Jedro

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa disciplinskih organov toženca, zavrnilo pa je tožnikov zahtevek na vzpostavitev delovnega razmerja, ker je ugotovilo, da mu je prenehalo delovno razmerje na podlagi izjave, da želi, da mu preneha delovno razmerje. Na tožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje potrdilo izpodbijano odločbo.

Revizijo tožnika je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno. Tožniku je prenehalo delovno razmerje z dnem podane izjave. Tega dne se je razdolžil in je tudi s pristankom toženca dvignil delovno knjižico. Disciplinski postopek je postal sicer dokončen preden je dobil tožnik sklep, da mu preneha delovno razmerje na podlagi izjave, vendar je ta sklep deklarativne narave in ne vpliva na prenehanje delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku, razveljavilo je sklepa disciplinskih organov, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ugotovilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje 31.10.1989 in odločilo, da mu je dolžan toženec plačati razliko v nadomestilu osebnega dohodka od 18.4.1989 do 18.10.1989 in pripadajoče stroške postopka. Zavrnilo je del zahtevka na vzpostavitev delovnega razmerja. Zoper zavrnilni del odločbe je vložil tožnik pritožbo, vendar jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo.

Zoper odločbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, naj revizijsko sodišče izpodbijano odločbo in odločbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da tožnikovemu zahtevku ugodi v celoti in toženca zaveže na plačilo stroškov postopka. Navajal je, da je delavski svet 18.10.1989 zavrnil njegov ugovor zoper sklep disciplinske komisije. S tem sklepom sta bila on in njegov zagovornik seznanjena še istega dne. Sklep delavskega sveta o zavrnitvi ugovora mu je bil vročen 10.11.1989. Izjavo z dne 31.10.1989, da ne želi več delati pri tožencu in da prosi za prenehanje delovnega razmerja s tem dnem, je dal v stiski. Ta izjava je bila sprejeta na seji delavskega sveta 13.11.1989, pisni odpravek sklepa pa je bil narejen šele 12.12.1989. Delovno razmerje je prenehalo tožniku najkasneje z vročitvijo sklepa delavskega sveta, s katerim je bilo odločeno o ugovoru zoper sklep disciplinske komisije, torej prej, kot je bilo odločeno o njegovi izjavi z dne 31.10.1989. Glede na to bi bili dolžni nižji sodišči v celoti ugoditi njegovemu zahtevku in vzpostaviti delovno razmerje.

V skladu z določilom 390. člena ZPP (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu, ki ni vložil odgovora na revizijo.

Revizija ni utemeljena.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje z njegovim soglasjem po določilu 1. točke prvega odstavka 75. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list, št. 60/89 in 42/90) v zvezi s takrat veljavnim zakonom o delovnih razmerjih, ki je za tak način prenehanja delovnega razmerja določal odpovedni rok v trajanju od trideset dni do šestih mesecev. Da gre za tak način prenehanja delovnega razmerja, izhaja iz tožnikove izjave, da ne želi več delati in prosi za prenehanje delovnega razmerja s 31.10.1989. Iz odločbe komisije za delovna razmerja toženca, ki je datirana z 12.12.1989, je razvidno, da je tožniku prenehalo delovno razmerje 31.10.1989 in mu je bila akontacija osebnega dohodka obračunana do vključno 31.10.1989. Po 200. členu pravilnika o delovnih razmerjih toženca lahko delavec na podlagi pisne izjave, da ne želi več delati v organizaciji, ob vsakem času preneha delati, vendar je dolžan ostati po podani izjavi na delu še določen čas. Organizacija pri tem določilu ni vztrajala, saj je na naroku pred sodiščem dne 10.1.1994 navedla, da je tožnik dvignil delovno knjižico in se razdolžil 31.10.1989. Tožnik te navedbe ni prerekal. Kot je razvidno iz omenjene odločbe komisije za delovna razmerja, je bilo tožniku z navedenim dnem tudi ustavljeno izplačilo osebnega dohodka. Tožnik bi bil sicer dolžan ostati na delu do izteka odpovednega roka ter bi mu z zadnjim dnem dela prenehalo delovno razmerje, če bi hodil na delo. Ker tožnik po 31.10.1989 ni več prišel na delo, in ker je sam predlagal, da mu delovno razmerje preneha tega dne, komisija za delovna razmerja pa je tak predlog sprejela, mu je delovno razmerje prenehalo s tem dnem. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da pri prenehanju delovnega razmerja na podlagi izjave delavcu preneha delovno razmerje ne glede na to, ali je sklep pristojnega organa, ki ugotovi, da je delavcu prenehalo delovno razmerje, izdan ali ne. Sklep pristojnega organa je potreben pri prenehanju delovnega razmerja po sporazumu, če je pristojni organ s sklepom sprejel delavčev predlog, vendar v obravnavanem primeru ni šlo za tak način prenehanja delovnega razmerja. Tožniku je prenehalo delovno razmerje z 31.10.1989 in ker je bil sklep delavskega sveta, s katerim je bil zavrnjen tožnikov ugovor zoper sklep disciplinske komisije, sprejet šele 18.10.1989, je treba ugotoviti, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi njegove izjave.

Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 in 45/I/94).