Jedro

Kako se ugotovi vrednost spornega predmeta v primeru, če tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko uveljavlja več zahtevkov, je določeno v 41. členu ZPP: če se zahtevki opirajo na isto dejansko in pravno podlago, se določi pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov, če pa imajo zahtevki različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožeče stranke (tožnika) zoper plačilna naloga za plačilo sodne takse, ki ju je izdalo 12. 10. 2023. 2. Tožnika se pritožujeta zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, višjemu sodišču predlagata, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navajata, da sta v tožbi za ugotovitev ničnosti dveh kreditnih pogodb in plačila za vrednost spora določila 161.976,74 EUR, kar je seštevek prejetega kredita po dveh kreditnih pogodbah, ki sta bili sklenjeni istega dne in za nakup ter gradnjo stanovanjske hiše, ki je v solasti vsakega do 1/2. Ker gre za postopek ugotovitve ničnosti dveh med seboj povezanih kreditnih pogodb, je sodišče neutemeljeno izdalo dva plačilna naloga. Spregledalo je, da sta oba notarska zapisa s toženko sklepala oba tožnika, ker je bila za zavarovanje denarnih terjatev toženke po obeh kreditnih pogodbah ustanovljena in vknjižena hipoteka na njima solastnih nepremičninah. Torej gre za zahtevke z isto dejansko in pravno podlago in se vrednost spornega predmeta določi po vsoti vrednosti zahtevkov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Skladno z 19. členom Zakona o sodnih taksah (ZST-1) se za ugotavljanje vrednosti zahtevka, kar je podlaga za izračun višine sodne takse, smiselno uporabljalo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kako se ugotovi vrednost spornega predmeta v primeru, če tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko uveljavlja več zahtevkov, je določeno v 41. členu ZPP: če se zahtevki opirajo na isto dejansko in pravno podlago, se določi pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov, če pa imajo zahtevki različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

5. Sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da imata zahtevka tožnikov različno dejansko podlago. Že iz tožbenih navedb in tožbenega zahtevka nedvoumno izhaja, da sta tožnika s toženo banko sklenila vsak svojo kreditno pogodbo. Dejstva, ki jih izpostavlja pritožba, niso odločilna. Datum sklenitve pogodbe, motiv za sklenitev (nakup in izgradnja ene nepremičnine) in lastništvo kupljene stvari nimajo vpliva na dejstvo, da sta bili sklenjeni dve pogodbi. Vsaka pogodba pa predstavlja svojo dejansko podlago tožbenih zahtevkov in je sodišče prve stopnje pri odmeri sodne takse pravilno štelo, da sta zahtevka za ugotavljanje ničnosti dveh pogodb in posledičnega plačila dva samostojna zahtevka. Torej je ravnalo pravilno, ko je izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse tožnici glede na vrednost kreditne pogodbe, ki jo je s toženko sklenila ona, tožniku pa glede na vrednost kreditne pogodbe, ki jo je s toženko sklenil on.

6. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi po obrazloženem niso podani. Ker pritožbeno sodišče tudi nobene uradoma upoštevne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni našlo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

7. Postopek odmere sodne takse za tožbo je v izključnem interesu tožnikov, toženka v njem sploh ne sodeluje, zato je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 156. člena ZPP odločilo, da stroške krijeta tožnika sama.