Jedro

Med strankama ni sporno, da je bil tožniku poziv k izjasnitvi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev v zadevi, vročen na način t.i. nadomestne vročitve, da je treba za dan vročitve šteti 9. 4. 2015 in da je v tem pozivu za izjasnitev postavljen rok osmih dni. Tožnikova vloga, oddana na pošto dne 16. 4. 2015, je bila torej vložena pred iztekom navedenega roka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije RS za okolje št. 35523-142/2012 z dne 17. 4. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo A.A., B.B. in tožnika za pridobitev vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za proizvodnjo električne energije v hidroelektrarni z instalirano močjo, manjšo od 10 MW (MHE Piškovca) z odvzemom vode na vodotoku Radovna v iztočnem kanalu male hidroelektrarne Zasip, v količini največ 3,5 m3/s, predvidena instalirana moč naprave 27 kW, za rabo letne potencialne energije vodnega telesa 14.400 kWh, na tam opredeljenem odseku (prva točka izreka) in odločila, da stroški v postopku niso nastali. Iz obrazložitve izhaja, da je po 127. členu Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) mogoče podeliti vodno pravico le, če nameravana raba vode ne zmanjšuje, omejuje ali onemogoča izvajanja obstoječih vodnih pravic drugih upravičencev. Ker ima C. d.o.o. na podlagi koncesijske pogodbe obstoječo vodno pravico za rabo vode na celotnem odseku, kjer je predvidena raba vode za MHE Piškovca, jo je toženka kot stransko udeleženko pozvala k mnenju o vplivu nameravane rabe vode na izvajanje njene vodne pravice. Stranska udeleženka je v dopisu navedla, da bi ji podelitev vodnega dovoljenja MHE Piškovca onemogočila izvajanje obstoječe vodne pravice, saj bi ustavljala vodo v iztoku MHE Zasip in povzročala hidravlični upor v odvodnem kanalu. Toženka je o tem obvestila tožnika in mu postavila rok za opredelitev do teh navedb, česar pa tožnik v postavljenem roku ni storil. Toženka zato meni, da ni izpolnjen pogoj za podelitev vodne pravice, predpisan v navedeni zakonski določbi.

2. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo, iz obrazložitve pa izhaja, da je za odločitev ključno, da nameravana raba vode zmanjšuje, omejuje ali onemogoča izvajanje obstoječe vodne pravice C. d.o.o. Tudi drugostopenjski organ se pri tem sklicuje na dopis stranske udeleženke in navaja, da bi MHE Piškovca ustavljala vodo v iztoku MHE Zasip in s tem povzročala hidravlični upor v odvodnem kanalu, kar pomeni, da bi bila „zaradi prej navedenih okoliščin nesporno omejena, zmanjšana in otežena raba vodne pravice C. d.o.o.“ Dodaja, da predhodno izdano vodno dovoljenje stranski udeleženki ni predmet tega postopka, na pritožbeni ugovor, da tožniku ni bila omogočena izjava v postopku, pa povzema okoliščine o vročitvi poziva tožniku k izjavi o dopisu stranske udeleženke ter dodaja, da iz vsebine dopisa ni razvidno, ali in v kakšnem roku, bi lahko stranke podale izjave v postopku, zato je dopis sicer pomanjkljiv, vendar pa s tem ni bilo poseženo v pravico do izjave, saj bi lahko tožnik ob „povprečni skrbnosti“ do izdaje odločbe na prvi stopnji podal svojo pisno ali ustno izjavo. Tožnikova vloga, ki je k prvostopenjskemu organu prispela 17. 4. 2015, torej na dan izdaje izpodbijane odločbe, je bila upoštevana kot pritožbena navedba.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da bi morala toženka po zakonski določbi, ki jo je uporabila v obravnavani zadevi, pridobiti tudi njegovo mnenje v postopku za podelitev vodne pravice stranski udeleženki, česar ni storila. Lastniki MHE Piškovca imajo vsa dovoljenja za gradnjo na predmetni lokaciji, med drugim tudi soglasje C. d.o.o. in vodnogospodarsko dovoljenje, ki pa je poteklo in so zato zaprosili za novo vodno dovoljenje. MHE Piškovca je v preteklosti obratovala, hidravlični upor v odtočnem kanalu pa je že „v osnovi do določene mere potreben“, saj bi pretiran pretok na izhodu HE Zasip povzročal povečano obrabo vodne turbine in to še posebej pri zmanjšanju razpoložljive vode, ki teče skozi elektrarno. C. je v času gradnje MHE Piškovca izdala pisno soglasje za to gradnjo. Glede na že podeljene vodne pravice in koncesijo dodatna vodna pravica ni potrebna, saj je dvakratna dodelitev pravice znotraj iste kvote in za isto količino vode popoln nesmisel. V času, ko je bila lastnikom MHE Piškovca podeljena vodna pravica, bi bilo treba spremeniti tudi koordinate in višinske kote na večji HE ter s tem preprečiti zaplete.

4. Posebej poudarja, da je poziv k izjasnitvi prevzel 9. 4. 2015, opredelitve in prošnja za podaljšanje roka pa so bili na pošto oddani 16. 4. 2005, kar pomeni, da toženka ni upoštevala niti 8-dnevnega roka, ki ga je postavila sama. Sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila.

6. Tožba je utemeljena.

7. Kot pravilno navaja toženka, pristojno ministrstvo v skladu z drugo točko prvega odstavka 127. člena ZV-1 izda vodno dovoljenje, če nameravana raba ne zmanjšuje, omejuje ali onemogoča izvajanja obstoječih vodnih pravic ali obstoječih upravičencev do evidentirane posebne rabe vode drugih upravičencev. Zakon s to določbo opredeljuje dejanske okoliščine, ki jih je treba upoštevati pri odločanju in s tem okvir dejanskega stanja, ki ga mora organ ugotoviti v postopku.

8. Pri tem mora upoštevati načelo materialne resnice, ki je eno izmed temeljnih načel upravnega postopka, in pomeni, da je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (prvi odstavek 8. člena in prvi odstavek 138. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP). To se mora odraziti tako v ravnanju uradne osebe, ki mora po potrebi odrediti izvedbo dokazov tudi po uradni dolžnosti, kot tudi v obrazložitvi odločbe, ki mora med drugim obsegati tudi ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto (druga točka prvega odstavka 214. člena ZUP).

9. Toženka je svojo odločitev v obravnavani zadevi oprla izključno na navedbe stranske udeleženke, ne da bi se do njih kakorkoli opredelila, jih ocenila ali primerjala z drugimi podatki v upravnem spisu. Ne da bi se sodišče spuščalo v presojo teh podatkov, opozarja, da bi iz njih utegnilo izhajati, da je MHE Piškovca obstajala in obratovala že daljši čas pred uvedbo obravnavanega postopka in sicer na podlagi ustreznih dovoljenj ter s soglasjem stranske udeleženke, na kar v tožbi utemeljeno opozarja tožnik. Tudi če tožnik v postopku ne bi navedel ničesar, že vsaj vsebina uradnih listin v spisu pomeni dejansko podlago za odločanje, do katere se mora toženka opredeliti. V nasprotnem primeru njene odločitve ni mogoče preizkusiti, kar v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

10. Med strankama ni sporno, da je bil tožniku poziv k izjasnitvi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev v zadevi, vročen na način t.i. nadomestne vročitve (četrti odstavek 87. člena ZUP), da je treba za dan vročitve šteti 9. 4. 2015 in da je v tem pozivu za izjasnitev postavljen rok osmih dni. Tožnikova vloga, oddana na pošto dne 16. 4. 2015, je bila torej vložena pred iztekom navedenega roka. V tej vlogi tožnik sicer v pretežnem delu izraža svoje nestrinjanje s pravnimi vidiki zadeve, vendar povsem nedvoumno navaja tudi, da bi med lastniki MHE Piškovca in stransko udeleženko moralo priti do dogovora, ter prosi za podaljšanje roka za izjasnitev (tretji odstavek 99. člena ZUP).

11. Navedeni rok je namenjen razjasnitvi dejanskega stanja, torej gre za rok iz drugega in tretjega odstavka 140. člena ZUP, ki ga določi upravni organ. To pomeni, da gre za rok, ki se po prvem odstavku 99. člena ZUP lahko podaljša na prošnjo, ki jo prizadeta oseba vloži pred iztekom roka, če so podani upravičeni razlogi za podaljšanje. Organ mora o zahtevi za podaljšanje roka odločiti s sklepom.

12. Ne iz upravnih spisov, ne iz izpodbijane in tudi ne iz drugostopenjske upravne odločbe ne izhaja, da bi toženka o prošnji za podaljšanje roka, ki je bila vložena pred iztekom tega roka, odločila s sklepom ali da bi tožnika na kakšen drug način, ki bi po vsebini nadomestil sklep, seznanila z zavrnitvijo njegove prošnje za podaljšanje roka. Prišlo je torej do kršitve 99. člena ZUP, kar je glede na prej obrazloženo okoliščino, da je tožnik v isti vlogi nedvoumno izrazil voljo podati še nadaljnje navedbe v smislu opredelitve do okoliščin, pomembnih za odločitev, vplivalo na zakonitost izpodbijane odločbe. S tem je namreč odločba ostala neobrazložena v zvezi z eno od temeljnih zahtev postopka, namreč ali in na kakšen način je bila tožniku ustrezno zagotovljena možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev.

13. Ker je iz navedenih razlogov po presoji sodišča v obravnavanem postopku prišlo do bistvenih kršitev upravnega postopka, je sodišče v skladu s tretjo točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponovni postopek.

14. Že iz narave razlogov za odpravo izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Zato je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena odločilo brez glavne obravnave, na seji.

15. Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

16. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa ni imel pooblaščenca, ki bi bil odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 15,00 EUR (3. člen Pravilnika). Sodišče pri tem dodaja, da bo plačana sodna taksa za postopek vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).