Jedro

Tožnica je lastninsko pravico pridobila izvirno s priposestvovanjem, torej na podlagi samega zakona. Vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo je v takem primeru zgolj deklaratorne narave, zato ni pomembno, kdaj se je tožnica vknjižila. Bistveno je pač, da so se zakonski pogoji za priposestvovanje (več kot desetletna dobroverna zakonita posest) stekli še pred začetkom izvršbe. Zato je je obravnavana izvršba nedopustna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nedopustnost izvršbe In 04/00066, ko jo vodi Okrajno sodišče v Grosupljem, glede nepremičnine (travnik v izmeri 752 m2) s parc. št. 60, k.o. K.. Obenem je tožencu naložilo, da mora tožnici povrniti 1.896,18 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženec se je pritožil zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da tožnica ni predložila originalne listine sporazuma med zakoncema, na podlagi katerega naj bi pridobila lastninsko pravico na sporni parceli. Ni res, da naj bi jo tožnica priposestvovala, saj je J. K. izpovedal, da sta tudi po sklenitvi sporazuma parcelo uporabljala oba nekdanja zakonca. Poleg tega je toženec ves čas prerekal tožničino dobrovernost. Sicer pa se lastninska pravica pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo. Toženec zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka toženčeve pritožbene trditve in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Lastnina tretje osebe na predmetu izvršbe je brez dvoma ovira, ki preprečuje izvršbo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov lahko zanesljivo sklepalo, da je tožnica postala lastnica sporne nepremičnine že pred začetkom izvršilnega postopka, zato je, upoštevaje prvi odstavek 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), pravilno ugotovilo, da je obravnavana izvršba nedopustna. V izpodbijani sodbi je o tem navedlo tudi pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih ni treba ponavljati.

6. Tožnica je lastninsko pravico pridobila izvirno s priposestvovanjem, torej na podlagi samega zakona. Vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo je v takem primeru zgolj deklaratorne narave, zato ni pomembno, kdaj se je tožnica vknjižila. Bistveno je pač, da so se zakonski pogoji za priposestvovanje (več kot desetletna dobroverna zakonita posest) stekli še pred začetkom izvršbe. Tožnica je sporno parcelo posedovala v prepričanju, da je njena lastnica, vse od sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja, ki ga je v letu 1989 sklenila s svojim takratnim zakoncem J. K., sedanjim toženčevim dolžnikom. Ker je po navedenem sporazumu parcela pripadla v izključno last tožnici, je brez pomena dejstvo, ki ga izpostavlja pritožba, da je priča J. K. tudi pozneje še zahajal na parcelo. Iz njegove izpovedi je namreč jasno razvidno, da je to počel po dogovoru s tožnico oziroma z njenim dovoljenjem. Ker se dobra vera posestnika po tretjem odstavku 72. člena ZTLR domneva, ni dovolj, da je toženec, kot poudarja v pritožbi, ves čas prerekal tožničino dobrovernost. Navedeno zakonsko domnevo bi namreč moral izpodbiti in v ta namen ponuditi dovolj tehtne dokaze, vendar svojemu dokaznemu bremenu ni zadostil. Končno je brez podlage tudi toženčev dvom o pristnosti predloženega sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja med zakoncema. Kot je tožencu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, za dokazovanje vsebine listine zadošča njen prepis, sploh ker je ta v obravnavanem primeru po potrdilu zemljiškoknjižnega sodišča enak izvirniku.

7. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Dejansko stanje je bilo v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljeno, prav tako je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo. Tudi uradoma upoštevnih procesnih kršitev ni bilo, drugih pa toženec opredeljeno niti ne uveljavlja. Sodišče druge stopnje je zato njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku potrdilo prvo sodbo.

8. Toženec je s pritožbo propadel, zato do povračila svojih stroškov zanjo ni upravičen, medtem ko tožnica z odgovorom ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi in njeni stroški zanj niso bili potrebni. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 155. členom istega zakona morata zato pravdni stranki kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.