Jedro

Ker je bila z odreditvijo navideznega odkupa omogočena vključitev v že obstoječo kriminalno dejavnost obsojenca, ni utemeljeno nakazovanje v zahtevi, da bi bilo glede na to, da je bil obsojenec le enkrat "zasačen", ko je imel v posesti mamilo, treba ugotoviti, da se je z navideznim odkupom heroina izzivala kriminalna dejavnost.

Izrek

Zahtevi obs. B.K. in njegovih zagovornikov se zavrneta kot neutemeljeni.

Obsojenca se oprosti plačila stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 12.2.1998 je bil obs. B.K. spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena in obsojen na 1 leto in 8 mesecev zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ mu je bil v to kazen vštet čas, ki ga je od 1.10.1997 od 12.45 ure prebil v priporu. Po 4. odstavku 96. člena KZ mu je bilo odvzeto zaseženo mamilo heroin v teži 115,65 g, po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa je bil oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka.

Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 23.6.1998 pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila povprečnine.

Zahtevo za varstvo zakonitosti so zoper navedeno pravnomočno sodbo vložili obsojenec dne 9.10.1998 in njegova zagovornika, odvetnika S.P. ter A.K. iz M., dne 8.10.1998. Vložniki obeh zahtev se sklicujejo na določbe 420. člena ZKP, zagovornika pa poleg tega izrecno uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Obsojenec in zagovornika predlagajo, da Vrhovno sodišče ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da sta zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeni. Obsojenec sam trdi, da je bila kršena njegova pravica do obrambe, v kateri je sodišče zavrnilo izvedbo dokazov, ki jih je predlagal. Njegova trditev je neupoštevna, saj ima sodišče pravico zavrniti dokazne predloge za izvedbo dokazov, za katere meni, da njihova izvedba ni potrebna. S takšno zavrnitvijo ne krši določb ZKP. Procesne določbe tudi niso bile kršene, ko je sodišče omogočilo obsojencu pregled spisa tri dni za tem, ko je ta pregled zahteval. S kršitvijo osemdnevnega instrukcijskega roka za pisno izdelavo sodbe ni kršilo procesne določbe na način, ki bi kakorkoli vplival na zakonitost in pravilnost sodbe. Pretežno pa obsojeni oporeka sodišču pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, očitanega kaznivega dejanja, kar pa ni zakoniti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zahteva za varstvo zakonitosti, ki sta jo vložila v imenu obsojenega njegova odvetnika, pa uveljavlja kršitev ZKP v zvezi z uporabo posebnih metod in sredstev. Po stališču zahteve je sodišče kršilo določbo 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj sodba temelji na takoimenovanih "zastrupljenih dokazih", torej na dokazih, pridobljenih s kršitvijo človekovih pravic, ker naj bi policija POMS izvajala pred vročitvijo odredbe preiskovalnega sodnika policiji dne 1.10.1997. Ta trditev ni podkrepljena s podatki v spisu. Policiji je bila ta odredba vročena ob 11.45. uri, ukrep tajnega policijskega sodelovanja in sledenja ter navideznega odkupa predmetov pa se je začel izvajati, kot izhaja iz poročila o izvajanju ukrepov, ob 12. uri, ko se je na kraju pojavil obsojenec. Pred tem je policija izvajala priprave za izvedbo teh ukrepov.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

S trditvijo, da je sodišče z zavrnitvijo zaslišanja vseh s strani obrambe predlaganih prič kršilo pravice obrambe, kar naj bi vplivalo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in s tem na pravilnost in ustreznost sodbe, obsojenčeva zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP. Istočasno meni, da so bile s tem kršene določbe 3. odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Zahteva zagovornikov vidi v tem, da sodišče ni sprejelo pri obravnavanju zadeve niti enega obsojenčevega dokaznega predloga, in da se ni spustilo v njihovo izvajanje ter ocenjevanje, preizkusilo pa tudi ni tistih dejstev, ki so mu v korist, kršitev določbe 2. odstavka 17. člena ZKP.

V določbah 1. in 2. odstavka 17. člena ZKP je uzakonjeno načelo materialne resnice, po katerem mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe. Enako pazljivo mora preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. To pa ne pomeni, da mora sodišče izvesti vse predlagane dokaze in da krši navedeno načelo že s samim dejstvom, da predlogom ne sledi. Po načelu proste presoje dokazov, določenem v 1. odstavku 18. člena ZKP, je pravica sodišča, da prosto presoja, ali je podano kakšno dejstvo ali ne in ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejeno. Sodišče torej samostojno presoja, katera odločilna dejstva mora ugotoviti in katere dokaze v zvezi z njimi bo izvedlo. Stranke, tudi obdolženec in zagovornik imajo pravico do vložitve dokaznih predlogov (3. odstavek 16. člena ZKP; 3. alinea 29. člena Ustave Republike Slovenije in d) točka 3. odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah). V obravnavani zadevi obsojenec in njegov zagovornik za pravico, da predlagata izvedbo dokazov, ki sta jih ocenila, da so za obsojenca razbremenjujoči, nista bila prikrajšana in ne omejena. Na glavni obravnavi dne 12.2.1998 je zagovornik predlagal izvedbo dodatnih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo, svojo odločitev pa v sodbi tudi obrazložilo.

Ocenilo je, da je z ostalimi izvedenimi dokazi dejansko stanje v zadevi popolnoma pojasnjeno. V zahtevah za varstvo zakonitosti nakazane kršitve določb kazenskega postopka niso podane, prav tako ne kršitev določb 3. odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Zahteva za varstvo zakonitosti, ki sta jo vložila zagovornika, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZP. Trdi, da pravnomočna sodba temelji na "zastrupljenih dokazih", torej dokazih, ki so bili pridobljeni s kršenjem temeljnih človekovih pravic in v nasprotju z določbami ZKP. Smiselno enak očitek vsebuje tudi obsojenčeva zahteva.

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je izdal na podlagi določb 1. odstavka 150. člena in 152. člena ZKP dne 1.10.1997 odredbo, s katero je določil vsebino posebnih ukrepov ter čas njihovega trajanja z navedbo, da jo izvrši UKS UNZ C. Kot je razvidno iz zabeležk na odredbi, je bila vročena UKS UNZ C. istega dne ob 11.45. uri. V poročilu o tajnem opazovanju je navedeno, da je bil vzpostavljen nadzor nad parkirišči z namenom tajnega opazovanja pred oddelkom Študijske knjižnice C. in nad prostori v njeni notranjosti na M. trgu v C. dne 1.10.1997 ob 11.30. uri. Iz nadaljnjega opisa, ki ga vsebuje to poročilo, je jasno razvidno, da se je ukrep dejansko začel izvajati ob 11.50. uri in je njegovo izvajanje bilo zaključeno ob 12.15. uri s prijetjem obsojenca. Glede na takšno ugotovitev ni utemeljena trditev, da so delavci UKS UNZ C. pričeli izvajati ukrep po 150. členu ZKP brez odredbe preiskovalnega sodnika, v vsakem primeru pa predčasno, to je pred 11.45. uro. Opravila, ki so jih navedeni delavci izvršili pred to uro, ni mogoče šteti kot izvajanje navedenega ukrepa, temveč le kot priprave za njihovo izvajanje. Ukrep je bil odrejen zakonito in njegovo izvajanje se je dejansko začelo po izdaji odredbe preiskovalnega sodnika. Z izvajanjem tega ukrepa pridobljeni dokazi so zakoniti in se pravnomočna sodba lahko opira nanje. Ker so bili podani zakonski pogoji za odredbo, ki jo je izdal po določbah 150. in 152. člena ZKP preiskovalni sodnik, niso upoštevna izvajanja zahteve za varstvo zakonitosti obsojenčevih zagovornikov v zvezi s postopkom in načinom izvajanja z odredbo dovoljenih ukrepov s strani policije. Pri tem je povsem brez podlage sklepanje, da so se ukrepi po 150. členu ZKP izvrševali že nekaj dni pred izdajo odredbe. Utemeljeno tudi ni nakazovanje zahteve zagovornikov, da bi glede na to, da je obsojenec bil le enkrat "zasačen", ko je imel v posesti mamilo, bilo treba ugotoviti, da se je z navideznim odkupom heroina v nasprotju z določbami 4. odstavka 151. člena ZKP izzivala kriminalna dejavnost. Glede na dejanske ugotovitve, ki zadevajo obsojenčevo ravnanje in delovanje tajnega policijskega sodelavca ni mogoče zaključiti, da je z izvajanjem ukrepa navideznega odkupa bila izzvana kriminalna dejavnost. Z odreditvijo navedenega ukrepa je bila omogočena vključitev v že obstoječo kriminalno dejavnost obsojenca in je zato izvajanje ukrepa samo po sebi ni izzvalo.

Zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obsojenec, očita napadeni pravnomočni sodbi kršitev določb ZKP, ker je pisno izdelano sodbo prejel šele 15.4.1998 in ker mu sodišče prve stopnje pred glavno obravnavo ni odobrilo pregleda kazenskega spisa, temveč je to storilo 17.4.1998, s tem, da je spis lahko pregledal šele 22.4.1998. Slednjo kršitev uveljavlja tudi zahteva zagovornikov z navedbo, da je obsojencu bil omogočen pregled spisa sredi 15-dnevnega pritožbenega roka in da je sodišče s takšnim postopanjem pokazalo, da je obsojenec v postopku še vedno "manj enakopraven" od državnega tožilca. S takšnimi navedbami zahtevi nakazujeta na kršitev obsojenčeve pravice obrambe in s tem na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, zahteva zagovornikov pa tudi na kršitev določbe 1. odstavka 16. člena ZKP. Zahtevi za varstvo zakonitosti ne pojasnita, v čem je okoliščina, da obsojenec ni imel možnosti pred glavno obravnavo pregledati kazenskega spisa, vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost pravnomočne sodbe. Ob takšnih pomanjkljivih navedbah zatrjevane kršitve ni mogoče preizkusiti.

Dejstvo, da je obsojenec imel možnost vpogledati v spis šele 22.4.1998, ne daje podlage za zaključek, da obsojenec in državni tožilec nista imela položaja enakopravnih strank. Pri ocenjevanju tega položaja je treba izhajati iz poteka celotnega kazenskega postopka, iz katerega je razvidno, da so obsojencu na enak način bile zagotovljene vse procesne garancije med kazensko preiskavo, glavno obravnavo in v pritožbenem postopku, pri čemer mu je bila dana tudi možnost, da lastno pritožbo zoper prvostopno sodbo poda ustno na zapisnik pred sodiščem prve stopnje. Na zakonitost in pravilnost pravnomočne sodbe tudi ni mogla vplivati prekoračitev v določbi 1. odstavka 363. člena določenega instrukcijskega roka, v katerem mora sodišče pisno izdelati razglašeno sodbo. Zato v zahtevah zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso podane.

V delih, v katerih zahteva za varstvo zakonitosti obsojenca navaja, da ni dovolj dokazov za njegovo krivdo in da okoliščine v zvezi s straniščnim ključem in načinom ravnanja z zavitkom, v katerem je bilo mamilo ter o možnostih, da je v kritičnem času stranišče obiskalo več oseb, napada dejanske ugotovitve. S tem uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). To velja tudi za izvajanja zahteve obsojenčevih zagovornikov, ki zadevajo razlago okoliščin, na podlagi katerih je ponujen zaključek, da gre pri celotni operaciji prijetja in obsodbe obs. B.K. za policijski konstrukt ter pri tem posredno graja tudi oceno izvedenih dokazov. Tako je razumeti tudi navedbe obsojenčeve zahteve, ki napada drugostopno oceno ravnanja tajnega policijskega sodelavca. Pri tem za oceno zakonitosti izvajanja že navedenega ukrepa glede na ugotovitve in zaključke pravnomočne sodbe niso odločilne okoliščine, ki jih navaja v zvezi z njim obsojenec v zahtevi.

V nadaljnjih navedbah svoje zahteve obsojenec primerja izrečeno kazen z višino kazni v drugi kazenski zadevi, ki jo je sodil isti sodnik. Opozarja tudi, da je v kazenskem procesu sodeloval državni tožilec, ki je bil nekdaj načelnik UNZ, da je eden od sodnikov porotnikov upokojenec UNZ ter da je zoper koordinatorja policijske akcije R.M. bila vložena kazenska ovadba zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe in da se je G.R. pojavil kot delavec Policijske postaje V. pri zapisu izjave T.K., pri "tehnični preiskavi" pa kot kriminalistični tehnik Policijske postaje C. Odločbo o kazenski sankciji je z zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče izpodbijati le v povezavi s kršitvijo kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP. To je v primerih, v katerih sodišče z odločbo o kazni prekorači pravico, ki jo ima po zakonu. Tega obsojenčeva zahteva za varstvo zakonitosti ne trdi.

Sicer je v zahtevi navedene okoliščine mogoče razumeti le kot obsojenčev prikaz možnosti nepristranskega odločanja in postopanja vseh sodelujočih v tem kazenskem postopku. Pri tem gre za oceno, ki ob navajanju okoliščin, ki niso dovolj konkretizirane, ne daje podlage za zaključek, da so bile kršene določbe kazenskega postopka, zaradi katerih bi bila vprašljiva zakonitost izrečene pravnomočne sodbe.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahtev, zato je zahtevi obs. B.K. in njegovih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP.