Jedro

Po določbi 2. odstavka 4. člena ZDavP je spis treba najprej poskušati vročiti naslovniku neposredno in šele če naslovnika vročevalec ne najde, lahko spis vroči drugim, v zakonu navedenim osebam. Iz izpodbijane odločbe in predloženega upravnega spisa pa ne izhaja, da bi tožena stranka ugotavljala, ali je vročitev spisa tožnici neposredno sploh bila poskušana, torej ali je vročevalec tožnico poskušal osebno najti, preden je bila vročitev opravljena pooblaščeni delavki podjetja, kjer je bila tožnica zaposlena.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada z dne 15. 11. 2000 odpravi ter zadeva vrne temu uradu v ponovni postopek.

Zahteva tožnice za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep Davčnega urada A, Izpostave B z dne 19. 10. 1999, s katerim je le-ta zavrgla pritožbo tožnice zoper svoj sklep z dne 8. 9. 1999 o dovolitvi obnove postopka odmere dohodnine tožnici za leto 1995. Tožena stranka v razlogih navaja, da je prvostopni davčni organ ravnal pravilno, ko je po preizkusu v smislu 234. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) zavrgel pritožbo tožnice, vloženo zoper sklep o dovolitvi obnove postopka po izteku 15-dnevnega roka, ki ga za vložitev pritožbe določa 19. člen Zakona o davčnem postopku (ZDavP). Navaja, da je bil tožnici sklep o obnovi postopka vročen 21. 9. 1999, da je bila vročitev sklepa tožnici pravilno opravljena v skladu z določbo drugega odstavka 4. člena ZDavP, to je preko podjetja AAA, kjer je tožnica zaposlena, da se je pritožbeni rok tako iztekel 6. 10. 1999 in da je tožnica, ker je tožbo vložila šele 8. 10. 1999, pritožbeni rok zamudila, zato je prvostopni organ pravilno njeno pritožbo zavrgel kot prepozno.

Tožnica vlaga tožbo iz razlogov napačne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe zakona. Navaja, da bi ji moral prvostopni davčni organ sklep o obnovi postopka vročiti osebno in ne po pooblaščencu podjetja AAA, saj je šlo za pisanje, ki ga je treba vročati osebno, zato bi moral vročevalec poskušati pošiljko s pisanjem vročiti direktno tožnici in šele če bi pri tem ugotovil, da na delovnem mestu ni prisotna, bi pošiljko lahko vročil pooblaščeni osebi AAA, če bi v to privolila ter po opozorilu, da je ni dolžna prevzeti, v nasprotnem primeru pa bi moral pustiti obvestilo o pošiljki. Tako pa je pooblaščena oseba AAA prevzela pošiljko za tožnico skupaj z ostalo pošto za podjetje in jo z ostalo pošto izročila v pregled direktorju družbe, pošiljka pa je bila tožnici izročena šele 23. 9. 1999, kar tožnica dokazuje s pisno izjavo osebe AA, ki je prevzela pošto za podjetje AAA. Tožnica je upravičeno domnevala, da je pošiljka prispela šele tega dne in ne prej, še zlasti, ker je prejela le odločbo, brez kuverte. Zaradi nepravilne vročitve bi prvostopni davčni organ in tožena stranka morala računati tek pritožbenega roka šele od dneva dejanske vročitve dalje. Ugotovitev davčnih organov, da je bila vročitev pošiljke opravljena po določbah drugega odstavka 84. člena ZUP/86, ni pravilna, kajti pooblaščena oseba AAA ni vedela, da prevzema pošiljko, ki jo je treba osebno vročati ter tožnice o pošiljki ni obvestila, dejansko pa ji je pošiljko vročila šele 23. 9. 1999. Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, vključno s sodno takso.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba je utemeljena.

Po presoji sodišča ima tožnica prav, da bi ji moral biti sklep o dovolitvi obnove postopka, ker gre za spis, s katerim je določen rok, ki se ne more podaljšati, v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ZDavP (Uradni list RS, št. 18/96, 78/96 odl. US, 87/97, 35/98 odl. US, 82/98, 91/98, 108/99) vročen po pravilih, ki veljajo za obvezno osebno vročanje. Po določbi 2. odstavka 4. člena ZDavP, ki osebno vročanje ureja, se spis v primeru, če vročevalec naslovnika ne najde, lahko vroči odraslemu članu njegovega gospodinjstva ali sodelavcu na delovnem mestu, če so te osebe pripravljene spis sprejeti in podpisati vročilnico. To pomeni, da je spis treba najprej poskušati vročiti naslovniku neposredno in šele če naslovnika vročevalec ne najde, lahko spis vroči drugim, v zakonu navedenim osebam. Iz izpodbijane odločbe in predloženega upravnega spisa pa ne izhaja, da bi tožena stranka ugotavljala, ali je vročitev spisa tožnici neposredno sploh bila poskušana, torej ali je vročevalec tožnico poskušal osebno najti, preden je bila vročitev opravljena pooblaščeni delavki podjetja, kjer je bila tožnica zaposlena. Ker tožena stranka v postopku te za odločitev bistvene okoliščine sporne vročitve ni ugotovila, je tako preuranjen njen zaključek, da je bila vročitev tožnici opravljena pravilno in v skladu z zakonom ter da je bila njena pritožba, ki je bila vložena po izteku roka, katerega pričetek je davčni organ štel od dneva sporne vročitve dalje, prepozna. Zato je izpodbijana odločba, ker je tožena stranka zakon nepravilno uporabila ter v posledici pred odločitvijo v zadevi ni ugotovila vseh za odločitev pomembnih dejstev in okoliščin, nezakonita.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil v postopku za izdajo izpodbijane odločbe zakon nepravilno uporabljen ter da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo v postopku ugotovljeno, ne more rešiti spora, ker so bila dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, je tožbi na podlagi druge in četrte točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa v smislu drugega in tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo tožena stranka morala pravilno uporabiti določbe zakona o vročanju ter dejansko stanje dopolniti z razjasnitvijo okoliščin, ki so za odločitev bistvene ter na katere je opozorilo sodišče v sodbi.

Kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti izpodbijanega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS), zato je bilo zahtevo tožnice za povrnitev stroškov postopka treba zavrniti. Vrnitev sodne takse pa bo tožnica, če bo v postopku v upravnem sporu uspela, po določbah 36. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 30/78 do Uradni list RS, št. 93/01) lahko zahtevala s posebno vlogo v 60 dneh od vročitve (pravnomočne) odločbe.