroma je prejemala nadomestilo za primer brezposelnosti. Ugovor znižanja svoje obveznosti za prejeta nadomestila bi torej lahko podal brez toženkinega "priznanja". Vsekakor bi se o navedeni okoliščini, ki vpliva na višino nadomestila plače in je njemu v korist, zlahka prepričal3 ter jo uveljavljal v sodnem postopku. Ker tega ni storil, kar ni bilo sporno, sam ni ravnal skrbno, zaradi česar odgovornosti za nastalo škodo ne more prevaliti na toženko. Ta kot oškodovanka v delovnem sporu - kot noben drug oškodovanec - ni bila dolžna (aktivno) izjavljati v svojo škodo. Če oškodovanec v pravdi zamolči okoliščine, ki mu niso v korist, pa so odgovorni osebi lahko poznane, to ne pomen protipravnega škodnega ravnanja nasproti odgovorni osebi. Tožbeni zahtevek je zato neutemeljen tudi po odškodninski podlagi.

11. Pritožbeni razlogi, na katere se sklicuje tožnik, torej niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in na podlagi 353. čl. ZPP potrditi prvo sodbo.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP). Glede na njeno vsebino ter glede na to, da toženka v odgovoru na pritožbo ponavlja svoja stališča, ki jih je predstavil že pred sodiščem prve stopnje in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče odgovor na pritožbo ocenjuje za nepotrebno vlogo, s katero si toženka ni mogla koristiti, zato strošek zanjo ni bil potreben in ga trpi toženka sama (155. čl. ZPP).

1 Iz VSL sklepa I Ip 3054/2011 z dne 9. 3. 2011, na katerega se sklicuje tožnik, ne izhaja, da se lahko v izvršilnem postopku upošteva nadomestilo za primer brezposelnosti, ki ga je delavec prejel pred izdajo izvršilnega naslova, ni pa bilo v njem zajeto. 2 Primerjaj zlasti določbe 58., 65, in. 140. čl. ZUTD. 3 Točno informacijo o tem, ali je toženka dejansko prejemala nadomestilo za primer brezposelnosti, bi lahko zahteval (tudi preko sodišča) od toženke ali od Zavoda RS za zaposlovanje.