Jedro

Če tožeča stranka izvršilnega sodišča ni pravočasno obvestila o plačani terjatvi, da bi se postopek izvršbe ustavil, potem je šteti, da je z nevestnim ravnanjem povzročila toženi stranki stroške ugovora zoper sklep o izvršbi, obema strankama pa celotne pravdne stroške.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da poslej v točki 3 izreka glasi: "Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 11.990,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.3.1999 dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe." V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep v točki 1 izreka potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju opr. št. I 7336/97 z dne 24.11.1997 v točki 3 glede izvršilnih stroškov v znesku 8.930,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.11.1997 dalje do plačila, vzdrži v veljavi (točka 1 izreka); da se citirani sklep o izvršbi v točki 1 zaradi umika predloga razveljavi in v tem obsegu postopek ustavi (točka 2 izreka); in da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 6.494,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.3.1999 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (točka 3 izreka).

Tožena stranka se je pritožila zaradi zmotne uporabe določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in materialnega prava - odvetniške tarife. V obrazložitvi je navajala, da je tožeča stranka vložila zoper toženko predlog za izvršbo dne 21.7.1997. Ne da bi vedela za vložen predlog, je toženka dan kasneje torej 22.7.1997 plačala svoj dolg. Sodišče je o predlogu tožeče stranke odločilo 24.11.1997. Tožeča stranka bi morala ukrepati takoj, ko je prejela plačilo, vendar ni ukrenila ničesar. Vsi stroški, nastali od dneva, ko je tožeča stranka izvedela za plačilo - to pa je bilo mesece preden je sodišče odločalo o izvršilnem predlogu, so nastali zaradi ravnanja tožnice in naključja, ki gre v breme tožeče stranke. Zato tožeči stranki ne gredo nobeni stroški iz naslova pravdnega postopka, ki ga je zakrivila sama.

Sodišče bi moralo toženi stranki priznati tudi stroške za pripravljalno vlogo. Da je lahko zastopnica sestavila ugovor, se je morala posvetovati s stranko in pregledati listine (tar. št.33 odvetniške tarife). Toženi stranki gre 315 točk ali 27.531,00 SIT stroškov zastopanja in 2.250,00 SIT plačane sodne takse. Sodišče je napačno priznalo tožnici stroške za končno poročilo po izvršilnem predlogu in sklepu, pri čemer ni jasno, kako je prišlo do 160 točk. Takse za sklep pa sploh ne bi bilo treba plačati, če bi tožnica pravočasno skrčila zahtevek na izvršilne stroške. Tožena stranka je zaprosila tudi za oprostitev plačila sodnih taks. Pritožba je delno utemeljena.

Ker je tožena stranka navajala, da je tožeča stranka povzročila vse stroške, nastale od tedaj, ko je slednja izvedela za plačilo tožene stranke, je sodišče druge stopnje preverilo izpodbijani sklep v točki 1 in 3 izreka sklepa, ter presodilo, da je odločitev v točki 1 pravilna, v točki 3 pa ne.

Tožena stranka je bila že v zamudi s plačilom, ko je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, zato je slednja upravičena do povrnitve stroškov zaradi izvršilnega predloga in sodnih taks (na višino slednjih ne vpliva, ali je sodišče izdalo sklep o izvršbi ali pa sklep o ustavitvi izvršilnega postopka). V vsakem primeru bi te stroške nosila tožena stranka, ker je izvršilni postopek povzročila z zamudo s plačilom (5.odstavek 32.člena tedaj veljavnega Zakona o izvršilnem postopku).

Res pa je, da je tožeča stranka ravnala nevestno, ker izvršilnega sodišča ni obvestila o plačilu terjatve. Ker tega ni storila, je izvršilno sodišče izdalo sklep o izvršbi, zoper katerega je morala tožena stranka ugovarjati, nakar je bila sprožena pravda. Zato je tožeča stranka toženi povzročila stroške za ugovor zoper sklep, obema pa celotne pravdne stroške. Stranka mora ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo (1.odstavek 156.člena tedaj veljavnega ZPP/77). Zato je po presoji sodišča druge stopnje pritožba utemeljena in je izpodbijani sklep potrebno v točki 3 izreka spremeniti tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki slednji nastale pravdne stroške. Kateri stroški so ji nastali, je dejansko vprašanje, ugotavlja pa jih sodišče prve stopnje. Iz teh ugotovitev nato izhaja tudi sodišče druge stopnje, glede na to, da v sporih majhne vrednosti ne preizkuša dejanskega stanja: toženi stranki so nastali stroški za ugovor, ki jih je sodišče odmerilo na 7.620,00 SIT (4.370,00 SIT oz. 50 točk v vrednosti 87,40 SIT za ugovor; administrativni stroški 1.000,00 SIT in sodna taksa, odmerjena na 2.250,00 SIT). Tožena stranka je imela tudi stroške zaradi zastopanja na naroku po pooblaščenki v znesku 4.370,00 SIT (50 točk).

Kar pa se posveta s stranko tiče, sodišče druge stopnje meni, da Odvetniška tarifa upošteva pri vrednotenju posameznih odvetniških storitev, da se je pred njihovo realizacijo odvetnik moral še posvetovati s stranko, pa naj gre za sestavo vloge ali za zastopanje na naroku. V določenih primerih pa nudi odvetnik stranki posvet in mnenje kot samostojno storitev in ne kot podlago za opravo druge odvetniške storitve. Takšen posvet je ovrednoten v tar. št. 33 Odvetniške tarife, če ni zajet v opravilih iz drugih postavk. Na to določbo se sklicuje pritožnica, vendar neutemeljeno, saj uveljavlja plačilo za stroške posveta pred sestavo izvršilnega predloga, za ta predlog pa je priglasila še posebne stroške, ki so ji bili priznani.

Očitno je, da je storitev posveta in pregleda listin pred sestavo izvršilnega predloga zajeta v vrednosti sestave predloga, saj bi drugačno sklepanje pripeljalo do zaključka, da je odvetnik upravičen do plačila za sestavo vloge, ne da bi se prej kakorkoli posvetoval s stranko o pomembnih dejstvih in njenih interesih. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da toženi stranki ne gredo posebni stroški za konferenco in pregled listin pred sestavo izvršilnega predloga. Glede na obrazloženo gre toženi stranki znesek pravdnih stroškov v višini 11.990,00 SIT, kot je določilo že sodišče prve stopnje. V tej smeri je sodišče spremenilo izpodbijani sklep v točki 3 izreka (3.točka 380.člena ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99).

Tožena stranka je zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov, hkrati pa jih ni specificirala ne po vrsti niti po višini. Zato sodišče druge stopnje o tem ni moglo odločati.

O oprostitvi plačila stroškov postopka (torej tudi sodnih taks) odloča sodišče prve stopnje na predlog stranke (1.odstavek 173.člena ZPP/77), ne pa sodišče druge stopnje.