Jedro

Tožena stranka je vlogo tožeče stranke iz leta 2010 obravnavala in nanjo odgovorila z dopisom z dne 6. 7. 2010, iz katerega izhaja, da vloga vsebinsko ni bila primerna. Drži sicer, da upravni organ ni izdal zavrnilne odločbe, a je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se v upravnem postopku v primeru, ko upravni organ v predpisanem roku o zadevi ne odloči z izdajo odločbe, domneva, da je bil strankin zahtevek zavrnjen. Toženi stranki je bilo torej glede na dopis z dne 6. 7. 2010 znano oziroma bi ji moralo biti znano, da vloga vsebinsko ni primerna oziroma ji ne bo odobreno, pa kljub temu več kot tri leta ni storila nič, saj je nato šele v izteku leta 2013 vložila novo vlogo. Zato očitek tožeče stranke, da je upravni organ ravnal protipravno, ker o njeni vlogi ni odločal, ni utemeljen.

Projekti, ki sledijo ciljem skupne evropske politike, so lahko upravičeni do sofinanciranja zgolj, če izpolnjujejo določena merila in pridobijo odločbo pristojnega organa. Zato ne obstaja zaveza RS sofinancirati vnaprej točno določene projekte.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 23.029.991,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, ter ji povrniti njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo“.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala odškodninski zahtevek zoper državo. Toženi stranki je očitala odškodninsko odgovornost zaradi protipravnega ravnanja Ministrstva za okolje in prostor (v nadaljevanju MOP). Slednjemu je očitala, da naj bi pri obravnavi njene vloge iz leta 2010 za potrditev pomoči ESRR/kohezijski sklad, naložbe v infrastrukturo št. ..., s katero je želela pridobiti sredstva za sofinanciranje projekta nadgradnje regijskega centra za ravnanje z odpadki – odlagališče A. (v nadaljevanju odlagališče A.) ravnalo arbitrarno, ker o njeni vlogi za dodelitev sredstev naj ne bi odločalo. Prav tako je MOP očitala, da je nezakonito porabilo vsa kohezijska sredstva za druge projekte. Z izpodbijano sodbo je bil tožbeni zahtevek zavrnjen.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je MOP vlogo tožeče stranke iz leta 2010 obravnavalo in nanjo odgovorilo z dopisom z dne 6. 7. 2010 (B1), iz katerega izhaja, da vloga vsebinsko ni bila primerna (pripraviti bi bilo treba skupno vlogo, ki bi zajemala reševanje odlaganja odpadkov na območju več občin). Drži sicer, da MOP ni izdalo zavrnilne odločbe, a je sodišče prve stopnje pravilno, sklicujoč se na Zakon o upravnem postopku (ZUP), ugotovilo, da se v upravnem postopku v primeru, ko upravni organ v predpisanem roku o zadevi ne odloči z izdajo odločbe (t. i. molk organa – 222. člen ZUP) domneva, da je bil strankin zahtevek zavrnjen. Toženi stranki je bilo torej glede na dopis MOP z dne 6. 7. 2010 znano oziroma bi ji moralo biti znano, da vloga vsebinsko ni primerna oziroma da zahtevku ne bo ugodeno, pa kljub temu več kot tri leta ni storila nič (npr. vložila pritožbe zaradi molka organa), saj je nato šele v izteku leta 2013 vložila novo vlogo. Nasprotne pritožbene navedbe oziroma očitek tožeče stranke, da je MOP ravnalo protipravno, ker o njeni vlogi sploh ni odločalo, zato ni utemeljen.

7. V pritožbi je tožeča stranka neutemeljeno vztrajala, da je bila z dopisom MOP z dne 6. 7. 2010 zgolj pozvana na dopolnitev vloge iz leta 2010, kar je z vlogo leta 2013 tudi storila. Sodišče prve stopnje je namreč jasno presodilo, da vloga iz leta 2013 predstavlja vsebinsko novo vlogo in ne zgolj dopolnitve vloge iz leta 2010. Navedeno stališče sodišče prve stopnje ni oprlo zgolj na časovno oddaljenost obeh vlog, temveč tudi na dejstvo, da je bila prva vloga formalno primerna za obravnavo (zato ni potrebovala dopolnitve) in sta obe vlogi predstavljali dve vsebinsko različni vlogi. Nasprotne pritožbene navedbe, da naj bi iz 23. točke izpodbijane sodbe izhajalo drugačno stališče sodišča, zato niso utemeljene. Besedna zveza iz 23. točke izpodbijane sodbe „kar je tožeča stranka dne 3. 12. 2012 (pravilno 2013) tudi storila“ se namreč nanaša na vložitev vsebinsko pravilne (skupne) vloge in ne na dopolnitev prve vloge.

8. Nadalje je tožeča stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očitala, da je v 15. točki izpodbijane sodbe v nasprotju s prejšnjimi ugotovitvami navedlo, da odlagališče A. v Operativnem programu razvoja okoljske in prometne infrastrukture za obdobje 2007-2013 (OP ROPI 2007-2013)1 ni opredeljeno. Tako iz OP ROPI 2007-2013, kot iz Operativnega programa odstranjevanja odpadkov s ciljem zmanjšanja količin odloženih biorazgradljivih odpadkov (Operativni program)2 izhaja, da je na področju ravnanja z odpadki potreben medobčinski oziroma regionalni pristop. V Operativnem programu je sicer odlagališče A. izrecno navedeno, vendar ni edino na področju S., temveč sta omenjeni še odlagališči P. in O. V OP ROPI pa je med projekti, ki se bodo potrjevali na Evropski komisiji, med drugim naveden Regijski center za ravnanje z odpadki regije X (dva podprojekta) v skupni vrednosti 40 mio EUR. Glede na navedeno zaključek, da je v OP ROPI za področje regije X 40 mio predvidenih le za odlagališče A., ne vzdrži realne presoje. Navsezadnje navedeno izhaja iz dopisa MOP z dne 6. 7. 2010 (B1), v katerem je navedeno, da je bil en projekt za regijo X že (so)financiran, z drugim projektom pa je treba rešiti ravnanje z odpadki ne le na območju B. (kjer leži A.) z okoliškimi občinami, temveč tudi M. z okoliškimi občinami in O. z okoliškimi občinami. V kolikor se tožeča stranka s takim stališčem MOP ni strinjala, je imela možnost vložiti pritožbo, saj se, kot je to pojasnilo sodišče prve stopnje, v primeru molka organa domneva, da je bila izdana zavrnilna odločba. Zgolj odločitev MOP, s katero se tožeča stranka ne strinja, pa ne more biti razlog za zaključek o protipravnem ravnanju MOP kot eni od predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke.

9. Sodišče prve stopnje je v 13. točki izpodbijane sodbe ugotovilo, da je OP ROPI 2007-2013 izvedbeni dokument, ki določa neposredno izhajajoče pravne obveznosti in pravice izvajanja kohezijske politike EU v RS. Na njegovi podlagi si mora RS prizadevati prispevati k doseganju ciljev skupne evropske politike. V njem so opredeljene prednostne naloge, določene v strateških smernicah EU. Projekti, ki sledijo tem ciljem, so zgolj lahko upravičeni do sofinanciranja, če izpolnjujejo merila v OP ROPI 2007-2013 in pridobijo odločbo pristojnega organa. Temu skladna je ugotovitev sodišča prve stopnje v 17. točki izpodbijane sodbe, da iz OP ROPI 2007-2013 ne izhaja zaveza RS sofinancirati vnaprej točno določene projekte, ker je OP ROPI 2007 - 2013 zgolj planski akt, ki ne opredeljuje končnih upravičencev za pridobitev evropskih sredstev. Ugotovljenega ne spremeni dejstvo, da je v Operativnem programu odstranjevanja odpadkov s ciljem zmanjševanja količin odloženih bio razgradljivih odpadkov (Novelacija, marec 2008) odlagališče A. konkretno navedeno. Takšno razlago posredno potrjuje tudi določba 2. točke prvega odstavka 3. člena Uredbe o izvajanju postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike v RS v programskem obdobju 2007 - 2013 (Uradni list RS, št. 41/2007 z dne 11. 5. 2007), po kateri je "operativni program" izvedbeni programski dokument Nacionalnega strateškega referenčnega okvirja, ki podrobneje opredeljuje vsebino razvojnih prioritet in prednostnih usmeritev za njegovo izvajanje in ga potrdi Evropska komisija z odločbo. Navedena opredelitev operativnega programa je v skladu z vsebino elementov, ki jih mora le-ta vsebovati v skladu s 37. členom Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. 7. 20063. 10. Razloge za svojo odločitev je sodišče prve stopnje navedlo tudi v 14, 15 in 16. točki izpodbijane sodbe. Pritožbene navedbe o nasprotju med 13. in 17. točko izpodbijane sodbe glede na zgoraj navedeno niso utemeljene.

11. Za odločitev o konkretnem odškodninskem zahtevku v okoliščinah danega primera niti ni ključno, ali je projekt A. izpolnjeval vsa zahtevana merila za pridobitev sredstev sofinanciranja (v kolikor jih je, pa pozitivna odločba ni bila izdana, je imela tožeča stranka možnost pritožbe), temveč je ključno, ali je tožena stranka ravnala protipravno, ker o vlogi tožeče stranke ni odločila oziroma, ker je porabila vsa kohezijska sredstva, namenjena sofinanciranju projektov, kot ji je to očitala tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da temu ni tako. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v zvezi s tem, da tožena stranka ni ravnala protipravno, sklicuje na razloge sodišča prve stopnje in jim v celoti sledi. Zgolj s ponovnim navajanjem že podanih trditev v postopku na prvi stopnji oziroma zgolj s pritožbenim ponavljanjem, da MOP protipravno ni odločilo o njeni vlogi in je protipravno porabilo vsa sredstva, ki so bila namenjena sofinanciranju projektov na področju ravnanja z odpadki, tožeča stranka ne more izpodbiti odločitve sodišča prve stopnje. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je logična, skrbna, vestna in analitično sintetična (ocena vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj) ter posledično povsem prepričljiva. Razloge sodišča za izpodbijano odločitev pritožbeno sodišče v celoti sprejema in jim sledi.

12. Ker tožeča stranka ni uspela dokazati protipravnega ravnanja MOP pri obravnavi njene vloge, njen odškodninski zahtevek zoper toženo stranko ni utemeljen. Posledično se pritožbeno sodišče do pritožbenih očitkov v zvezi z vprašanjem obstoja vzročne zveze, škode in v zvezi z zastaranjem zahtevka ni opredeljevalo.

13. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

14. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločanju pritožbenega sodišča. Zato ti stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Dostopen na: http://www.eu-skladi.si/kohezija-do-2013/ostalo/brosure/OP-ROPI.pdf, 16. 5. 2019 (str. 84). 2 Dostopen na: http://www.mop.gov.si/fileadmin/mop.gov.si/pageuploads/zakonodaja/varstvo_okolja/operativni_programi/op_odpadki_biorazgradljivi.pdf, 16. 5. 2019. (str. 43). 3 Po tej uredbi je "operativni program" dokument, ki ga predloži država članica in ga sprejme Komisija za določitev razvojne strategije z uporabo skladnega niza prednostnih nalog, kar naj bi dosegla s pomočjo iz enega sklada, ali v primeru cilja "konvergenca" s pomočjo iz Kohezijskega sklada in ESRR (1. točka 2. člena Uredbe).