Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila burja izjemnih hitrosti v okolici tovarne običajen in predvidljiv pojav, prvotožena stranka pa je tožniku z navodili za delo vratarske službe naložila obveznost obhoda tovarne tudi v času izjemnih vremenskih razmer. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, prvotožena stranka ni sprejela nobenih ukrepov v zvezi z opravljanjem dela v času izjemnih vremenskih razmer. V takšnih razmerah bi prvotožena stranka morala ravnati preventivno in vnaprej z ustreznimi varnostnimi ukrepi preprečiti nezgodo pri delu. Na podlagi 27. člena ZVZD-1 mora delodajalec ob resni, neposredni in neizogibni nevarnosti, z ukrepi in navodili delavcem omogočiti, da ustavijo delo in se napotijo na varno. Po določbi 37. člena ZVZD-1 mora delodajalec delavce obveščati o varnem delu tako, da izdaja pisna obvestila in navodila. V izjemnih primerih, kadar jim grozi neposredna nevarnost za življenje in zdravje, so obvestila in navodila lahko tudi ustna. Po pravilu obrnjenega dokaznega bremena iz 131. člena OZ bi moral delodajalec dokazati, da je storil vse, da do obravnavanega škodnega dogodka ne bi moglo priti. Ker prvotožena stranka tega ni storila, ni ravnala z zadostno (profesionalno) skrbnostjo, kot ji nalaga 6. člen OZ. Zato je podana njena krivdna odgovornost za tožnikovo škodo, posledično pa je odgovorna tudi drugotožena stranka, pri kateri ima delodajalec zavarovano svojo odgovornost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje v delu odločitve zoper drugotoženo stranko.

II. Drugotožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je odškodninski zahtevek zoper toženki po temelju utemeljen v celoti (I. točka izreka), in odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2. Drugotožena stranka se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da tožnik ni dokazal škodnega dogodka - padca zaradi sunka burje. Sodni izvedenec za varstvo pri delu ni ugotovil, da bi veter na dan škodnega dogodka pihal tako močno, da bi tožnika podrl na tla. Največji sunki so bili na dan pred škodnim dogodkom. Drugotožena stranka ocenjuje, da veter v A. ni pihal tako močno kot v B., zato bi moralo sodišče prve stopnje izpoved tožnika bolj kritično oceniti. Sicer pa je C.C., zaslišan kot priča, povedal, da se nikoli ni zgodilo, da bi sunek burje koga podrl na tla. Ocenjuje, da je veter v bližini tal pihal z bistveno nižjo jakostjo. Sodišče prve stopnje je prestrogo presojalo dolžnostno ravnanje delodajalca. Meni, da nastala škoda ni predvidljiva posledica vetra, ki je pihal v trenutku nezgode. Drugotožena stranka še navaja, da bi tožnik obhod lahko opravil kasneje in da so bile vetrovne razmere tožniku dobro znane, zato je prispeval k škodnemu dogodku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano vmesno sodbo v delu odločitve zoper drugotoženo stranko v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva. Drugotožena stranka v pritožbi neutemeljeno ugovarja temelju tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine, ker tožnik ni dokazal, da ga je sunek burje podrl na tla. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju temelja ni upoštevalo subjektivne ocene drugotožene stranke, da veter na območju, kjer je tožnik opravljal delo, ne piha s tako močjo kot v B., ni utemeljen, saj to ne izključuje nastanka škodnega dogodka v konkretni situaciji na način, opisan v tožbi, in kot izhaja iz tožnikove izpovedi. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje glede poteka delovne nezgode 11. 2. 2012 (vsebovane v petem odstavku 7. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). O tem, da se je škodni dogodek zgodil tako, kot je zatrjeval tožnik, se je sodišče prve stopnje prepričalo na podlagi izpovedi tožnika in listinskih dokazov. Iz prijave škodnega dogodka, ki ga je izpolnila prvotožena stranka, izhaja, da je pri rednem obhodu tovarne tožnika spodnesel močen sunek burje in je zato padel na desno ramo. Sodni izvedenec iz varnosti pri delu ni izključil nastanka konkretnega škodnega dogodka. Tudi izpovedba priče C.C., da se nikoli pred tem ni zgodilo, da bi sunek burje podrl koga na tla, ne izključuje poteka škodnega dogodka, kot ga je opisal tožnik. Glede na to, da je dokaz z izvedencem varnosti pri delu le eden od dokazov, sodišče prve stopnje pa je o tem, da je do škodnega dogodka prišlo, pravilno zaključilo na podlagi tožnikove izpovedi in drugih izvedenih dokazov, je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožnik ni dokazal nezgode pri delu.

6. Temeljno načelo Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 43/2011, ZVZD-1) je, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom in mora v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, ter izvajati take preventivne ukrepe, ki bodo zagotavljali večjo stopnjo varnosti pri delu (prvi odstavek 5. člen ZVZD-1). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila burja izjemnih hitrosti v okolici tovarne običajen in predvidljiv pojav, prvotožena stranka pa je tožniku z navodili za delo vratarske službe naložila obveznost obhoda tovarne tudi v času izjemnih vremenskih razmer. Iz izpovedi tožnika in priče C.C. izhaja, da je v času pred škodnim dogodkom (teden dni) na območju tovarne močno pihalo. Dva do tri dni pred obravnavano nezgodo je burja razkrila del strehe, šef vratarnice D.D. pa je od tožnika v nočni izmeni zahteval, naj opravi obhod in preveri stanje strehe. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, prvotožena stranka ni sprejela nobenih ukrepov v zvezi z opravljanjem dela v času izjemnih vremenskih razmer. V takšnih razmerah bi prvotožena stranka morala ravnati preventivno in vnaprej z ustreznimi varnostnimi ukrepi preprečiti nezgodo pri delu. Na podlagi 27. člena ZVZD-1 mora delodajalec ob resni, neposredni in neizogibni nevarnosti, z ukrepi in navodili delavcem omogočiti, da ustavijo delo in se napotijo na varno. Po določbi 37. člena ZVZD-1 mora delodajalec delavce obveščati o varnem delu tako, da izdaja pisna obvestila in navodila. V izjemnih primerih, kadar jim grozi neposredna nevarnost za življenje in zdravje, so obvestila in navodila lahko tudi ustna. Po pravilu obrnjenega dokaznega bremena iz 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) bi moral delodajalec dokazati, da je storil vse, da do obravnavanega škodnega dogodka ne bi moglo priti. Ker prvotožena stranka tega ni storila, ni ravnala z zadostno (profesionalno) skrbnostjo, kot ji nalaga 6. člen OZ. Zato je podana njena krivdna odgovornost za tožnikovo škodo, posledično pa je odgovorna tudi drugotožena stranka, pri kateri ima delodajalec zavarovano svojo odgovornost. 7. Po drugi strani je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ni nobene podlage za ugotovitev tožnikovega prispevka, saj je šef vratarnice od tožnika zahteval, naj opravi obhod. Pri pritožbeni navedbi, da je imel tožnik v nočni izmeni možnost preložiti obhod okoli tovarne na kasnejši termin, drugotožena stranka ne izkaže, da so kasnejše vremenske razmere tožniku dejansko omogočale varen obhod. Temelj odgovornosti drugotožene stranke za nastalo škodo je zato podan in so neutemeljene pritožbene trditve o zmotni uporabi materialnega prava.

8. Ker niso podani zatrjevani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo v delu odločitve zoper drugotoženo stranko (353. člen ZPP).

9. Drugotožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP, 154. člen ZPP).