Jedro

Upravičenci do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti so v zakonu našteti taksativno, med njimi pa ni oškodovanca kot tožilca (subsidiarnega tožilca).

Izrek

Zahteva pooblaščenca oškodovanca kot tožilca M.H. za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Krškem sta bila obdolžena A.B. in S.S. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščena obtožbe oškodovanca kot tožilca M.H. zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena v zvezi s 25. členom KZ. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo pooblaščenca oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Zoper navedeno sodbo je pooblaščenec oškodovanca kot tožilca odvetnik M.Z. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP) in drugih kršitev določb kazenskega postopka ter predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po 1. odstavku 421. člena ZKP smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in njegov zagovornik, po obdolženčevi smrti pa jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP. Upravičenci do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti so v zakonu našteti taksativno, med njimi pa ni oškodovanca kot tožilca (subsidiarnega tožilca). Glede na to, da je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil subsidiarni tožilec preko svojega pooblaščenca, ki te pravice nima, je zahteva nedovoljena in jo je zato Vrhovno sodišče skladno z 2 odstavkom 423. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 421. člena ZKP zavrglo.