Jedro

Sklicevanje tožene stranke na ničnost konkurenčne klavzule, ki jo je sama vnesla v pogodbo o zaposlitvi tožnika, vedoč, da je v nasprotju s prisilnimi predpisi, bi pomenila ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ. Glede na to, da je tožena stranka sestavila konkurenčno klavzulo in pogodbo o zaposlitvi za tožnika, bi bilo v nasprotju s prepovedjo zlorabe pravic, če bi se ona sama lahko sklicevala na ničnost pogodbenega določila o konkurenčni klavzuli. Ni nepomembno, da je v času njene veljavnosti tožnik izpolnjeval obveznost iz konkurenčne klavzule in se vzdržal konkurenčnih ravnanj, tožena stranka pa se na ničnost sklicuje retroaktivno v povezavi z njeno obveznostjo plačila nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, torej bi s tem oškodovala pogodbi zvesto nasprotno stranko.

Pravilno je stališče, da je v konkretni situaciji tožnik svoje obveznosti izpolnil že s tem, da v času veljavnosti konkurenčne klavzule ni opravljal toženi stranki konkurenčnega ravnanja, pri tem pa mu ni treba dokazovati, da je dejansko imel možnost konkuriranja toženi stranki.

Skladno z uveljavljeno sodno prakso je enostranski odstop od konkurenčne klavzule mogoč najkasneje do trenutka prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je v roku 15 dni dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 1.485,96 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule v višini 148.501,20 EUR bruto, od tega obračunati davke in prispevke ter tožniku plačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, naj tožniku povrne njegove stroške postopka v višini 6.568,23 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje, oboje s stroškovno posledico. Zatrjuje postopkovno napako, saj sodišče prve stopnje toženi stranki skupaj z vabilom na pripravljalni narok ni vročilo vabila na prvi narok za glavno obravnavo z opozorilom, da bo takoj začelo glavno obravnavo. Navaja, da je 26. 9. 2018 sodišče prve stopnje opravilo poravnalni in pripravljalni narok, na katerem je strankama dopustilo rok za odgovor na vlogi nasprotne stranke. Sodišču prve stopnje očita, da je na prvem naroku za glavno obravnavo zaslišalo tožnika, ne da bi tožeči stranki omogočilo odgovor na pravno naziranje tožene stranke. Meni, da je tožnik izpovedoval zunaj trditvene podlage, na kar je opozorila sodišče, kljub temu pa mu je sodišče prve stopnje omogočilo predložitev prijave za zagovornika načela enakosti in kasnejšo dopolnitev trditev, s čimer je bil prekludiran. Trdi, da tožnik o vlogah, ki so bile vložene do prvega naroka, ni izkazal, da je izpolnil dolžno prizadevanje po pridobitvi nove zaposlitve, kar je bilo v 15. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 10. 2010 dogovorjeno kot pogoj za izplačilo nadomestila. Zatrjuje kršitev načela kontradiktornosti in bistveno kršitev določb postopka, saj s sklicevanjem na časovni argument ni mogoče izvotliti instituta prekluzije. Navaja, da v sodbi ni dokaznega sklepa, zaradi česar se ne more preizkusiti, na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev, katere izmed tožnikovih predlaganih dokazov pa je zavrnilo in zakaj. Meni, da je bila leta 2010 dogovorjena konkurenčna klavzula neveljavna, ker je bila sklenjena za čas trajanja mandata, kar je v nasprotju s tedaj veljavnim ZDR. Ker se do tega sodišče prve stopnje ni opredelilo, zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in neenako obravnavo strank, izpodbijana sodba pa je sodba presenečenja. Zavrača uporabo ZDR-1 v predmetni zadevi in trdi, da tožnik ni bil vodilni delavec. Nasprotuje sklicevanju sodišča prve stopnje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U‑I-51/90. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni ustrezno opredelilo do spornega vprašanja, ali tožnik zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule ne more pridobiti zaslužka, primerljivega s povprečno mesečno plačo v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem opravljanja funkcije A. direktorja. S sklicevanjem na pogodbo o zaposlitvi trdi, da si je bil tožnik dolžan prizadevati za pridobitev primerljivega zaslužka, tožnik pa ni zatrjeval ali dokazal zavrnitve ponudb za delo zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule. Navaja, da geografske neomejenosti konkurenčne klavzule tožnik ni problematiziral. Zatrjuje, da sodbi pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 350/2017 in Pdp 818/2015 ne obravnavata enakega dejanskega stanja, kot je predmet tega postopka. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 99/97, do katere se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da bi morala tožena stranka vsebino konkurenčne dejavnosti določiti v konkurenčni klavzuli. Zatrjuje vsebinsko nasprotje v obrazložitvi izpodbijane sodbe v zvezi s prijavljanjem tožnika kot brezposelne osebe na Zavod za zaposlovanje in trdi, da je šlo za odločilno dejstvo. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik svoje obveznosti iz dogovorjene konkurenčne klavzule izpolnil že s tem, da v času veljavnosti konkurenčne klavzule ni opravljal konkurenčnega ravnanja. Opozarja na avtonomijo strank (še posebej, če gre za poslovodno osebo, ki ni šibkejša stranka), v okviru katere se je mogoče dogovoriti za pogojno plačilo nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule (pogoj je dolžno prizadevanje pridobiti primerljiv zaslužek). Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno izhajalo predvsem iz tega, da tožniku ni bilo treba nič storiti, da bi bil upravičen do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, in ni raziskalo, kaj bi moral storiti, oziroma da je bil povsem pasiven, o čemer je izpovedoval nekdanji predsednik nadzornega sveta B.B., do katerega izpovedi se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Zatrjuje zlorabo instituta konkurenčne klavzule s strani tožnika. Kot nejasno graja obrazložitev v delu, ki se nanaša na enostranski odstop od pogodbe. Meni, da tožnik najkasneje od dneva seznanitve s sklepom nadzornega sveta, da tožena stranka konkurenčne prepovedi ne uveljavlja, ni upravičen do nadomestila. Zatrjuje, da odločitve v zvezi z višino prisojenega zneska in pripadajočimi zamudnimi obrestmi sodišče prve stopnje ni posebej obrazložilo, zato ni mogoče preveriti višine ter teka zakonskih zamudnih obresti od 18. 10. 2017 dalje. Trdi, da tožnik v tem delovnem sporu ni predložil nobenih listin, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti višino njegovih prihodkov v času veljavnosti konkurenčne klavzule, zaradi česar je bila višina vtoževanega nadomestila med strankama sporna. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter naložitev povrnitve stroškov odgovora na pritožbo toženi stranki, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, saj se je sodišče prve stopnje glede na zavzeto materialnopravno stališče izrecno ali po vsebini opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev in za svojo odločitev navedlo ustrezne razloge. Sodbo je bilo zato mogoče preizkusiti. Tožena stranka uveljavlja to kršitev zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pomeni pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, predvsem pa pod tem očitkom uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka bi namreč v pritožbi morala določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker tega ni storila in to kršitev uveljavlja le pavšalno, pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti ni mogoč.

8. V pritožbi tožena stranka uveljavlja kršitev določb postopka v zvezi z vabljenjem na naroke. Po vpogledu v spis pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje 26. 9. 2018 izvedlo poravnalni in pripravljalni narok v predmetni zadevi, 24. 10. 2018 pa prvi narok za glavno obravnavo. Glede na to, da na nobenem izmed narokov tožena stranka ni podala navedb v zvezi z domnevnimi kršitvami pri razpisu oziroma izvedbi navedenih narokov, je s temi pritožbenimi navedbami prekludirana. Skladno z 286.b členom ZPP mora namreč stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, pa se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Navedena določba se ne uporablja le glede kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede na to, da navedene zatrjevane kršitve niso take vrste, da bi nanje pazilo pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), se pritožbeno sodišče do teh trditev ne opredeljuje.

9. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe v zvezi s tem, da je sodišče prve stopnje zaslišalo tožnika, še preden je ta dopolnil svojo trditveno podlago. Glede na materialnopravno stališče, da tožniku ni treba dokazovati dolžnega prizadevanja za pridobitev zaslužka, primerljivega s povprečno mesečno plačo v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem opravljanja funkcije, je za odločitev v zadevi pravno nepomembno, ali je sodišče prve stopnje dopustilo tožniku dopolnjevanje trditvene podlage v zvezi z kandidaturo za zagovornika načela enakosti in predložitev listinskih dokazov za to. Ni podana niti kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožena stranka, saj je imela možnost sodelovanja v postopku. Tudi sicer stališče sodišča prve stopnje, da se lahko dokaze, ki so bili predloženi prepozno, dopusti, če to ne bi povzročilo zavlačevanje spora, ne pomeni nedopustne izvotlitve instituta prekluzije. Tako je namreč izrecno določeno v tretjem odstavku 286. člena ZPP, v skladu s katerim stranke lahko tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja, vendar le, če tega brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora.

10. Prav tako ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da v izpodbijani sodbi ni dokaznega sklepa. V 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da se je pri odločitvi oprlo na pogodbo o zaposlitvi med strankama, obračunske liste tožnikove plače, opomine, toženkin dopis o neuveljavljanju konkurenčne klavzule z dne 5. 9. 2016 ter izpovedi tožnika in priče B.B.. Sodišče prve stopnje res ni izrecno navedlo, katere dokaze je zavrnilo, vendar pa že iz same pritožbe izhaja, da gre za dokaze, ki jih je predlagal tožnik. Tožena stranka bi lahko uveljavljala procesno kršitev le v povezavi z dokazi, ki jih je sama predlagala, ne pa v zvezi s tožnikovimi. Tudi sicer je iz same sodbe razvidno, na katere dokaze se je pri odločitvi sodišče prve stopnje oprlo, zato ni utemeljena očitana bistvena kršitev določb postopka iz 8 in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da se je tožniku iztekla funkcija člana uprava - A. direktorja 17. 10. 2015, - da je imel tožnik v 15. členu pogodbe o zaposlitvi dogovorjeno konkurenčno klavzulo z vsebino, povzeto v 13. točki obrazložitve te sodbe, - da je bil tožnik po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki brezposeln, - da je tožnik 8. 6. 2016 toženo stranko pozval k ureditvi razmerja v zvezi s konkurenčno klavzulo, - da je tožena stranka tožnika 5. 9. 2016 obvestila o sklepu nadzornega sveta, da konkurenčne klavzule ni in ne bo uveljavljala ter da je prost pri izbiri zaposlitve.

12. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da med strankama dogovorjena konkurenčna klavzula ni nična. Ne glede na to, da v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi veljavni Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. - ZDR) v drugem odstavku 38. člena ni določal, da se lahko konkurenčna klavzula dogovori tudi v primeru izteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, je pravilno upoštevalo, da je bilo na podlagi 72. člena ZDR mogoče za poslovodne osebe drugače urediti pravice in obveznosti, tudi tiste, povezane s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, ter da so se v praksi že v času veljavnosti tega zakona za poslovodne osebe sklepale pogodbe o zaposlitvi za določen čas za čas trajanja mandata, v katerih je bila vsebovana konkurenčna klavzula. V predmetni zadevi je pomembno, da je ob prenehanju tožnikovega delovnega razmerja, torej v trenutku, ko je konkurenčna klavzula začela učinkovati oziroma se je začela uresničevati določba 15. člena pogodbe o zaposlitvi, v kateri je vsebovana konkurenčna klavzula, veljal Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. - ZDR-1). V tretjem odstavku 40. člena ZDR-1 je določeno, da se je za konkurenčno klavzulo mogoče dogovoriti tudi v pogodbi o zaposlitvi za določen čas v primeru vodilnih in poslovodnih delavcev, če jim spoštovanje konkurenčne klavzule onemogoča pridobitev primerljivega zaslužka. Tožnik kot član uprave je bil pri toženi stranki poslovodni delavec, zato se ta določba nanj nanaša. Drugačne pritožbene navedbe je treba zavrniti kot pravno zmotne.

Obenem je treba opozoriti tudi na pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da bi sklicevanje tožene stranke na ničnost konkurenčne klavzule, ki jo je sama vnesla v pogodbo o zaposlitvi tožnika, vedoč, da je v nasprotju s prisilnimi predpisi, pomenila ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. - OZ). Glede na to, da je tožena stranka sestavila konkurenčno klavzulo in pogodbo o zaposlitvi za tožnika, bi bilo v nasprotju s prepovedjo zlorabe pravic, če bi se ona sama lahko sklicevala na ničnost pogodbenega določila o konkurenčni klavzuli. Ni nepomembno, da je v času njene veljavnosti tožnik izpolnjeval obveznost iz konkurenčne klavzule in se vzdržal konkurenčnih ravnanj, tožena stranka pa se na ničnost sklicuje retroaktivno v povezavi z njeno obveznostjo plačila nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, torej bi s tem oškodovala pogodbi zvesto nasprotno stranko. Gre za povsem drugačen primer kot je zadeva pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 897/2015 z dne 25. 2. 2016, v kateri je sicer bilo spoznano za nično določilo, s katerim se je tožnik, ki ni bil poslovodna oseba, zavezal k spoštovanju konkurenčne klavzule oziroma plačilu pogodbene kazni, saj se je spor nanašal na vprašanje, ali je tožnik dolžan toženi stranki plačati pogodbeno kazen zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule, in ne na vprašanje plačila nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule.

13. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek zavrniti, ker tožnik ni izkazal, da je iskal in našel drugo konkurenčno delo, nato pa ga je odklonil, ker je moral spoštovati konkurenčno klavzulo. Skladno z določbo 83. člena OZ v primeru, če je bila pogodba sklenjena po naprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, velja, da je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke. V 15. členu pogodbe o zaposlitvi tožnika (konkurenčna klavzula) je določeno, da član uprave - A. direktor po prenehanju opravljanja funkcije še dve leti ne sme za svoj ali tuj račun opravljati dela ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost družbe in pomenijo ali bi lahko pomenile za družbo konkurenco v skladu s statutom družbe (drugi stavek prvega odstavka 15. člena). V drugem odstavku isti člen določa, da če član uprave - A. direktor zaradi prepovedi iz tega člena po prenehanju funkcije člana uprava kljub dolžnemu prizadevanju, ki ga mora izkazati, ne more pridobiti zaslužka, primerljivega s povprečno mesečno plačo v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem opravljanja funkcije, lahko član uprave - A. direktor od družbe zahteva za vsak mesec spoštovanja konkurenčne prepovedi, da mu družba plača denarno nadomestilo zaradi zmanjšanja zaslužka.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožniku ni mogoče naložiti obveznosti, da bi v času trajanja obdobja iz konkurenčne klavzule aktivno iskal novo zaposlitev in vsakokrat nato spraševal toženo stranko, ali bi s ponujeno zaposlitvijo/delom kršil konkurenčno klavzulo. Pravilno je stališče, da je v konkretni situaciji tožnik svoje obveznosti izpolnil že s tem, da v času veljavnosti konkurenčne klavzule ni opravljal toženi stranki konkurenčnega ravnanja, pri tem pa mu ni treba dokazovati, da je dejansko imel možnost konkuriranja toženi stranki. Pogodba o zaposlitvi v zvezi s tem je nejasna, saj ne določa tožnikove obveznosti, ali in na kakšen način bi v času trajanja veljavnosti klavzule toženo stranko obveščal o tem, da ima možnost zaposliti se oziroma začeti opravljati pridobitno dejavnost, oziroma jo prosil za soglasje k opravljanju dela ali v primeru konkurenčnega posla za (naknadno?) izplačevanje nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule. Glede na navedeno je pogoj za izplačilo nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule (dolžno prizadevanje, da bi pridobil zaslužek, primerljiv s povprečno mesečno plačo v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem opravljanja funkcije) treba šteti za nemogoč razvezni pogoj, ki se skladno z drugim odstavkom 60. člena OZ šteje za neobstoječega. Na pravilnost odločitve tako ne more vplivati sklicevanje tožene stranke na avtonomijo strank in na judikat Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 99/97, ki se tudi sicer nanaša na povsem drugačno dejansko stanje in na prejšnjo delovnopravno ureditev.

14. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče tudi v zvezi s prenehanjem veljavnosti konkurenčne klavzule oziroma učinkovanjem enostranskega odstopa tožene stranke od konkurenčne klavzule. Skladno z uveljavljeno sodno prakso je enostranski odstop od konkurenčne klavzule mogoč najkasneje do trenutka prenehanja delovnega razmerja (prim. s sodbama Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 207/2006 in VIII Ips 423/2007). V zvezi s tem se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodišča prve stopnje v 11. točki obrazložitve. Zavzemanje tožene stranke, da bi bila prosta plačila nadomestila plače zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule najkasneje od 5. 9. 2016, ko je tožnika obvestila o sklepu nadzornega sveta, da ne uveljavlja konkurenčne klavzule, je neutemeljeno. Ni mogoče zanemariti interesa delavca, da vnaprej načrtuje svoje poklicno udejstvovanje v okviru pogodbeno dogovorjenih omejitev. Če bi delodajalec lahko odstopil od konkurenčne klavzule kadarkoli po prenehanju delovnega razmerja (torej v času trajanja obdobja spoštovanja konkurenčne klavzule), delavec vnaprej ne bi vedel, ali bo v svoji svobodi dela omejen ali ne, kar bi občutno zmanjšalo njegovo pravno varnost. V zvezi s tem ni nepomembno, da po naravi stvari zaposlitve oziroma dela običajno ni mogoče dobiti nemudoma ter da je tožnik v času delovnega razmerja pri toženi stranki kot član uprave prejemal povprečno mesečno bruto plačo v višini kar 12.375,00 EUR. Glede na določila pogodbe o zaposlitvi pa je odločilno, ali bi ob upoštevanju omejitev iz konkurenčne klavzule lahko pridobil zaposlitev oziroma delo, pri katerem bi pridobival primerljivo mesečno plačilo. V zvezi s tem so neutemeljene tudi pritožbene navedbe glede dolžnosti tožnika prijaviti se na Zavod za zaposlovanje, saj je življenjsko logično, da prejemki s strani zavoda (nadomestilo med brezposelnostjo) oziroma s strani zavoda posredovana zaposlitev ne bi mogla tožniku omogočiti pridobitve primerljivega zaslužka. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja, da je tožnik zlorabil institut konkurenčne klavzule, saj je njeno vsebino sama predlagala, kljub določilu v pogodbi o zaposlitvi o mogočem odstopu od uveljavljanja konkurenčne klavzule pa ni pravočasno (do prenehanja delovnega razmerja tožnika) tožnika obvestila, da ga konkurenčna klavzula ne zavezuje.

15. Tožena stranka vlaga pritožbo tudi v zvezi z odločitvijo o višini vtoževanega nadomestila. Drži, da je sodišče prve stopnje le skopo navedlo, da tožniku pripada vtoževani znesek nadomestila, vendar pa je iz predloženih plačilnih list (A 5) jasno razvidna tožnikova plača v obdobju od julija do septembra 2015 (v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem opravljanja funkcije), iz pogodbe o zaposlitvi (A 1) pa čas trajanja konkurenčne klavzule (24 mesecev) in najnižja višina denarnega nadomestila, tj. ena polovica povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem funkcije (tretji odstavek 15. člena). Glede na navedeno je bilo izpodbijano sodbo tudi v delu, ki se nanaša na višino prisojenega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule v višini 148.501,20 EUR bruto, mogoče preizkusiti (12.375,09 EUR : 2 = 6.187,55 EUR x 24 = 148.501,20 EUR bruto). Tožena stranka je v postopku sicer nasprotovala višini tožbenega zahtevka, vendar so trditve v zvezi s tem le splošne, češ da je znesek v celoti neizkazan in dokazno nepodprt ter da se zaradi odsotnosti listinskih dokazov do njega tožena stranka ne more konkretizirano opredeliti.

16. Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da bi bilo treba prisojeno nadomestilo plače znižati. Tožnik je namreč zatrjeval, da v tem obdobju sploh ni imel prihodkov, čemur tožena stranka ni nasprotovala, zato mu ni mogoče očitati, da bi za ugotovitev višine pripadajočega nadomestila moral predložiti listine, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti višino njegovih prihodkov v obdobju, v katerem je veljala konkurenčna klavzula. Glede na vsebino dogovora v tretjem odstavku 15. člena pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša zgolj na razliko med povprečno mesečno plačo v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem opravljanja funkcije pri toženi stranki in dejanskim mesečnim zaslužkom za čas trajanja konkurenčne prepovedi, na višino pripadajočega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule ne vpliva prejemanje nadomestila med brezposelnostjo oziroma dejstvo, da tožnik tega ni prejemal. 17. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

18. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

20. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo strošek sestave odgovora na pritožbo po 15/4 tar. št. Odvetniške tarife (Ur. l. RS, 2/15 in nasl. - OT) v višini 2000 točk, materialne stroške v višini 30 točk, skupaj torej 2.030 točk oziroma glede na vrednost točke v času odločanja pritožbenega sodišča (0,60 EUR) 1.218,00 EUR, čemur je treba prišteti še 22-odstotni DDV v višini 267,96 EUR. Skupni stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, znašajo 1.485,96 EUR. V primeru zamude tožena stranka tožniku dolguje tudi zakonske zamudne obresti od 16. dne dalje do plačila.