Jedro

Če gre za pravno dejanje, sestavljeno iz več dejanj, se rok šteje od zadnjega dejanja. Tako pri prenosu lastninske pravice velja, da rok teče od izvedbe razpolagalnega pravnega posla. Razpolagalni posel pa je izveden, ko je vpisan v zemljiško knjigo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka izpodbija Sporazum o razdelitvi skupnega premoženja (3.5.1994) in Pogodbo o ureditvi zemljiškoknjižnega stanja (11.10.1999). Prva pogodba je bila sklenjena med D. J. in njegovo ženo A. J. (tretjetoženka). S to pogodbo ni bil ugotovljen le obseg skupnega premoženja in deleži na njem, marveč so bili določeni tudi solastniški deleži na dveh nepremičninah. Stranki sta se dogovorili, da lastninska deleža pridobita tudi oba otroka (prvotoženec in drugotoženka). Pogodba, ki vsebuje klavzulo, da lahko zemljiškoknjižni vpis predlaga vsaka izmed strank, za mladoletna otroka pa mati, ni bila zemljiškoknjižno izvedena. Zaradi zemljiškoknjižnih sprememb in preštevilčenja parcel naj bi ta tudi ne bila mogoča. Zato so stranke (tokrat tudi že polnoletna otroka) sklenili pogodbo o ureditvi zemljiškoknjižnega stanja. Na podlagi te pogodbe je bil nato opravljen tudi vpis v zemljiško knjigo. Na stanovanju (parc.št. 1355/1, vpisano v B-IV listu vl.št. E14, k.o. ...) ostane do 1/2 solastnica A. J. (torej v višini domnevanega, nato dogovorjenega in že prej vknjižnega deleža). Na preostali polovici sta se vknjižila oba otroka, vsak do 1/4. Drugi nepremičninski sklop sta parceli št. 1366/2 in 1366/3 k.o. ... Tudi tu ostane do 1/2 solastnica A. J., preostala polovica pa se deli po 1/8 na vsakega otroka in še dodatna 1/4 A. J. Sodišče prve stopnje: Prvo sodišče je zahtevku proti prvo in drugotoženi stranki v celoti, proti tretjetoženki pa delno ugodilo. Zahtevku proti tretjetoženki je ugodilo le glede tistega dela pogodbe, s katerim ji je bil podarjen 1/4 delež parcel št. 1366/2 in 1366/3, obe vložek 1681 k.o. ... Ugotovilo je obstoj terjatev tožnikov do odsvojitelja D. J. in da ni premoženja, iz katerega bi se upniki lahko poplačali ter nazadnje tudi to, da je odsvojitelj neodplačno razpolagal s svojim premoženjem v korist svojih dveh otrok, delno pa tudi v korist tretjetoženki, ko ji je prepustil večji delež, kot bi naj ji šel po pravilih o skupnem premoženju. Ugovor, da je bila tožba vložena prepozno, je zavrnilo, saj je štelo, da prekluzivni rok začne teči šele z vknjižbo.

Sodišče druge stopnje: Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Revizija:

Revizijo vlaga tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Revizija pritožbenemu sodišču očita, da ni vzpostavilo popolne komunikacije, saj se ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb. Sporazum z dne 3.5.1994 je obravnavalo parcialno, kar pa ni bila volja strank. Toženi stranki je očitalo, da ni izpodbijala prvostopenjskih ugotovitev glede vsebine tega sporazuma. Nestrinjanje z odločitvijo je tožena stranka izpodbijala v pritožbi pod točko 3 navedb. Tožena stranka meni, da pravno naziranje nižjih sodišč glede tega sporazuma ni pravilno. Sodišči namreč temu sporazumu ne dajeta pravne veljave. Drugače namreč ni mogoče razlagati dejstva, da se toženi stranki A. J. priznava lastninsko razmerje šele na dan ureditve zemljiškoknjižnega stanja. Sporazum med zakoncema je zasebna listina, ki ima značaj sodne poravnave in je sodišče nanjo vezano. Ta sporazum ima pravno veljavo vse dokler ni izpodbit. Del tega sporazuma je tudi darilo, dano obema tedaj še mladoletnima otrokoma, starša kot zakonita zastopnika pa sta to darilo v njunem imenu sprejela in sicer 3.5.1994. Sodišči neutemeljeno ignorirata trditev tožene stranke o realizaciji pravnega posla z dne 3.5.1994. Realiziran posel je zakonit in ima pravno veljavo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče realizacije posla ni ugotavljalo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede sporazuma z dne 3.5.1994 je sodišče kot pravni posel razpolaganja s premoženjem dolžnika tožeče stranke štelo pogodbo o ureditvi zemljiškoknjižnega stanja z dne 11.10.1999. Vendar D. J. s svojim premoženjem tega dne ni razpolagal. S pogodbo z dne 11.10.1999 je zgolj potrdil razpolaganje s svojim premoženjem, kot je bilo dogovorjeno dne 3.5.1994. Z izpodbijano odločbo sodišča druge stopnje se slednje ni opredelilo do vprašanja v smislu določb 281. člena ZOR, torej, da bi dolžnik moral in mogel vedeti, da s poslom škoduje upniku. Svoje stališče glede spornega vprašanja je tožena stranka podala že v pritožbi pod točko 4 in se nanje sklicuje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila in dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V tej pravdi so sporna tri vprašanja:

1.) Kateri posel je tisti, ki se z actio pauliana izpodbija (zavezovalni, razpolagalni...)?

2.) Na kateri trenutek je vezan začetek teka prekluzivnega roka?

3.) Ali je šlo pri tretjetoženki za neodplačno razpolaganje in ne za razdelitev skupnega premoženja? Uvodoma je treba v spornem pravnoposlovnem razmerju ločiti dva posla. Na eni strani je to sporazum o delitvi skupnega premoženja. Ta posel v načelu ne spreminja vrednosti premoženja strank tega sporazuma, marveč le ureja premoženjska razmerja v skladu z deleži, ki že prej pripadajo enemu in drugemu zakoncu. Višini teh (dotlej nerazdeljenih, a določljivih deležev) nato sledi tudi način delitve tega premoženja. Kolikor gre pri tovrstnem urejanju zgolj za ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju ter delitev le tega v skladu s prej ugotovljenim, tak posel ne more biti v škodo upnikov in zato tudi ne predmet izpodbijanja z actio pauliana. Drugače je, če je v tem poslu vsebovan še kakšen drug pravni posel (npr. darilo) ali če je vsebina sporazuma o delitvi skupnega premoženja navidezna in prikriva nek drug posel. V takšnem primeru pridejo (delno) v poštev pravila o simuliranem pravnem poslu Š66. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/1978 do Uradni list RS, št.87/2002; ZOR)Ć, prikrita pogodba pa je seveda lahko predmet izpodbijanja z actio pauliana. Vendar pa je trditvena podlaga, iz katere izhaja opisan materialnopravni položaj, na strani tožnika - brez nje tožnik ne more izpodbijati sporazuma o delitvi skupnega premoženja.

Na drugi strani je predmet obravnavane zadeve še drug posel, katerega stranki sta tudi otroka zakoncev J.. Otroci niso in ne morejo biti stranke pogodbe o delitvi skupnega premoženja, saj niso njegovi pravni nosilci. V tem delu gre za drugačno pogodbeno razmerje. Glede na ugotovitve nižjih sodišč, ki jim implicitno pritrjuje tudi revizija, je pravni posel v tem delu darilna pogodba. To je neodplačen pravni posel, glede katerega ni nobenih zadržkov za uporabo pravil o izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj. Vprašanje utemeljenosti takšnega spodbijanja pa se v revizijskem postopku osredotoča na prvi dve zgoraj navedeni in med seboj povezani vprašanji.

Ad 1. Predmet izpodbijanja zoper prvo in drugotoženo stranko so dolžnikova pravna dejanja v zvezi z darilno pogodbo. V splošnem so predmet izpodbijanja tista dolžnikova dejanja, ki povzročijo njegovo neplačevitost. Poslabšanje plačevitnega stanja darovalca nastopi, ko pride do prenosa lastninske pravice na podarjeni stvari. Ker so predmet daritve nepremičnine, je ta trenutek enak trenutku vpisa v zemljiško knjigo Š33. člen Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/1980 do RS 87/2002; ZTLR)Ć. Seveda pa vpis v zemljiško knjigo temelji na pravnem naslovu - to pa sta zavezovalni in razpolagalni pravni posel. Posebnost obravnavane zadeve je bila, da se kot pravna podlaga vpisa navajata dve pogodbi. To sta tako sporazum z dne 3.5. 1994 kot pogodba o ureditvi zemljiškoknjižnega stanja z dne 11.10.1999. Tako zavezovalni kot razpolagalni posel se pojavljata v obeh pogodbah, dokončni deleži (kot se odražajo nato tudi zemljiškoknjižni izvedbi) pa so tisti iz zadnje pogodbe.

Tožeča stranka je izpodbijala obe pogodbi. Tudi po stališču teorije se lahko izpodbija vsako(1) pravno dejanje, pri čemer je pojem pravnega dejanja (to pa je tudi pojem, ki ga uporabljajo pravila o izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj), širši od pojma pravni posel. S pravnim dejanjem je razumeti vsako ravnanje dolžnika, iz katerega izvirajo pravne posledice in zaradi katerega se zmanjša dolžnikovo premoženje. Upnik lahko izpodbija katerokoli takšno pravno dejanje (zavezovalni, razpolagalni posel). Juhart posebej opozarja na položaj, ko med zavezovalnim in razpolagalnim poslom mine daljši čas ter poudarja, da prenos premoženja postane zaznaven šele z razpolagalnim poslom.

Ad 2. Na zgornje vprašanje se tesno navezuje odločilno vprašanje v tej pravdi: kdaj je začel teči rok za izpodbijanje. Tudi do tega vprašanja se teorija zelo jasno opredeli(2). Če gre za pravno dejanje, sestavljeno iz več dejanj, se rok šteje od zadnjega dejanja. Tako pri prenosu lastninske pravice velja, da rok teče od izvedbe razpolagalnega pravnega posla. Razpolagalni posel pa je izveden, ko je vpisan v zemljiško knjigo. Drugačna razlaga bi ne bila sprejemljiva. Pred tem (torej pred prenosom premoženja), upnik namreč ni v ničemer prikrajšan (prikrajšanje mu samo preti) in se lahko iz premoženja, na katerem lastninska pravica še ni prešla z dolžnika na tretjo osebo, poplača. Ker je tako, torej vse dotlej niti ni legitimiran za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Čim pa je tako, tudi rok za vložitev tožbe ne more začeti teči, saj bi v nasprotnem primeru rok tekel (in lahko tudi potekel) preden, bi upnik pridobil pravico izpodbijati pravno dejanje. Odločitev nižjih sodišč, da je rok za vložitev tožbe v obravnavani zadevi začel teči z vknjižbo ter do vložitve tožbe zato še ni potekel, je zato pravilna.

Ad 3. Položaj tretjetoženke je drugačen od položaja prvo in drugotoženca. Kot nosilka pravic in obveznosti iz skupnega premoženje je seveda lahko stranka pogodbe o razdelitvi skupnega premoženja. Kolikor gre v tem razmerju res le za ugotovitev deležev na skupnem premoženju in za njegovo delitev, je bil zahtevek proti njej zavrnjen. Vendar pa sta nižji sodišči obenem ugotovili, da gre v delu te pogodbe tudi za darilno pogodbo. Nižji sodišči sta ugotovili, da predstavlja 1/4 deleža na parcelah št. 1366/2 in 1366/3 vl.št. 1681 k.o. ..., ki sta ji pripadli na podlagi izpodbijanje pogodbe o ureditvi zemljiškoknjižnega stanja in vpisa v zemljiško knjigo, darilo. Razlogi o tem so razločno navedeni na 7. strani sodbe sodišča prve stopnje in na 3. strani sodbe sodišča druge stopnje. Kolikor je pogodba po resnični vsebini darilne narave (na dejstva, iz katerih sledi tak pravni sklep je revizijsko sodišče vezano), je ta del pravnega posla lahko predmet izpodbijanja upnikov. Nižji sodišči sta zato v tem delu zahtevku pravilno ugodili ter revizija takšne odločitve ne omaje.

Vse ostalo, kar navaja revizija, je pravno nepomembno. Nobenega razloga tudi ni, da bi se nižji sodišči opredeljevali do vprašanja, ali je dolžnik vedel, da s svojim ravnanjem škodi upnikom. Takšno dolžnikovo zavedanje namreč ni pogoj za izpodbijanje njegovih dejanj. Glede vseh ostalih pogojev izpodbijanja (obstoj upnikove terjatve, nezmožnost poplačila) imata sodbi vse potrebne razloge.

Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Glej M. Juhart v Obligacijski zakonik s komentarjem,Ljubljana 2003, 2. knjiga str. 255, 256. Op. št. (2):