Jedro

Pritožba zoper sodbo je bila vložena po preteku 15-dnevnega roka od vročitve, kar je prepozno, zato je pritožbeno sodišče ne more obravnavati, ampak jo mora skladno s 352. členom ZPP v zvezi z drugim odstavkom 343. člena ZPP zavreči.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, tako da se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v III. točki izreka sodbe tako, da se glasi: „III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.468,46 EUR v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka do plačila.“ V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 37,91 EUR, svoje stroške pritožbenega postopka pa krije sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka tožniku iz naslova nagrade za delovno uspešnost plačati znesek 9.745,16 EUR bruto, od tega zneska obračunati in plačati predpisane prispevke in akontacijo dohodnine, tožniku pa plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2009 do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka sodbe). V presežku (glede zneska 29.921,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2009) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 3.651,96 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka do plačila (III. točka izreka sodbe), in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 578,34 EUR plačanih stroškov za izvedence in odvetnika tožnika ter jih nakazati na račun Delovnega sodišča v Celju v roku 15 dni, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (IV. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper del I. točke (glede odločitve, da je tožena stranka od prisojenega zneska dolžna obračunati in plačati prispevke in akontacijo dohodnine, tožniku pa izplačati neto znesek) ter II. in III. točko izreka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu spremeni in njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da odločitev sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Odločitev sodišča prve stopnje je v zavrnilnem delu neutemeljena in nezakonita. Sodišče prve stopnje je navodila pritožbenega sodišča iz sodbe in sklepa, opr. št. Pdp 1357/2010 z dne 6. 5. 2011 upoštevalo le delno. Pri zaposlitvah direktorjev je potrebno ločiti korporacijski vidik (po katerem je direktor na funkciji od odločitve skupščine, da se ga določi za direktorja in vse do odločitve skupščine, da se ga kot direktorja razreši) in delovnopravni vidik (ki se nanaša na trajanje delovnega razmerja). Sodišče je zanemarilo korporativni vidik, saj se je ukvarjalo le z obdobjem, ko je tožnik opravljal funkcijo direktorja. Iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bil tožnik s sklepom tožene stranke dne 26. 10. 2007 imenovan za direktorja družb A.A. d.o.o. in A.B. d.o.o., zato je že 26. 10. 2007, in ne šele 5. 11. 2007, nastopil funkcijo direktorja. Kot konec obdobja, v katerem je bil tožnik direktor, pa bi sodišče moralo upoštevati datum 31. 3. 2008, saj je rezultat poslovanja v marcu 2008 posledica aktivnosti direktorja v predhodnem obdobju. Sodišče bi tako kot relevantno obdobje moralo upoštevati obdobje med 26. 10. 2007 in 31. 3. 2008. Sodišče tudi ni pravilno upoštevalo pogodbe o zaposlitvi, ki spada med pravila materialnega prava. Namen nagrade, kot jo je definiral VII. člen pogodbe o zaposlitvi, je v tem, da se direktorja motivira za uspešno vodenje podjetja. Tožnik je v obdobju od 31. 10. 2007 do 31. 12. 2007 v podjetju A.B. d.o.o. ustvaril dobiček v višini ... EUR, ki se je zmanjšal zaradi odpisa terjatev, nastalih in zapadlih v obdobju, ko tožnik še ni bil direktor. Tožena stranka je z odpisovanjem terjatev med svojimi družbami umetno zniževala dobiček podjetju, ki ga je vodil tožnik. Zato je upravičen do nagrade iz ustvarjenega dobička, in sicer za vsak mesec posebej, ko je opravljal funkcijo direktorja. Sodišče bi moralo osnovo za nagrado izračunati za vsako leto posebej in zato je nesprejemljivo, da je sodišče izgubo iz leta 2007 uporabilo pri izračunu nagrade za celotno obdobje (2007 in 2008). Tožnik na izgubo v letu 2007 ni mogel vplivati, hkrati pa se poslovna izida posameznih let obravnavata posebej. Ker je sodišče sledilo izračunu izvedenke, ki je seštela izgubo iz leta 2007 in dobiček iz leta 2008, je zmotno uporabilo materialno pravo. Dobiček so zniževale tudi enormne najemnine, na katere tožnik kot direktor ni imel vpliva. Materialnopravno zgrešena je odločitev sodišča, da mora tožena stranka od prisojenega zneska 9.745,16 EUR obračunati in plačati davke in prispevke, kar je tudi procesna kršitev, saj je sodišče odločilo mimo postavljenega zahtevka. Tožnik je zahteval plačilo celotnega zneska njemu osebno, in če gre za bruto znesek, bo sam poskrbel, da bo obračunal in plačal ustrezne prispevke in davke. Tožena stranka ne pozna tožnikovih socialnih razmer, tožnikov dohodninski razred je drugačen kot v letu 2008, zato tožena stranka ne more obračunati davkov in prispevkov. Sodišče tudi ni pravilno odločilo o stroških postopka. Nerazumljivo je, zakaj mu je priznalo le 16,25 % iz naslova stroškov postopka, saj je s pritožbo uspel v bistvenem delu, in zakaj je bila toženki priznana nagrada za odgovor na pritožbo, saj v njem ni podala nobenega argumenta, ki bi bistveno vplival na odločitev pritožbenega sodišča. Sodišče bi moralo odločiti, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka, saj je bila tožba po temelju utemeljena, tožena stranka pa se namerno izogiba plačilu zaslužka, do katerega je tožnik upravičen. Priglasil je pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev glede stroškov – v točkah I, III in IV izreka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da navedeno sodbo v izpodbijanem delu spremeni, tako da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka, podredno pa, da se v izpodbijanem delu sodba razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje. Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je imel tožnik pravico do nagrade, čeprav ni bil direktor celotno poslovno leto. Stališče pritožbenega sodišča, da ima tožnik pravico do sorazmernega dela dobička, ni pravno konsistentno. Pritožbeno sodišče v predhodnem postopku ni pojasnilo, kako je prišlo do ugotovitve, da v pogodbi o zaposlitvi ni določeno, da bi moral tožnik za pravico do nagrade za delovno uspešnost svoje delo direktorja opravljati vsaj leto dni in da se letni izkaz uspeha v VII. točki pogodbe povezuje le z datumom, ko tožnik pridobi pravico do plačila. Tudi sodišče prve stopnje je z zaslišanjem strank ugotovilo, da je bila mišljena nagrada za celoletno uspešno delo. Napotki pritožbenega sodišča so bili nejasni - najprej je bilo navedeno, da je tožnik upravičen do sorazmernega dela dobička, glede na čas opravljanja funkcije direktorja, kar naj bi pomenilo, da se ugotovi letni dobiček in ga množi z deležem, ki ga je tožnik prebil na delu v primerjavi s celim letom, nato pa je bilo navedeno da je potrebno ugotoviti, kakšen bi bil dobiček družb, katerih direktor je bil tožnik od imenovanja na funkcijo do razrešitve, kar naj bi pomenilo, da se ugotovi dobiček v obdobju od 5. 11. 2007 do 3. 3. 2008 in od tega dobička prizna 5 %. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku izhajalo iz druge variante in ugotavljalo dobiček v spornem obdobju. Vendar bi bilo potrebno izhajati iz dobička kot letne kategorije, saj je pogoj za nagrado za delovno uspešnost sprejeti letni izkaz uspeha. Podlaga za nagrado je poročilo o poslovnem izidu, ki ga je potrdil ustanovitelj, in ker za sporno obdobje ni obstajalo poročilo o poslovnem izidu, ki bi ga potrdil ustanovitelj, podlage za nagrado ni bilo. Da gre za letno kategorijo, izhaja iz Slovenskih računovodskih standardov, določb davčne zakonodaje in korporacijske zakonodaje. Sodišče prve stopnje se do teh pomislekov ni opredelilo, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pogodba o zaposlitvi je v 1. odstavku VII. člena določala, da je podana podlaga za nagrajevanje delovne uspešnosti direktorja šele takrat, ko družba posluje z dobičkom oz. ko je dosežen ustrezen poslovni izid, zato se delovna uspešnost ugotavlja enkrat letno po sprejemu letnega izkaza uspeha, in zato tožnik ni imel pravice participacije na dobičku pred zaključkom poslovnega leta na podlagi vsakomesečnih rezultatov. Takšna je bila tudi prava volja strank in drugačna ocena predstavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Gre tudi za napačno uporabo materialnega prava, saj bi bilo pravilno materialnopravno stališče, da bi bil tožnik upravičen do nagrade, če bi funkcijo opravljal celotno poslovno leto in če bi ustanovitelj z letno bilanco oziroma izkazom uspeha ugotovil čisti dobiček poslovnega leta. Nepravilno je stališče, da ni potrebno upoštevati skupnega poslovnega rezultata obeh družb, zaradi česar je sodišče prve stopnje upoštevalo le doseženi dobiček v eni družbi. Izvedenka je tudi opozorila, da je dobiček letna kategorija in da je pogoj za nagrado doseganje planiranega dobička, zato za A.B. d.o.o. ni osnove za nagrado. Te ugotovitve pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožnika poudarila, da je zmotno stališče tožnika, da bi bilo potrebno izločiti vpliv odpisov in najemnin na dobiček, saj je potrebno upoštevati uradne bilance. Pogojev za obračun in izplačilo sporne nagrade ni bilo, zato je zahtevek v celoti neutemeljen. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba tožene stranke. Sodišče prve stopnje je namreč jasno navedlo, da je po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/2006 in naslednji) ugotovljeni dobiček pred obdavčenjem sicer letna kategorija, da pa je bilo glede na napotke pritožbenega sodišča iz sodbe in sklepa Pdp 1357/2010 z dne 6. 5. 2011 potrebno ugotoviti poslovni izid družb v času, ko je tožnik dejansko opravljal naloge direktorja in upoštevati tožnikovo nagrado v sorazmernem deležu. Tožnik je imel kot direktor namreč le v tem času možnost vplivati na poslovanje družb A.A. d.o.o. in A.B. d.o.o., zato bi bilo neustrezno uporabiti podatke o dobičku oziroma izgubi v celotnem letu 2007 in 2008. Tožena stranka v bistvu uveljavlja navedeno bistveno kršitev postopka zaradi nestrinjanja z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, kar pa v nobenem primeru ni absolutna bistvena kršitev po 14. točki 339. člena ZPP.

Prvostopenjsko sodišče tudi ni odločalo mimo postavljenega zahtevka, ko je odločilo, da mora tožena stranka od prisojenega zneska tožniku obračunati in plačati prispevke in akontacijo dohodnine ter tožniku nato izplačati neto znesek, zato je pritožba tožeče stranke v tem delu neutemeljena. V času izdaje sodbe sodišča prve stopnje (17. 9. 2012) je plačevanje prispevkov urejal Zakon o prispevkih za socialno varnost (ZPSV; Ur. l. RS, št. 5/1996 in naslednji), ki je določal, da prispevke za socialno varnost plačujejo zaposleni, in sicer od plače in tudi vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja, pri čemer se prispevki obračunavajo in plačujejo iz bruto prejemkov. Zakon o dohodnini – ZDoh-2 (Uradni list RS, št. 13/11 in naslednji) pa v 41. členu določa, da se v davčno osnovo šteje dohodek iz delovnega razmerja, ki vključuje tudi dohodek na podlagi udeležbe v dobičku, prejetega iz delovnega razmerja, zmanjšan za obvezne prispevke za socialno varnost. Zavezanec za plačilo prispevkov za delavca je delodajalec. Zakon o davčnem postopku v 358. členu namreč določa, da prispevke za socialno varnost, za katere je zavezanec zavarovanec, zanj izračuna, odtegne in plača zavezanec za prispevke za socialno varnost, ki ni hkrati tudi zavarovanec in je plačnik davka v skladu z 58. členom tega zakona. Tudi 135. člen ZDR določa, da je delodajalec ob vsakem izplačilu plače dolžan izdati delavcu pisni obračun plače in nadomestila plače za plačilno obdobje, iz katerega je razviden tudi obračun in plačilo davkov in prispevkov. Obvezne prispevke za socialno varnost, za katere je zavezanec delavec, za delavca izračuna, odtegne in plača delodajalec. Izračun in plačilo prispevkov od dohodkov iz delovnega razmerja pa delodajalec opravi skupaj z izračunom in plačilom akontacije dohodnine, ki jo plačuje od dohodkov zavezanca med letom. Ker sta se stranki v pogodbi o zaposlitvi izrecno dogovorili, da tožniku pripada nagrada v višini 5 % celotnega dobička družbe, ugotovljenega v znesku pred obdavčitvijo, ne da bi pri tem opredelili, ali gre za bruto (za prispevke in davek nezmanjšan) znesek ali za neto izplačilo, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da mora tožena stranka pri izplačilu od tega zneska za tožnika obračunati in odvesti davek in prispevke za socialno varnost, tožniku pa nakazati za odvedene zneske znižan znesek (tako tudi VSRS v zadevi opr. št. VIII Ips 526/2008). S tako odločitvijo, ki je tudi materialnopravno pravilna, prvostopenjsko sodišče ni prekoračilo zahtevka, s katerim je tožnik zahteval, da mu tožena stranka izplača 39.666,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, a deloma zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v pretežnem delu pravilna, delno pa nepravilna glede odločitve o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče se je že v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 1357/2010 z dne 6. 5. 2011 postavilo na stališče, da za nagrado ni bil pogoj, da bi bil tožnik pri toženi stranki zaposlen vsaj eno leto. V pogodbi o zaposlitvi namreč ni bilo določeno, da bi moral tožnik za pridobitev pravice do nagrade za delovno uspešnost svoje delo direktorja družb A.A. d.o.o. in A.B. d.o.o. opravljati najmanj leto dni, in zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v ponovljenem sojenju tožniku prisodilo nagrado. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da je iz pogodbe o zaposlitvi razvidno le, da se delovna uspešnost direktorja ugotavlja in nagrajuje enkrat letno, iz česar pa ne izhaja, da je do nagrade upravičen le delavec, ki bi funkcijo opravljal najmanj eno leto. Takšno stališče bi bilo tudi diskriminatorno, saj bi bili delavci, ki so na funkciji direktorja zaposleni manj kot eno leto, obravnavani drugače kot tisti, ki to funkcijo opravljajo vsaj eno leto, pri čemer gre za isto delovno mesto.

Zmotno je stališče tožnika, da bi za začetek tožnikovega opravljanja funkcije direktorja sodišče moralo upoštevati t.i. korporacijski vidik zaposlitve direktorja, po katerem je bil tožnik na tej funkciji od odločitve skupščine (26. 10. 2007), medtem ko naj bi kot konec obdobja „direktorovanja“ moralo upoštevati datum 31. 3. 2008. Sodišče prve stopnje je pravilno kot relevantno obdobje štelo čas, ko je tožnik dejansko opravljal funkcijo direktorja. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik z opravljanjem svoje funkcije pričel 5. 11. 2007, ko je sklenil tudi pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto. V dokaznem postopku na prvi stopnji pa je bilo ugotovljeno, da je tožnik dela direktorja opravljal do 3. 3. 2008, ko je bil izdan sklep o razrešitvi s funkcije direktorja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pri izračunu nagrade pravilno upoštevalo obdobje od 5. 11. 2007 do 3. 3. 2008. Sodna izvedenka za davke in finance A.C. je v svojem izvedenskem mnenju z dne 6. 12. 2011, ki ga je dopolnila na zaslišanju na naroku za glavno obravnavo dne 30. 1. 2012 in z dodatnim izvedenskim mnenjem z dne 12. 5. 2012, izračunala dobiček pred obdavčitvijo za obdobja od 1. 11. 2007 – 31. 12. 2007, 1. 1. 2008 – 29. 2. 2008 ter od 1. 1. 2008 - 31. 3. 2008. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je upoštevalo podatke iz izvedenskega mnenja za obdobje 1. 11. 2007 – 29. 2. 2008, saj je to obdobje najboljši približek obdobju, v katerem je tožnik dejansko opravljal funkcijo direktorja. Glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 5. 11. 2007 sklenjena za delovno mesto direktorja v dveh podjetjih, in sicer v podjetju A.A. d.o.o. in A.B. d.o.o., je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo upravičenost do nagrade za vsako podjetje posebej. V VII. členu pogodbe, v katerem je določena nagrada za delovno uspešnost, je namreč navedeno, da je podlaga za nagrajevanje delovne uspešnosti direktorja podana, ko družba posluje z dobičkom oziroma je dosežen ustrezen poslovni izid. V pogodbi torej ni določeno, da je pogoj za izplačilo nagrade, da obe družbi poslujeta z dobičkom, zato so neutemeljene nasprotne pritožbene navedbe tožene stranke. Ker je izvedenka ugotovila, da je družba A.A. d.o.o. tako v letu 2007 kot v letu 2008 ustvarila izgubo, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da glede na poslovanje te družbe ni osnove za izplačilo nagrade, zato so pritožbene navedbe tožeče stranke s tem v zvezi neutemeljene.

Družba A.B. d.o.o. je, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, poslovala z dobičkom tako v letu 2007 kot v letu 2008, zato je tožnik do nagrade upravičen. Obdobje 1. 11. 2007 – 29. 2. 2008, v katerem je izvedenka ugotavljala poslovanje družbe A.B. d.o.o., je potrebno gledati kot celoto in upoštevati rezultate glede na začetek in konec obdobja. Izvedenka je ugotovila, da se je dobiček od 31. 10. 2007 do 31. 12. 2007 zmanjšal za ... srbskih dinarjev (RSD) in se v tem času torej ni povečal. Nato pa je bil v januarju in februarju 2008 dobiček ugotovljen, in sicer skupno za ... RSD. Ob upoštevanju izgube iz novembra in decembra 2007 v znesku ... RSD je dobiček podjetja A.B. d.o.o. v obdobju 1. 11. 2007 – 29. 2. 2008 znašal ... RSD oz. ... EUR. Pogodba o zaposlitvi je določala, da direktorju pripada nagrada v višini 5 % celotnega dobička družbe ugotovljenega v znesku pred obdavčitvijo, kar znaša 9.745,16 EUR in kar vse je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.

Dobiček je razlika med vsemi prihodki in stroški podjetja. Pogodba o zaposlitvi je določala, da je podlaga za nagrado podana, ko družba posluje z dobičkom, zato je potrebno gledati končni izkaz, ki lahko izkazuje dobiček ali izgubo, pri čemer niso pomembni posamezni stroški oz. odhodki. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je kot izhodišče za izračun nagrade vzelo končno bilanco relevantnega obdobja, ki je prikazovala izračun dobička in že vsebovala obračunane najemnine in odpis terjatev – gleda se namreč le končni, ugotovljeni dobiček. Ni pomembno, ali so bile najemnine previsoke, prav tako pa tudi ne, kdaj so zapadle terjatve, ki so bile odpisane, zato je v tem delu pritožba tožeče stranke neutemeljena.

Prav tako pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo napotke pritožbenega sodišča iz sodbe in sklepa z dne 6. 5. 2011, ko ni upoštevalo planiranega dobička. VII. člen pogodbe o zaposlitvi namreč nejasno določa, kdaj direktorju pripada nagrada. Medtem ko prvi odstavek vsebuje določilo, da je podlaga za nagrajevanje delovne uspešnosti direktorja podana šele tedaj, ko družba posluje z dobičkom oz. ko je dosežen ustrezen poslovni izid, je v drugem odstavku določeno, da direktorju nagrada pripada v primeru doseženega planiranega dobička družbe. Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe; v nadaljevanju: OZ) v 83. določa, da je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke, če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke. Tožnik je pogodbo o zaposlitvi, ki mu jo je že sestavljeno ponudila tožena stranka, le podpisal in ni imel bistvenega vpliva na njeno oblikovanje. Namen VII. člena pogodbe o zaposlitvi je, da se delavca, ki opravlja funkcijo direktorja družbe, nagradi, ko družba posluje z dobičkom. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo doseženi dobiček ter tožniku na podlagi VII. člena pogodbe o zaposlitvi prisodilo nagrado v znesku 9.745,16 EUR bruto. Glede na vse navedeno sta neutemeljeni pritožbi obeh strank, saj je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

V zvezi z odločitvijo o stroških postopka je zmotno tožnikovo stališče, da bi mu sodišče prve stopnje moralo priznati višjo nagrado za pritožbo, ker je z njo uspel v bistvenem delu in je pritožbeno sodišče zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Pri odločanju o stroških je namreč temeljno načelo končnega uspeha in ne uspešnost posameznih pravdnih dejanj. Tožnik je v ponovljenem postopku uspel s 16,25 % svojega zahtevka, zato se mu pravdni stroški skladno s 154. členom ZPP povrnejo v takšnem deležu, kakor je pravilno odločilo sodišče prve stopnje. Utemeljena pa je pritožbena navedba tožnika, da je sodišče prve stopnje toženi stranki neupravičeno priznalo nagrado za odgovor na pritožbo. Sodišče namreč skladno s 155. členom pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva le tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni. V odgovoru na pritožbo z dne 29. 11. 2010 tožena stranka ni navedla nikakršnega argumenta, ki bi bistveno pripomogel k reševanju zadeve, poleg tega pa je s pritožbo uspel tožnik, zato je sodišče prve stopnje toženi stranki nagrado za odgovor na pritožbo priznalo neutemeljeno in v nasprotju z določbama 154. in 155. člena ZPP. Potrebni stroški tožene stranke, ki jih je sodišče prve stopnje sicer odmerilo pravilno in v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008; in spremembe), brez nagrade za odgovor na prvo pritožbo znašajo 3.109,46 EUR z DDV, oziroma skupaj z izvedenino (v znesku 112,15 EUR) 3.221,61 EUR. Glede na uspeh v postopku v višini 83,75 % je tožena stranka upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v višini 2.698,10 EUR. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik glede na 16,25 % uspeh upravičen do povrnitve 229,64 EUR in po medsebojnem poračunu, je tožnik dolžan toženi stranki plačati 2.468,46 EUR stroškov postopka.

V tem delu je pritožba tožnika delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo (na podlagi pete alineje 358. člena ZPP) ter delno spremenilo izpodbijano sodbo, tako kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem delu pa je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP ob ugotovitvi, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zavrnilo pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke ter v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in drugega odstavka 154. člena ZPP. Tožnik je izpodbijal zavrnitveni del v višini 29.921,58 EUR, prisojene stroške toženi stranki za odgovor na pritožbo z dne 29. 11. 2010 v višini 1.177,60 EUR, zavrnitveni del glede stroškov pritožbe z dne 2. 11. 2010 v višini 1.183,48 EUR in odločitev, da je tožena stranka od prisojenega (bruto) zneska dolžna obračunati in plačati prispevke in akontacijo dohodnine, tožniku pa izplačati neto znesek s pritožbo. S pritožbo je uspel v višini 3,65 %, zato se mu v takem deležu tudi povrne stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo nagrado za pritožbo v višini 865,60 EUR (tar. št. 3210) in 20% DDV, kar skupaj znaša 1038,72 EUR. Glede na 3,65 % uspeh je sodišče tožniku prisodilo 37,91 EUR pritožbenih stroškov, ki mu jih mora povrniti tožena stranka. Tožena stranka sicer svoje stroške pritožbenega postopka krije sama, ker s pritožbo ni uspela, njen odgovor na pritožbo tožeče stranke pa ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).