Jedro

Prispevek enega zakonca z zemljiščem za gradnjo načelno ni razlog za izločeno obravnavanje nepremičnine, ki je nastala z gradnjo na tem zemljišču, iz celote skupnega premoženja, tj. za povsem izolirano obravnavanje takega dela skupnega premoženja, kar zadeva določitev deležev zakoncev na skupnem premoženju ... Na mestu je celovito obravnavanje - ocena in določitev deležev ob upoštevanju celote, tj. tudi celote in ne le dejstev, ki se nanašajo izključno na ta del skupnega premoženja pravdnih strank.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu (točka 1. prvega odstavka izreka) spremeni, tako da se pritožba tožnika zoper odločitev sodišča prve stopnje glede lastninskih deležev pravdnih strank na nepremičninah parc. št. 1296/3 in 1296/4, obeh vl. št. 972/E in na njih stoječih zgradb, zavrne kot neutemeljena in se v tem delu (prvi odstavek izreka) sodba prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo mdr. odločilo, da je delež tožnika na parc. št. 1296/3 in 1296/4, (in na njih stoječih zgradbah) poleg pravnomočno določenega deleža (40 % po sodbi prve stopnje z dne 11.5.1989) še nadaljnjih 10 %, tako da znašata deleža zakoncev (tj. pravdnih strank) na teh nepremičninah 50 % in 50 %.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo mdr. delno ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo prve stopnje v pravkar citiranem delu spremenilo, tako da znaša tožnikov nadaljnji delež na navedenih nepremičninah 24,50 % in tako znaša na teh nepremičninah skupni delež tožnika 64,50 %, toženkin delež pa 35,50 %.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka (in nasprotna tožnica) vložila pravočasno revizijo. Obsega revizijskega izpodbijanja ni omejila. Navaja, da uveljavlja revizijski razlog iz člena 385.2 ZPP (očitno misli na razlog iz 2. točke člena 385.1 ZPP, tj. bistveno kršitev določb pravdnega postopka na drugi stopnji) in sicer zato, ker obrazložitev izpodbijane sodbe nasprotuje izreku. Predlaga, da se reviziji ugodi in izrek uskladi z obrazložitvijo.

Na vročeno revizijo (člen 390 ZPP) tožnik ni odgovoril, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija je utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (člen 386 ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke člena 354.2 ZPP v pravdi ni bilo. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke člena 354.2 ZPP (nasprotje med izrekom in razlogi sodbe druge stopnje) ni utemeljen. V izreku izpodbijane sodbe druge stopnje je odločeno, da je tožnikov nadaljnji delež (poleg že pravnomočno prisojenih 40 %) na spornih nepremičninah parc. št. 1296/3 in 1296/4 še 24,50 %, tako da znaša njegov delež 64,50 %, medtem ko je toženkin delež 35,50 %. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje prav tako zapisalo, da tožniku pripada iz naslova prispevka iz posebnega premoženja (tj. samih zemljišč) pri obeh nepremičninah dodatni delež 24,50 %. Nasprotja med izrekom in razlogi izpodbijane sodbe druge stopnje torej ni. Vprašanje, kako je sodišče druge stopnje prišlo do presoje, da pripada tožniku dodatni delež 24,50 %, pa je vprašanje uporabe materialnega prava in delno seveda tudi vprašanje dejanske podlage odločitve. Revizijska graja, ki je zapisana kot konkretizacija uveljavljanja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je po svoji vsebini v resnici graja uporabe materialnega prava. Na to grajo revizijsko sodišče niti ni vezano, ker tudi po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava pri odločitvi o izpodbijanem delu pravnomočne sodbe, ki jo preskuša v revizijskem postopku (člen 386 ZPP). Izhodišče te presoje je seveda v izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje, ki ga z revizijo ni dovoljeno izpodbijati (člen 385.3 ZPP).

Revizijsko sodišče ne sprejema presoje sodišča druge stopnje, da je ob ugotovljenem vrednostnem razmerju tožnikovega posebnega prispevka iz posebnega premoženja nasproti vrednosti celote pri vsaki izmed obeh spornih nepremičnin (21 % vrednosti celote pri nepremičnini parc. št. 1296/3 in 28 % vrednosti celote pri nepremičnini parc. št. 1296/4 ) tožnikov povečani delež na teh nepremičninah kot skupnem premoženju treba določiti z matematičnim izračunom, katerega izhodišče je ugotovljeno vrednostno razmerje (kakor je bilo prej povzeto iz dejanskih ugotovitev sodbe). Revizijsko sodišče seveda tudi ne more načelno zavrniti revizijske graje, da je vprašljiva (revizija trdi, da je napačna) presoja sodišča druge stopnje o povprečnem dodatnem tožnikovem prispevku 24,50 % (kot aritmetični sredini 21 % in 28 % ) in zato takem tožnikovem dodatnem deležu na spornih nepremičninah - ko sodišče druge stopnje ni obenem ugotovilo, da gre pri nepremičninah parc. št. 1296/3 in 1296/4 za nepremičnini, ki imata enako vrednost (take ugotovitve pa tudi ni v sodbi prve stopnje). Vendar se revizijsko sodišče v presojo utemeljenosti te revizijske graje ne spušča, glede na svojo materialnopravno presojo, ki jo bo obrazložilo v nadaljevanju. Zaradi istega razloga se tudi ne spušča v presojo utemeljenosti revizijske graje matematične izpeljave povečanega tožnikovega deleža na spornih nepremičninah kot skupnem premoženju (po obrazcu 40 % + 24,5 % = 64,5 %), za katero se je odločilo sodišče druge stopnje. Morda v tej smeri vendarle ni odveč tole opozorilo: Po presoji sodišča druge stopnje naj bi imel samo zaradi ugotovljenega 24,5-odstotnega (glede na celoto) prispevka iz posebnega premoženja tožnik na spornih nepremičninah za 29 % (64,5 % - 35,5 % = 29 %Đ) večji delež kakor toženka - medtem ko ima po pravnomočni sodbi (zadnji odstavek I. sodbe prve stopnje v zvezi s sodbo druge stopnje v tej pravdi) na drugih delih skupnega premoženja ravno nasprotno toženka za 20 % (60 % - 40 % = 20 %Đ) večji delež kakor tožnik - čeprav je tudi pri spornih nepremičninah upoštevan (tako izrečno sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbiĐ) na splošno priznani (tj. ugotovljeni) tožnikov 40-odstotni prispevek v skupno premoženje. Tak rezultat (tudi materialnopravno) ni logičen, saj pomeni 49-odstotno (20 % + 29 % = 49 % = 2 x 24,5 %Đ) povečanje tožnikovega deleža na spornih nepremičninah v primerjavi z njegovim deležem na drugih delih skupnega premoženja pravdnih strank - nastalo samo zaradi ocenjenega 24,5-odstotnega prispevka iz tožnikovega posebnega premoženja v ta del skupnega premoženja.

Razlog, zaradi katerega se revizijsko sodišče ne spušča v konkretno presojo nazadnje navedene toženkine revizijske graje matematične izpeljave pravne presoje sodišča druge stopnje, je naslednji: Revizijsko sodišče je pri prvem odločanju v tej pravdi opozorilo, da pri pravilni uporabi materialnega prava (51. in 59. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih) prispevek enega zakonca z zemljiščem za gradnjo načelno ni razlog za izločeno obravnavanje nepremičnine, ki je nastala z gradnjo na tem zemljišču, iz celote skupnega premoženja, tj. za povsem izolirano obravnavanje takega dela skupnega premoženja, kar zadeva določitev deležev zakoncev na skupnem premoženju. To stališče je revizijsko sodišče obrazložilo ob dejanski podlagi, ki je bila tedaj izhodišče pravne presoje revizijskega sodišča. Pri revizijski presoji uporabe materialnega prava v sedanjem sojenju, tj. na podlagi dejstev, ki so ugotovljena v sedaj izpodbijani pravnomočni sodbi, revizijsko sodišče ne najde razloga za radikalno drugačno izhodišče pravne presoje. Pravno odločilna dejstva pri ponovnem sojenju namreč niso bila bistveno drugače ugotovljena kakor pri prejšnjem sojenju. Pri ugotovljeni dejanski podlagi (na kratko: tožnikovem posebnem prispevku k nastanku nepremičnine parc. št. 1296/3 z zemljiščem, ki predstavlja 21 % vrednosti celote, in k nastanku nepremičnine parc. št. 1296/4 z zemljiščem, ki predstavlja 28 % celote - pa čeprav se upošteva tudi ugotovitev sodišča druge stopnje o povprečnem 24,5 % posebnem tožnikovem prispevku k nastanku obeh nepremičnin, ki je vsaj delno dejanske narave) po presoji revizijskega sodišča ni podlage za povsem izločeno obravnavanje tega dela skupnega premoženja pravdnih strank pri določitvi deležev na skupnem premoženju. Na mestu je celovito obravnavanje - ocena in določitev deležev ob upoštevanju celote, tj. tudi celote in ne le dejstev, ki se nanašajo izključno na ta del skupnega premoženja pravdnih strank. Tako je pri svoji pravni presoji ravnalo sodišče prve stopnje, ko se ni odločilo za izolirano matematično izpeljavo, temveč je upoštevalo ugotovljena posebna, le na te sporne nepremičnine nanašajoča se dejstva v končni celoviti (čeprav pri sedanjem sojenju le še na sporni del skupnega premoženja nanašajoči se) pravni in dejanski presoji. Pravilno je uporabilo materialno pravo (51. in 59. člen ZZZDR), ko se je odločilo za korekturo deležev na spornih nepremičninah s celovitim pristopom, in tudi s tem, ko je ob takem pristopu odločilo, da je to korektura z izenačitvijo deležev na spornih nepremičninah, tako da sta deleža pravdnih strank dve polovici, oz. 50 % in 50 %, kakor je zapisano v sodbi prve stopnje. Ni odveč opozoriti, da taka korektura pri tem delu skupnega premoženja pravdnih strank pomeni izničenje siceršnjega (na drugih delih skupnega premoženja pravnomočno prisojenega) toženkinega večjega deleža (60 % - 40 % = 20 % celote) zaradi ugotovljenega tožnikovega posebnega prispevka k nastanku tega dela skupnega premoženja (v razmerju do celote povprečno 24,5 %, natančneje 21 % pri eni in 28 % pri drugi izmed dveh sedaj spornih nepremičninah). Po obrazloženem je torej pravilna uporaba materialnega prava pri ugotovljeni dejanski podlagi narekovala sodbo, za kakršno se je odločilo sodišče prve stopnje. To pomeni, da je bila tožnikova pritožba neutemeljena in da bi jo moralo sodišče druge stopnje zavrniti in v celoti potrditi odločitev sodišča prve stopnje glede nepremičnin parc. št. 1296/3 in 1296/4 , če bi pravilno uporabilo materialno pravo.

Revizijsko sodišče je pri svoji odločitvi vezano z obsegom revizijskega izpodbijanja sodbe sodišča druge stopnje (člen 386 ZPP). Vsebina toženkine revizije je takšna, da v tej smeri potrebuje razlago. Že uvodoma je bilo v povzetku revizije navedeno, da toženka obsega revizijskega izpodbijanja ni omejila. Revizijski razlog, da naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izrek uskladi z obrazložitvijo, prav tako ne pomeni omejitve obsega revizijskega izpodbijanja na del odločitve sodišča druge stopnje. Revizijski razlog, ki se formalno uveljavlja, tj. bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 354.2 ZPP na drugi stopnji, je v razlogih omejen le na razloge o spornih nepremičninah parc. št. 1296/3 in 1296/4. Ker ni nadaljnje omejitve formalno uveljavljanega revizijskega razloga, ni odveč pripomba, da se po naravi stvari taka procesna kršitev, če je podana, nanaša na ves ustrezni del sodbe. Vsi konkretni revizijski razlogi o tem, kako bi bilo treba izračunati deleža pravdnih strank pri spornih nepremičninah po toženkinem prepričanju (s končnim rezultatom 47,4 % : 52,6 % v tožnikovo korist pri eni nepremičnini in 43,2 % : 56,8 % v tožnikovo korist pri drugi nepremičnini), so le konkretizacija revizijske graje (po pravi vsebini graje materialnopravne presojeĐ) matematičnega in izoliranega pristopa sodišča druge stopnje pri določanju deležev - ne pomenijo pa omejitve revizijskega izpodbijanja le na del odločitve sodišča druge stopnje o tožnikovi pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje o deležih pravdnih strank na nepremičninah parc. št. 1296/3 in 1296/4 Iz tega sledi, da je toženka z revizijo izpodbijala celotno odločitev sodišča druge stopnje o tožnikovi pritožbi zoper sodbo prve stopnje v tem delu - seveda le v delu, v katerem je tej pritožbi ugodilo (prvi odstavek izreka sodbe prve stopnje - za kaj več toženka nima pravnega interesa).

Po vsem obrazloženem se je izkazalo, da je treba toženkini reviziji ugoditi in na podlagi določbe člena 395.1 ZPP sodbo sodišča druge stopnje spremeniti, kakor je razvidno iz izreka in je bilo že doslej obrazloženo.

O stroških revizijskega postopka ni bilo treba odločati, ker jih toženka ni prijavila, odgovora na revizijo pa ni bilo.