Jedro

Prvi odstavek 159. člena ZASP (med drugim) jasno določa, da so prireditelji kulturnoumetniških in zabavnih prireditev ter drugi uporabniki varovanih del dolžni v petnajstih dneh po javni priobčitvi poslati pristojni kolektivni organizaciji sporede vseh uporabljenih del. Primarni namen zakonske dolžnosti uporabnikov do obveščanja je zagotovitev pravične reparticije (dolžnost delitve sredstev) po členu 153. ZASP. Kolektivna organizacija brez dostavljenih sporedov ne more korektno razdeliti prisojenega nadomestila za uporabo avtorskih del na prireditvah oziroma koncertih in ni pravilna utemeljitev sodišča prve stopnje, da za navedeni zahtevek (ob že obračunanem in v zamudni sodbi prisojenem nadomestilu) nima pravnega interesa.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v zamudni sodbi in sklepu odločilo, (1.) da se tožba zavrže v delu, ki se glasi, da je toženka dolžna tožniku dostaviti sporede vseh uporabljenih del na prireditvah dne 10. 12. 2009, 22. 09. 2009, 23. 06. 2009 in 24. 04. 3008, v roku 15 dni, pod izvršbo, (2.) da je toženka dolžna plačati tožnici avtorski honorar oziroma nadomestilo v znesku 22.559,68 EUR in zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe do plačila v roku 15 dni, pod izvršbo in da je (3.) toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.677,98 EUR, povečane za DDV, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe, pod izvršbo. Odločitev pod tč. 2. in 3. (zamudna sodba) je že postala pravnomočna.

2. Zoper sklep (tožnik namreč izpodbija zgolj 1. točko izreka odločbe) se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku tudi v delu, ko zahteva dostavitev sporedov vseh uporabljenih del na vtoževanih prireditvah in zahteva, da mu toženka povrne nadaljnje pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da kot kolektivna organizacija zaračunava nadomestila za uporabo avtorskih glasbenih del na podlagi veljavne tarife in ima dovoljenje Urada RS za intelektualno lastnino za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic na delih s področja glasbe. Smisel delovanja tožnika je razdeljevanje nadomestil med upravičene avtorje, kar pomeni, da brez dostavljenih sporedov izvedenih oziroma uporabljenih avtorskih del ne more pravično in korektno razdeliti prisojenega avtorskega nadomestila za vtoževane prireditve. Njegov pravni interes torej ne more biti sporen navkljub dejstvu, da je v pravdi za plačilo avtorskega nadomestila v celoti uspel. Hkratna zahtevka tožnika (torej avtorsko nadomestilo ter dostavitev sporeda izvedenih del) sta neločljivo povezana in bistvena za delovanje tožnika kot kolektivne organizacije. Navedena dolžnost organizatorjev jasno izhaja iz 159. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP)(2) in je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. O navedenem se je tudi že izrekla sodna praksa.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Razlogovanje sodišča prve stopnje, da tožnik nima pravnega interesa za zahtevek, da mu toženka dostavi sporede zadevnih prireditev oziroma koncertov, ker so se prireditve že odvile in je tožnik nadomestilo za uporabo avtorskih del že izračunal na podlagi podatkov, ki jih je dobil na svetovnem spletu, s čimer naj bi bila sankcionirano nespoštovanje zakonskih obveznosti s strani toženke, ni pravilno.

5. Prvi odstavek 159. člena ZASP (med drugim) jasno določa, da so prireditelji kulturnoumetniških in zabavnih prireditev ter drugi uporabniki varovanih del dolžni v petnajstih dneh po javni priobčitvi poslati pristojni kolektivni organizaciji sporede vseh uporabljenih del. Primarni namen zakonske dolžnosti uporabnikov do obveščanja je namreč zagotovitev pravične reparticije (dolžnost delitve sredstev) po členu 153. ZASP(3) in ne obračun nadomestil, kot to zmotno utemeljuje sodišče prve stopnje. Reparticija je namreč temeljna obveznost kolektivne organizacije, saj zbrana sredstva niso last kolektivne organizacije, temveč pripadajo njenim članom, avtorjem in imetnikom pravic (4). S tem je podana zakonska osnova za tožnikov tožbeni zahtevek in njegov pravni interes zanj.

6. Pritožnik je utemeljeno izpostavil, da brez dostavljenih sporedov ne more korektno razdeliti prisojenega honorarja oziroma nadomestila za uporabo avtorskih del. Zaradi napačnih izhodišč, ko je zmotno štelo, da nima pravnega interesa, je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrglo tožbo v delu, ko je tožnik zahteval, da mu toženka dostavi sporede vseh uporabljenih del na obravnavanih prireditvah. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo (zaradi izostanka meritorne obravnave) vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje naj v novem postopku vsebinsko obravnava tožnikov zahtevek za predložitev sporedov uporabljenih del in pri tem upošteva pravilna (primerjaj točko 5) materialnopravna izhodišča. 7. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

(2) Uradni list RS, št. 21/1995 s spremembami in dopolnitvami.

(3) Primerjaj Miha Trampuž, Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, Založba GV, Ljubljana 2007, stran 86. (4) Ibidem stran 70.