Jedro

Pod nujna vzdrževalna dela se štejejo dela, ki niso predvidena v načrtu vzdrževanja in s katerimi bi bilo nerazumno odlašati, ker bi njihova neizvedba pomenila znatno poslabšanje pogojev bivanja za vse ali nekatere posamezne ali skupne dele večstanovanjske stavbe ali bi zaradi njihove neizvedbe lahko nastala večja škoda na posameznih ali skupnih delih stanovanjske stavbe oziroma tretjim osebam.

Postavitev kurilnice z ustrezno napeljavo namesto prejšnjega načina ogrevanja, ki je bilo v celoti ukinjeno, je nujen posel, zato predstavlja posel rednega upravljanja. Za tak posel je mogoče uporabiti tudi sredstva iz rezervnega sklada.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani pod opr.št. VL 127816/2008 z dne 24.12.2008 in VL 14052/2010 z dne 5.2.2010 ter tožencu naložilo, da je dolžan v celoti poravnati terjatve do upnika za stroške centralnega ogrevanja skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroške plačila v rezervni sklad. Hkrati je toženi stranki naložilo še, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pravdnega postopka v skupni višini 369,00 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in navaja, da je že plačala svoj delež za investicijo v novo kurilnico in želi tudi plačati ogrevanje skupnih prostorov, vendar pa tožeča stranka in upravnik tožeče stranke nikoli nista ločevala ogrevanja skupnih prostorov od ogrevanja posameznega stanovanja. Zato nihče ne ve, kolikšen je strošek ogrevanja skupnih prostorov. V stanovanju toženca kot etažnega lastnika ni radiatorjev. Ker je očitno, da ne uporablja ogrevanja, ni dolžan plačati ogrevanja svojega stanovanja. V nasprotnem primeru gre za neupravičeno obogatitev tistih uporabnikov etažnih stanovanj, ki se ogrevajo, saj v bistvu plačajo manj, kot pa so porabili. Takšni lastniki oziroma najemniki stanovanj niso zainteresirani, da bi se vzpostavili števci porabe ogrevanja posameznega stanovanja oziroma da bi se dogovorili za drugačen ključ delitve ogrevalnih stroškov. Zato so napačni zaključki sodišča, da ni obstajala možnost ločenega obračunavanja porabljene toplote. Načelo pravičnosti ne dopušča, da bi moral tudi toženec plačevati ogrevanje. Tudi vtoževani prispevek v rezervni sklad etažnih lastnikov je povezan spornim neogrevanjem stanovanja, saj je upravnik stavbe samovoljno porabljal ta sredstva prav za plačevanje ogrevanja.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

Pritožba ni utemeljena.

V sporih majhne vrednosti lahko stranke izpodbijajo sodbo zgolj zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja torej ni dopusten.

Pritožnik ne graja ugotovitve sodišča prve stopnje, da predstavlja sklep o novem načinu ogrevanja lastnikov stanovanj, ki imajo 93,84 % delež, veljaven sklep, saj je bil sprejet v zvezi z rednim upravljanjem večstanovanjske stavbe, za veljavnost takih sklepov pa zadošča soglasje lastnikov, ki imajo več kot polovičen solastninski delež (1. odstavek 25. člena SZ-1). Sklep torej učinkuje tako, kot bi bil sprejet soglasno. Toženec je zato dolžan plačevati tudi stroške ogrevanja in sicer na podlagi 2. odstavka 30. člena SZ-1, kar je sodišče tudi prepričljivo obrazložilo na 4. strani sodbe. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da so drugi stanovalci s takšnim plačilom neupravičeno obogateni, zato tudi niso zainteresirani za vzpostavitev drugačnega sistema ogrevanja. Navedbe pritožnika, ki grajajo zaključek sodišča prve stopnje o tem, da ni obstajala možnost drugačnega obračuna, pa se nanašajo na s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, zato v tem postopku niso upoštevne. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo, da je toženec dolžan plačevati v rezervni sklad na podlagi 3. odstavka 44. člena SZ-1. Sredstva iz tega sklada je po določilu citiranega člena mogoče uporabiti za poravnavo stroškov vzdrževanja, ki so predvideni v sprejetem načrtu vzdrževanja, kakor tudi za dela, vezana na učinkovitejšo rabo energije, za plačilo izboljšav, nujnih vzdrževalnih del, za odplačevanje v te namene najetih posojil in za zalaganje stroškov izterjave plačil v rezervni sklad. Pod nujna vzdrževalna dela se štejejo dela, ki niso predvidena v načrtu vzdrževanja in s katerimi bi bilo nerazumno odlašati, ker bi njihova neizvedba pomenila znatno poslabšanje pogojev bivanja za vse ali nekatere posamezne ali skupne dele večstanovanjske stavbe ali bi zaradi njihove neizvedbe lahko nastala večja škoda na posameznih ali skupnih delih stanovanjske stavbe oziroma tretjim osebam. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih v postopkih majhne vrednosti v pritožbi ni več mogoče izpodbijati, je bila vzpostavitev kurilnice z ustreznimi novimi napeljavami nujen posel za ohranitev ustreznega bivalnega standarda, zato tudi uporaba sredstev rezervnega sklada za preureditev kurilnice (ugovorne navedbe toženca) ni bila v nasprotju z namenom tega sklada. Pritožbene trditve, da so se sredstva sklada namenjala za plačevanje ogrevanja, pa predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto po določilu 1. odstavka 337. člena ZPP, saj v dosedanjem postopku toženec teh trditev ni postavil. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.