Jedro

Tožena stranka s spremembo sistemizacije tožničinega prejšnjega delovnega mesta ni obdržala, ampak ga je nadomestila z novim delovnim mestom, ki pa je sicer novo le v nazivu, šifri in plačnem razredu. Tožnica je tako s spornim dnem začela opravljati delo na drugem delovnem mestu, pri čemer torej ni bistveno, da se dela na novem delovnem mestu niso spremenila.

Imenovanje v naziv za uradniško delovno mesto je bistvenega pomena in je zato treba določbo prvega odstavka 20. člena ZSPJS o ohranitvi napredovalnih razredov, ki jih je javni uslužbenec dosegel na prejšnjem delovnem mestu, v primeru uradniških delovnih mestih razlagati na način, da javni uslužbenec ohrani število doseženih napredovalnih razredov na prejšnjem delovnem mestu, vendar v konkretnem nazivu, v katerem je opravljal javne naloge.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v I. in II. točki izreka ter delno v IV. točki izreka sodbe tako, da v tem delu pravilno glasi: "I. Zavrne se tožbeni zahtevek, da se sklep tožene stranke št. ... z dne 7. 12. 2016 razveljavi, sklep tožene stranke št. ... (...) z dne 6. 9. 2016 pa spremeni glede uvrstitve v plačni razred tako, da se tožeča stranka uvrsti v 48. plačni razred in se ji za opravljeno delo v polnem delovnem času in glede na pričakovane delovne rezultate določi osnovna plača v višini 2.782,25 EUR bruto.

II. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni za čas od dne 6. 9. 2016 dalje obračunati razliko v plači med 48. plačnim razredom, v katerega bi morala biti uvrščena na delovnem mestu višji kriminalistični inšpektor specialist SKP v nazivu višji kriminalistični inšpektor specialist SKP I in plačo, ki jo je prejela za 47. plačni razred in od bruto mesečnih zneskov plače odvesti predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati pripadajoči neto znesek razlike v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake posamezne razlike v plači, to je od 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila.

IV. Vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške postopka."

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške pritožbe v znesku 175,57 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep tožene stranke št. ... z dne 7. 12. 2016 ter spremenilo sklep tožene stranke št. ... (...) z dne 6. 9. 2016 glede uvrstitve v plačni razred tako, da se tožnica uvrsti v 48. plačni razred in se ji za opravljeno delo v polnem delovnem času in glede na pričakovane delovne rezultate določi osnovna plača v višini 2.782,25 EUR bruto (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni, za čas od dne 6. 9. 2016 dalje obračunati razliko v plači med 48. plačnim razredom, v katerega bi morala biti uvrščena na delovnem mestu višji kriminalistični inšpektor specialist SKP v nazivu višji kriminalistični inšpektor specialist SKP I in plačo, ki jo je prejela za 47. plačni razred in od bruto mesečnih zneskov plače odvesti predpisane davke in prispevke ter tožnici izplačati pripadajoči neto znesek razlike v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake posamezne razlike v plači dalje do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, s katerim je tožnica zahtevala obračun razlike med 47. plačnim razredom in dejansko izplačano plačo za 45. plačni razred za čas od 23. 7. 2016 do 5. 9. 2016 ter izplačilo pripadajočega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za pretekli mesec (III. točka izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 299,86 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da so bila na podlagi Stavkovnega sporazuma posamezna delovna mesta uvrščena v višje oziroma v drugačne izhodiščne plačne razrede, s tem pa je bilo povezano novo poimenovanje oziroma sprememba šifre določenih delovnih mest. V posledici navedenega se je preimenovalo tudi tožničino delovno mesto. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj je uporabilo zgolj Zakon o javnih uslužbencih, zanemarilo pa je dejstvo, da je bil na podlagi predhodnih pogajanj in usklajevanj podpisan Stavkovni sporazum, iz katerega v prilogi I jasno izhaja, da je pod zaporedno številko 34 določeno novo delovno mesto višji kriminalistični inšpektor specialist SKP, v uradniškem nazivu višji kriminalistični inšpektor specialist I z 41. izhodiščnim plačnim razredom. Navedeno delovno mesto je torej posledica dogovora med Vlado RS in sindikat A. ter sindikat B. Na podlagi teh zavez je bila tožnica z izpodbijanim sklepom premeščena na novo delovno mesto, pri čemer je tožena stranka v izpodbijanem sklepu tudi ustrezno utemeljila tožničino premestitev. V obravnavanem primeru ne gre za običajen primer napredovanja in premestitve javnega uslužbenca na drugo delovno mesto, temveč gre za specifično situacijo, saj je premestitev posledica sprejetega Stavkovnega sporazuma. Izpostavlja, da gre v zadevi Pd 381/2016 za enako dejansko stanje kot v obravnavanem primeru, pri čemer je sodišče tožnikov zahtevek v celoti zavrnilo. Sodišče prve stopnje je glede navedene primerljive zadeve zapisalo zgolj, da ne gre za primerljivo situacijo, pri čemer stališča ni pojasnilo oziroma utemeljilo, zato je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Prav tako pa je sodišče odločilo drugače kot v primerljivi pravnomočni zadevi Pd 381/2016. 3. Zoper zavrnilni del sodbe (III. točko izreka) se pritožuje tožnica. Navaja, da je iz stavkovnega sporazuma razvidno, da je bilo dogovorjeno, da naj bi 30. 6. 2016 prišlo do sklenitve Aneksa C. V Stavkovnem sporazumu pa ni bilo določeno, da spremembe veljajo v roku 45 dni po sprejemu ali uveljavitvi aneksa. Aneks, s katerim se je določila nova uvrstitev delovnih mest in nazivov, je bil v Uradnem listu RS objavljen 22. 7. 2016, veljati pa je začel naslednji dan, tj. 23. 7. 2016. Če bi bil namen aneksa, da stopi v veljavo 45 dni po sprejemu, potem bi to moral določiti 4. člen Aneksa št. ... h D. Ker pa aneks tega ni določil, do spremembe uvrstitve plačnih razredov ni prišlo šele 45 dni po njegovi objavi ali uveljaviti. Že iz samih določb Stavkovnega sporazuma je razvidno, da je bila obveznost sklenitve aneksa dogovorjena za čas do 30. 6. 2016. Poudarja, da je aneks določil le uskladitev akta o sistematizaciji z aneksom najkasneje v roku 45 dni od uveljavitve aneksa, kar pa ne pomeni, da je bil s tem dogovorjen zamik za 45 dni glede uvrstitve delovnih mest v plačne razrede. Skladno z drugim odstavkom 13. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) se delovna mesta v plačni podskupini C3 uvrščajo v plačne razrede s kolektivno pogodbo dejavnosti, ne pa z aktom o sistematizaciji. Veljavnost aneksa torej ni bila vezana na sprejem bodočega akta o sistematizaciji ali na določbe Stavkovnega sporazuma. Navaja, da bi skladno s četrtim odstavkom 3. člena ZSPJS tožena stranka najkasneje v 15 dneh po uveljavitvi aneksa morala tožnici poslati obvestilo o spremembi plačnega razreda in naziva ter predlog novega aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Ker tega tožena stranka ni storila, se skladno s petim odstavkom 3. člena ZSPJS določbe aneksa o izhodiščnih plačnih razredih in tožničinem nazivu uporabljajo neposredno. Tožnica je bila zato že s 23. 7. 2016 uvrščena v 37. plačni razred ter s tem upravičena do izplačila razlike. Nepravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da ZSPJS določa, da spremembe v plači veljajo 15 dni od spremembe zakona ali kolektivne pogodbe.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke, tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev tožničine pritožbe.

5. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

O pritožbi tožene stranke

7. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi presojalo pravilnost tožničine uvrstitve v plačni razred po spremembi sistemizacije pri toženi stranki. Ugotovilo je, da tožnica dejansko ni bila premeščena na novo delovno mesto, saj je še naprej opravljala iste naloge. Poudarilo je, da se je sodna praksa sicer že izrekla, da v primeru, ko se javni uslužbenec premesti na novo delovno mesto, ohrani le napredovanja v nazivu in ne vsa napredovanja na delovnem mestu. Vendar je zaključilo, da je bila tožnica premeščena le formalno ter torej ne gre za pravo premestitev na novo delovno mesto v smislu 147. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 63/07 in nasl.), saj se njeno delo s 6. 9. 2016 v ničemer ni spremenilo, spremenil se je le naziv in šifra delovnega mesta ter izhodiščni plačni razred. Takšno stališče sodišča prve stopnje je zmotno, kot to utemeljeno izpostavlja pritožba tožene stranke.

8. Višje delovno in socialno sodišče je v podobnih primerih (Pdp 978/2017 ter Pdp 486/2018) odločilo, da ni bistveno, da se vsebina dela na novem delovnem mestu ne spremeni oziroma da ni bistveno, da gre za specifično situacijo, češ da je tožena stranka s prevrednotenjem delovnih mest izpolnila svoje zaveze iz Stavkovnega sporazuma. V obravnavanem primeru gre za podobno dejansko stanje ter torej za primerljivo zadevo kot v zadevah Pdp 978/2017 ter Pdp 486/2018, zato je za odločitev bistveno, da tožena stranka s spremembo sistemizacije tožničinega prejšnjega delovnega mesta ni obdržala (kar pritožbi na izpodbijata), ampak ga je nadomestila z novim delovnim mestom, ki pa je sicer novo le v nazivu, šifri in plačnem razredu. Tožnica je tako s 6. 9. 2016 začela opravljati delo na drugem delovnem mestu, pri čemer torej ni bistveno, da se dela na novem delovnem mestu niso spremenila.

9. Prvi odstavek 20. člena ZSPJS med drugim namreč določa, da javni uslužbenec, ki je premeščen na drugo delovno mesto oziroma sklene pogodbo o zaposlitvi o delu na drugem delovnem mestu v istem tarifnem razredu, obdrži število plačnih razredov napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu. Povzeto določbo prvega odstavka 20. člena ZSPJS, ki sicer izrecno ne določa, kako je z ohranitvijo plačnih razredov ob imenovanju v drug naziv, je treba razlagati v povezavi z ostalimi določbami ZSPJS in določbami ZJU. 23. člen ZJU ločuje uradniška od strokovno-tehničnih delovnih mest, prav tako pa skladno s prvim odstavkom 84. člena ZJU uradnik svoje naloge izvršuje v uradniškem nazivu. Da je treba tudi pri vprašanju napredovanj uradniška delovna mesta ločiti od strokovno-tehničnih delovnih mest, izhaja iz 16. člena ZSPJS, ki določa, za koliko plačnih razredov je mogoče napredovati na delovnih mestih, na katerih se delo opravlja v nazivih, in za koliko na delovnih mestih, na katerih javni uslužbenci nalog ne opravljajo v nazivih. Na podlagi navedenega je imenovanje v naziv za uradniško delovno mesto bistvenega pomena in je zato treba določbo prvega odstavka 20. člena ZSPJS o ohranitvi napredovalnih razredov, ki jih je javni uslužbenec dosegel na prejšnjem delovnem mestu, v primeru uradniških delovnih mestih razlagati na način, da javni uslužbenec ohrani število doseženih napredovalnih razredov na prejšnjem delovnem mestu, vendar v konkretnem nazivu, v katerem je opravljal javne naloge.

10. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica na prejšnjem delovnem mestu (pred 6. 9. 2016) v nazivu napredovala za šest plačnih razredov, kar pritožbi ne izpodbijata, in da je izhodiščni plačni razred novega uradniškega naziva (po 6. 9. 2016) 41. plačni razred, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožnico z izpodbijanim sklepom z dne 6. 9. 2016 pravilno uvrstila v 47. plačni razred (tj. izhodiščni plačni razred novega naziva povišan za šest napredovanj). Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek, razviden iz 1. in 2. točke te obrazložitve, zavrnilo.

O pritožbi tožnice

11. Neodločilna je pritožbena navedba, da iz Stavkovnega sporazuma ne izhaja, da spremembe začnejo veljati šele v roku 45 dni po sprejemu ali uveljavitvi aneksa. Do sklenitve aneksa je dejansko prišlo. Aneks, sklenjen med Vlado RS in reprezentativnim sindikatom javnega sektorja, je začel veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS, tj. 23. 7. 2016. Aneks je v 3. členu določil rok za uskladitev aktov, in sicer da se akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest uskladi z aneksom najkasneje v roku 45 dni od uveljavitve aneksa. Iz aneksa torej izrecno izhaja, da ima Vlada RS 45 dni časa od uveljavitve aneksa, da sprejme akt o notranji organizaciji in sistemizaciji, ki je lahko predstavljal edino pravno podlago za določitev (nove) tožničine plače. Glede na to niti ni pomembna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ta časovni odlog izhaja že iz samega Stavkovnega sporazuma, saj je 45 dnevni rok za uskladitev sprememb določen v samem aneksu, ki je po svoji naravi sporazum med Vlado RS in reprezentativnimi sindikati javnega sektorja. Kot pa je ugotovilo že sodišče prve stopnje, je bil akt o sistematizaciji spremenjen 6. 9. 2016, kar je znotraj roka, določenega z aneksom. Istega dne sta bila tožnici izdana tudi sklep in odločba o imenovanju v uradniški naziv.

12. Skladno z drugim odstavkom 3. člena ZSPJS se plača določi s pogodbo o zaposlitvi, odločbo oziroma sklepom in ne z aneksom h kolektivni pogodbi, kot se za to neutemeljeno zavzema tožnica. To izhaja tudi iz tretjega odstavka 3. člena ZSPJS, ki določa, da se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu javnemu uslužbencu in funkcionarju ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. Pravno nepomembna je zato pritožbena navedba, da z aneksom ni bil dogovorjen zamik glede uvrstitve delovnih mest v plačne razrede, saj se ta skladno z drugim odstavkom 13. člena ZSPJS uvršča za delovna mesta v plačni podskupini C3 s kolektivno pogodbo dejavnosti, ne pa z aktom o sistematizaciji.

13. Z aneksom h kolektivni pogodbi se je sicer določila oziroma spremenila uvrstitev delovnih mest in nazivov plačne podskupine C3 v plačne razrede, ni pa bila s tem spremenjena že tožničina plača. Tožnica je bila tudi v naziv imenovana šele 6. 9. 2016. Sprememba plače je bila posledica spremembe akta o sistematizaciji, torej akta, izdanega na podlagi aneksa h kolektivni pogodbi. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka skladno s četrtim odstavkom 3. člena ZSPJS v 15 dneh po uveljavitvi aneksa tožnici poslati obvestilo o spremembi plačnega razreda in naziva ter predlog novega aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Ta obveznost, ki jo je tožena stranka sicer izpolnila, je namreč nastopila šele po spremembi akta o sistematizaciji.

14. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je treba določbe aneksa o izhodiščnih plačnih razredih in tožničinem nazivu neposredno uporabiti, kot to določa peti odstavek 3. člena ZSPJS, ker tožena stranka ni ravnala skladno s četrtim odstavkom 3. člena ZSPJS. Neposredna uporaba določb zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, je skladno s petim odstavkom 3. člena ZSPJS predvidena v primeru določitve plače v drugačni višini s pogodbo o zaposlitvi, odločbo oziroma sklepom, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre.

15. Pritožba sicer pravilno opozarja na nepravilnost stališča sodišča prve stopnje, da četrti odstavek 3. člena ZSPJS določa, da spremembe v plači veljajo v 15 dneh od spremembe zakona ali kolektivne pogodbe, vendar to ne vpliva na sicer pravilno odločitev sodišča. Kot že obrazloženo, četrti odstavek 3. člena ZSPJS zgolj določa, da je treba javnega uslužbenca v 15 dneh po spremembi plače obvestiti s pisnim obvestilom in mu hkrati izročiti pisni predlog ustreznega aneksa k pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu. V obravnavani zadevi pa je prišlo do spremembe plače s spremembo akta o sistematizaciji 6. 9. 2016. 16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v celoti ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v I. in II. točki izreka, posledično pa še stroškovno odločitev v IV. točki izreka, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). Ker glede preostalega dela odločitve sodišča niso podani v pritožbi tožnice uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

17. Zaradi takšne odločitve pritožbenega sodišča je bilo potrebno poseči tudi v odločitev o stroških postopka na prvi stopnji. Ob upoštevanju spremembe sodbe sodišča prve stopnje, tožnica v postopku v celoti ni uspela, zato bi morala skladno s 154. členom ZPP toženi stranki povrniti njene stroške postopka. Ker tožena stranka stroškov postopka na prvi stopnji ni priglasila, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka.

18. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnica skladno s prvim odstavkom 154. člena in drugim odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je upoštevaje določbe Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) toženi stranki priznalo naslednje pritožbene stroške: nagrado za pritožbo v višini 375 točk (tar. št. 15/4) ter 2 % materialnih stroškov (11. člen OT) v višini 7,5 točk, skupaj torej 382,5 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR je tako toženi stranki priznalo 175,57 EUR. Toženi stranki in tožnici pritožbeno sodišče ni priznalo stroškov odgovorov na pritožbo, saj za odločitev o pritožbi nista bila potrebna, zato jih krijeta stranki sami (prvi odstavek 155. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).