Jedro

Tožnik je v 15-dnevnem roku iz prvega odstavka 36. člena ZZ vložil tožbo, iz katere izhaja, da izpodbija izbor drugega kandidata in predlaga ponovitev postopka. Kasnejša natančnejša formulacija zahtevka pa v takem procesnem položaju pomeni le dopustno konkretizacijo že pravočasno začetega sodnega varstva.

Izdaja obvestila je zakonska dolžnost organa po 36. členu ZZ, vendar obvestilo o (ne)izbiri po svoji naravi ni odločitev, temveč zgolj informativni akt, zato zoper njega samostojno sodno varstvo ni dopustno. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odpravo obvestila z dne 2. 2. 2023, razveljavilo in tožbo v tem obsegu zavrglo (tretji odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 3. točko drugega odstavka 339. člena ZPP).

Pogoj "da je kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri" je vezan na takšne nepravilnosti v razpisnem postopku, ki zadevajo sam proces izbire in odločanja (npr. pogoje, merila, presojo izpolnjevanja pogojev, sestavo organa, pravila glasovanja ipd.).

Prvostopenjsko sodišče je pri presoji pogoja vodstvenih izkušenj uporabilo preozko razlago razpisa, ko je pogoj "najmanj pet let izkušenj pri delu na vodstvenih položajih" dejansko izenačilo z zahtevami za "vodilno delovno mesto" in ga vezalo na kriterije iz 74. člena ZDR-1 ter na obstoj delovnega razmerja. Razpisni pogoj je bil opredeljen kot: "najmanj pet let izkušenj pri delu na vodstvenih položajih". Takšna formulacija po svoji naravi zajema širši krog vodstvenih funkcij in nalog, ne nujno le sistemizirana "vodilna delovna mesta" v delovnem razmerju.

Tožnik v postopku ni postavil odškodninskega zahtevka, ki je po ZDR-1 edino predvideno pravno varstvo v primeru diskriminacije neizbranega kandidata. Že iz tega razloga njegovo sklicevanje na diskriminacijo ne more vplivati na odločitev o razveljavitvi izbire.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v I. točki izreka ter se tožba v zvezi z delom tožbenega zahtevka za odpravo obvestila Sveta Zavoda A. z dne 2. 2. 2023 neizbranemu kandidatu zavrže.

V preostalem se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi:

I."I. Zavrne se tožbeni zahtevek, da se odpravi sklep o izbiri B. B. na delovno mesto direktorja Zavoda A. ter je tožena stranka dolžna v roku 15 dni ponoviti postopek izbire kandidata za direktorja tožene stranke.

II.Tožnik je dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.707,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila."

II.Tožnik je dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v znesku 280,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se odpravita obvestilo o neizbranem kandidatu Sveta Zavoda A. z dne 2. 2. 2023 o izbiri kandidata za direktorja in sklep o izbiri B. B. na delovno mesto direktorja Zavoda A. ter je tožena stranka dolžna v roku 15 dni ponoviti postopek izbire kandidata za direktorja tožene stranke. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 31,16 EUR.

2.Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja, da je bil tožbeni zahtevek postavljen nepravilno in prepozno, zato bi moralo sodišče tožbo zavreči. Sodno varstvo je po 36. členu Zakona o zavodih (ZZ) mogoče le zoper odločitev o izbiri, ne pa zoper obvestilo o neizbiri. To izhaja iz ustaljene sodne prakse (VSRS VIII Ips 185/2015, VDSS Pdp 312/2017, VDSS Pdp 1206/2015, sklep I Up 14/2023). Obvestilo o neizbiri ni odločitev, temveč zgolj informacija in pouk o pravnem sredstvu. Tožnik je tožbo vložil 2. 3. 2023, zahtevek na odpravo sklepa o imenovanju pa postavil šele 19. 8. 2024, torej po poteku zakonskega roka. Stališče sodišča, da oblika tožbenega zahtevka ni odločilna, pomeni odmik od ustaljene sodne prakse in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče je napačno presodilo, da je bila s pozno omogočenim vpogledom kršena izvedba razpisa in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri. Tožena stranka je tožniku še znotraj 15-dnevnega roka omogočila vpogled ter ga obvestila o načinu izvedbe. ZZ ne določa posebnega roka za vpogled. Tožnik je tožbo pravočasno vložil, vendar vpogleda ni izkoristil niti ni konkretno zatrjeval kršitev postopka ali neizpolnjevanja pogojev. To je storil šele po prepozni spremembi tožbe. Pravica do vpogleda, izvedena po zaključku izbire, pojmovno ne more predstavljati kršitve postopka, ki bi lahko vplivala na že sprejeto odločitev. Prav tako ni bila prizadeta pravica do učinkovitega sodnega varstva, saj je tožnik sodno varstvo uveljavljal. Zato je materialnopravni zaključek sodišča napačen. Glede izpolnjevanja pogoja vodstvenih izkušenj tožena stranka poudarja, da razpis zahteva najmanj 5 let izkušenj pri delu na vodstvenih položajih. Komisija je utemeljeno presodila, da izbrani kandidat ta pogoj izpolnjuje. Sodišče se je neutemeljeno osredotočilo na pravnoorganizacijsko obliko dela, višino prihodkov in število zaposlenih, kar ni odločilno. Bistvena je vsebina nalog, ne formalna oblika zaposlitve. Delo v okviru s. p. lahko pomeni vodstveno izkušnjo. Samostojni podjetnik organizira delo, sklepa pogodbe in vodi poslovanje. Enako velja za funkcijo predsednika društva, ne glede na plačilo ali število zaposlenih. Kandidat je po vsebini opravljal naloge, ki ustrezajo definiciji vodilnega delavca po ZDR-1. Sodišče je zmotno zaključilo tudi, da kandidat ni izpolnjeval pogoja znanja tujega jezika na ravni B2. Razpis ni zahteval javno veljavne listine Državnega izpitnega centra, temveč potrdilo pooblaščene institucije. Ljudska univerza C. je vpisana v razvid izvajalcev javno veljavnih programov in izvaja program Angleščina za odrasle (B2). Kandidat je opravil testiranje, pri katerem je bil uporabljen test Državnega izpitnega centra. Sodišče je neutemeljeno zavzelo stališče, da je dopustno izključno potrdilo Državnega izpitnega centra, ter se pri tem oprlo predvsem na izpoved njegove predstavnice. V praksi številne institucije izdajajo potrdila z označbo ravni SEJO (A1-C2), kar samo po sebi ni nezakonito. Potrdilo Ljudske univerze C. izkazuje znanje na ravni B2 in ustreza razpisnemu pogoju. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže oziroma tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4.Pritožba je utemeljena.

5.V prvem odstavku 36. člena Zakona o zavodih (ZZ, Ur. l. RS, št. 12/91 s sprem.) je določeno, da lahko vsak prijavljeni kandidat v petnajstih dneh po prejemu obvestila o izbiri zahteva sodno varstvo pri pristojnem sodišču, če meni, da je bil pri izvedbi razpisa kršen predpisani postopek in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri, ali če izbrani kandidat ne izpolnjuje razpisnih pogojev. Tožnik je zatrjeval, da je bil postopek izbire bistveno kršen, ker mu tožena stranka ni omogočila pravočasnega vpogleda v razpisno gradivo, zaradi česar naj bi mu bilo onemogočeno učinkovito uveljavljanje sodnega varstva. Nadalje je trdil, da je bil neupravičeno izločen iz postopka, čeprav naj bi predložil ustrezna dokazila o izpolnjevanju razpisnih pogojev glede znanja enega od svetovnih jezikov na višji ravni, ter da izbrani kandidat ne izpolnjuje pogoja najmanj petih let izkušenj na vodstvenih položajih in pogoja znanja tujega jezika na ravni B2. Sodišče prve stopnje je njegovim navedbam pritrdilo v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do vpogleda v razpisno gradivo, ter v delu glede neizpolnjevanja navedenih razpisnih pogojev s strani izbranega kandidata. Zato je tožbenemu zahtevku ugodilo, odpravilo obvestilo neizbranemu kandidatu in sklep o izbiri B. B. za direktorja tožene stranke ter toženi stranki naložilo ponovitev postopka izbire.

6.Pritožba je neutemeljena v delu, v katerem zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v celoti zavreči zaradi nepravilno postavljenega zahtevka oziroma prepozne spremembe tožbe. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo procesnemu izhodišču iz sklepa pritožbenega sodišča Pdp 194/2025 z dne 4. 6. 2025, da je bila tožba vložena pravočasno in da jo je treba obravnavati po vsebini. Tožnik je v 15-dnevnem roku iz prvega odstavka 36. člena ZZ vložil tožbo, iz katere izhaja, da izpodbija izbor drugega kandidata in predlaga ponovitev postopka. Kasnejša natančnejša formulacija zahtevka pa v takem procesnem položaju pomeni le dopustno konkretizacijo že pravočasno začetega sodnega varstva. Zato pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da procesne predpostavke za meritorno odločanje glede zahtevka, ki se je nanašal na razveljavitev sklepa o izbiri in ponovitve postopka izbire niso bile okrnjene in zavrača pritožbene navedbe o tem, da bi morala biti tožba v celoti zavržena.

7.Tožnik je s tožbenim zahtevkom med drugim predlagal tudi razveljavitev obvestila z dne 2. 2. 2023, s katerim ga je svet tožene stranke obvestil, da je bil na razpisano delovno mesto izbran drug kandidat. Pritožba utemeljeno opozarja, da je namen takšnega obvestila zgolj v seznanitvi kandidata z odločitvijo o izbiri ter v pouku o pravici do vpogleda v razpisno gradivo in do uveljavljanja sodnega varstva v petnajstdnevnem roku. V skladu s 36. členom ZZ je sodno varstvo zagotovljeno zoper odločitev o izbiri oziroma imenovanju direktorja, pri čemer lahko sodišče presoja le, ali je izbrani kandidat izpolnjeval razpisne pogoje ali je bil v postopku izvedbe razpisa kršen določen postopek, ki bi lahko bistveno vplival na odločitev. Izdaja obvestila je zakonska dolžnost organa po 36. členu ZZ, vendar obvestilo o (ne)izbiri po svoji naravi ni odločitev, temveč zgolj informativni akt, zato zoper njega samostojno sodno varstvo ni dopustno. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odpravo obvestila z dne 2. 2. 2023, razveljavilo in tožbo v tem obsegu zavrglo (tretji odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 3. točko drugega odstavka 339. člena ZPP).

8.Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da je tožena stranka ravnala v neskladju s prvim odstavkom 36. člena ZZ, ker tožniku vpogled v razpisno gradivo ni bil zagotovljen na način, ki bi mu omogočal dejansko seznanitev z gradivom pred iztekom 15-dnevnega roka. S tem je bila kršena zakonska obveznost poučitve in zagotovitve vpogleda v razpisno gradivo kot instituta, vezanega na pravico do sodnega varstva neizbranega kandidata. Vendar pa pritožbeno sodišče ne soglaša z nadaljnjo materialnopravno posledico, ki jo je iz tega izpeljalo prvostopenjsko sodišče, in sicer da gre za kršitev postopka razpisa, ki bi lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata v smislu prvega odstavka 36. člena ZZ. Pogoj "da je kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri" je vezan na takšne nepravilnosti v razpisnem postopku, ki zadevajo sam proces izbire in odločanja (npr. pogoje, merila, presojo izpolnjevanja pogojev, sestavo organa, pravila glasovanja ipd.). V obravnavani zadevi pa je bila odločitev o izbiri sprejeta že dne 2. 2. 2023, vpogled pa se je uveljavljal in omogočal šele naknadno, torej po zaključku izbirnega postopka. Zato časovno in logično ne gre za kršitev, ki bi lahko vplivala na vsebino že sprejete odločitve o izbiri, temveč za kršitev, ki se nanaša na uveljavljanje pravice do seznanitve z razpisnim gradivom in priprave na sodno varstvo. Pritožbeno sodišče posebej upošteva, da je tožnik sodno varstvo kljub temu pravočasno uveljavil, v postopku pa je imel možnost dopolnjevati svoje navedbe in dokaze. Zato ugotovljena kršitev 36. člena ZZ sama po sebi ne more biti zadostna podlaga za odpravo sklepa o izbiri in odreditev ponovitve postopka.

9.V obravnavani zadevi je bilo sporno, ali izbrani kandidat izpolnjuje razpisni pogoj "najmanj pet let izkušenj pri delu na vodstvenih položajih" ter ali izpolnjuje pogoj znanja enega od svetovnih jezikov na višji ravni. Razpis kot materialni pogoj določa "izkušnje pri delu na vodstvenih položajih", v nadaljevanju pa v delu o dokazilih navaja, da kandidat predloži dokazilo o opravljanju dela na "vodstvenih delovnih mestih", med drugim potrdilo delodajalca ali pogodbe o predhodnih zaposlitvah. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je formulacija razpisa terminološko nekonsistentna, saj uporablja pojma "vodstveni položaj" in "vodstveno delovno mesto", ki po vsebini nista nujno identična. Pri razlagi razpisa je zato treba izhajati iz njegovega materialnega pogoja. Dokazila, navedena v razpisu, predstavljajo le način izkazovanja pogoja, ne pa njegove vsebinske omejitve. Razpis izrecno ne določa, da se zahtevane izkušnje nanašajo izključno na delo v delovnem razmerju ali na formalno sistemizirano delovno mesto pri delodajalcu. Če bi bil tak namen razpisodajalca, bi moral to izrecno zapisati. Razpis je zato potrebno razlagati tako, da zahteva najmanj pet let dejanskih vodstvenih izkušenj, ne glede na pravno podlago opravljanja funkcije, pod pogojem, da je šlo za položaj z vsebinskimi in organizacijskimi vodstvenimi pristojnostmi.

10.Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil izbrani kandidat od 1. 3. 2004 do 14. 7. 2008 zaposlen pri delodajalcu D. na delovnem mestu trener, opravljal pa je tudi funkcijo sekretarja oziroma generalnega sekretarja D. Izbrani kandidat je v navedenem obdobju pripravljal finančne in vsebinske plane zveze, vodil programsko delo reprezentančnih selekcij, organiziral mednarodne programe in tekmovanja, vodil je stroko, ki je delala po programih, ki jih je pripravljal. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da funkcija generalnega sekretarja nacionalne športne zveze po svoji vsebini predstavlja vodstveni položaj, saj vključuje organizacijsko, vsebinsko in deloma tudi finančno odgovornost ter usklajevanje delovanja organizacije. To obdobje traja več kot štiri leta. V času od 15. 7. 2008 do 31. 3. 2019 je kot samostojni podjetnik opravljal zelo podobna dela in naloge, tj. trenersko delo in funkcijo sekretarja. Od 1. 3. 2019 do 23. 11. 2022 je bil v delovnem razmerju pri klubu E., zaposlen kot trener, pri čemer je kot s. p. opravljal tudi funkcijo sekretarja kluba. Tudi v tem času je organiziral domača in mednarodna tekmovanja ter vodil stroko (npr. ekipe, ki so bile v organizacijskih odborih za organizacijo dogodkov) in finančne ter organizacijske procese dela kluba. Iz ugotovitev prvostopnega sodišča nadalje izhaja, da izbrani kandidat od leta 2014 dalje opravlja funkcijo v. d. predsednika oziroma predsednika Športne zveze F. Zaslišani B. B. je pojasnil, da so člani Športne zveze F. športna društva ter da je imela Športna zveza F. v času njegovega dela v tej organizaciji 41 članov. Funkcija predsednika Športne zveze je tipično vodstvena funkcija, z zastopniškimi pooblastili in odgovornostjo za delo organov zveze. Kot izhaja iz izvedenih dokazov je vključevala strateško usmerjanje, organizacijsko odgovornost ter odločanje o programih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da že to obdobje samo po sebi presega pet let in po svoji naravi predstavlja vodstveni položaj.

11.Namen pogoja vodstvenih izkušenj je zagotoviti, da ima kandidat sposobnost vodenja organizacije, izkušnje z organiziranjem dela, sposobnost strateškega načrtovanja, odgovornost za finance in programe. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da je prvostopenjsko sodišče pri presoji pogoja vodstvenih izkušenj uporabilo preozko razlago razpisa, ko je pogoj "najmanj pet let izkušenj pri delu na vodstvenih položajih" dejansko izenačilo z zahtevami za "vodilno delovno mesto" in ga vezalo na kriterije iz 74. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) ter na obstoj delovnega razmerja. Razpisni pogoj je bil opredeljen kot: "najmanj pet let izkušenj pri delu na vodstvenih položajih". Takšna formulacija po svoji naravi zajema širši krog vodstvenih funkcij in nalog, ne nujno le sistemizirana "vodilna delovna mesta" v delovnem razmerju. Sklicevanje razpisa na določena dokazila (potrdilo delodajalca, pogodbe o predhodnih zaposlitvah, izpis zavarovanja ipd.), kot pojasnjeno, predstavlja le dokazni okvir, ne pa zožitve materialnega pogoja na izključno delovna razmerja. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je izbrani kandidat opravljal naloge in funkcije, ki po vsebini pomenijo vodstvene izkušnje in so tesno povezane s športnimi dejavnostmi, kar po vsebini povsem ustreza namenu pogoja. Prvostopenjsko sodišče je odločilni pomen pripisalo okoliščinam (npr. število zaposlenih, kdo je podpisoval pogodbe, ali je bil status prostovoljen ipd.), ki za razpisni pogoj "vodstveni položaj" niso odločilne, če je izkazana vsebina vodstvenega dela. Zato je prvostopenjska presoja o neizpolnjevanju pogoja petih let vodstvenih izkušenj materialnopravno zmotna. Tako ni izkazano, da bi bila presoja sveta zavoda o izpolnjenem pogoju vodstvenih izkušenj očitno nerazumna oziroma arbitrarna ali v nasprotju z vsebino razpisa.

12.Pritožbeno sodišče se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje v 18. točki obrazložitve, da izbrani kandidat ni predložil ustreznih dokazil, ki bi dokazovala izpolnjevanje razpisnega pogoja najmanj petih let izkušenj pri delu na vodstvenih položajih in tudi v tem delu sledi pritožbi. V delu o dokazilih je v razpisu res navedeno, da kandidat predloži dokazilo o opravljanju dela na vodstvenih delovnih mestih z opisom nalog, kot dokazilo pa šteje pisno potrdilo delodajalca oziroma drugo verodostojno ustrezno dokazilo, ter fotokopijo delovne knjižice ali izpis zavarovanja ZPIZ oziroma druga ustrezna dokazila o dolžini delovne dobe. Pritožbeno sodišče poudarja, da se navedba o dokazilih ne sme razumeti formalistično, kot da bi razpis dopustil dokazovanje izključno z dokumenti, ki obstajajo le pri delovnem razmerju na sistemiziranem vodstvenem delovnem mestu. Takšna razlaga bi bila v neskladju z materialnim pogojem (vodstveni položaji), hkrati pa bi brez jasne izrecne razpisne zahteve neupravičeno izločila vodstvene funkcije, ki so v praksi pogosto vezane na mandat in se ne opravljajo v delovnem razmerju. Navedeni dokazni standard je treba razumeti funkcionalno: kandidat mora izkazati časovni obseg izkušenj in vsebino nalog, ki so vodstvene narave. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je izbrani kandidat predložil Izpis zavarovanj ZPIZ z dne 23. 11. 2022. Ta listina zanesljivo izkazuje časovna obdobja vključitve v obvezna socialna zavarovanja in s tem objektivno potrjuje trajanje aktivnosti (zaposlitve in samozaposlitve) v obdobjih, ki jih kandidat uveljavlja kot relevantne delovne izkušnje. S tem je izpolnjen dokazni element glede dolžine dobe, kot ga razpis izrecno predvideva. Nadalje je predložil Izjavo/potrdilo delodajalca klub E. z dne 9. 12. 2022. Čeprav je sodišče prve stopnje tej listini odreklo dokazno vrednost, pritožbeno sodišče ugotavlja, da razpis kot dokazilo izrecno dopušča pisno potrdilo delodajalca oziroma druga verodostojna dokazila, pri čemer ni predpisal obličnosti ali vsebine v smislu uporabe pojmov "vodilni delavec po 74. členu ZDR-1" ali zahteve po pooblastilih za sklepanje pravnih poslov. Odločilno je, ali listina opisuje naloge in odgovornosti, ki so povezane z vodenjem organizacije, programov znotraj organizacije, vodenjem stroke ali projektov, kar pa je bila tako glede na vsebino dokazil, kot tudi po izpovedi izbranega kandidata vsebina njegove dejavnosti. Izbrani kandidat je predložil tudi Priporočilno pismo Športne zveze F. z dne 8. 12. 2022, kot "drugo verodostojno ustrezno dokazilo". Priporočilno pismo organizacije, v kateri je kandidat opravljal vodstveno funkcijo (predsednik Športne zveze, v tem sklopu tudi vodenje regijske pisarne G., ki združuje 12 občin ipd.), predstavlja tipično dokazilo o funkciji in vsebini nalog v neprofitnih organizacijah, kjer razmerje pogosto ni delovnopravno. Sodišče prve stopnje je priporočilo zavrnilo predvsem zato, ker naj bi šlo za volontersko funkcijo brez zaposlenih, vendar ta okoliščina ni odločilna za razpisni pogoj, saj razpis ne zahteva plačanega dela ali vodenja zaposlenih, temveč izkušnje na vodstvenih položajih. Vodenje neprofitne organizacije je vodstveni položaj tudi pri organizaciji z malo ali nič zaposlenimi. Pritožbeno sodišče zaključuje, da predložene listine skupaj ustrezajo razpisnemu standardu pet letnih izkušenj na vodstvenem položaju. Sodišče prve stopnje je dokazila presojalo skozi prizmo, ali izkazujejo vodenje poslovnega področja pri delodajalcu s formalnimi pooblastili po 74. členu ZDR-1, vendar tega kriterija za obravnavani položaj ne predpisujeta niti razpis niti Zakon o zavodih. S tem je prvostopenjsko sodišče dokazni standard razpisa neupravičeno zožilo. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaključek iz 18. točke prvostopenjske sodbe, da kandidat ni predložil ustreznih dokazil, nepravilen.

13.Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo tudi glede pogoja znanja tujega jezika. Prvostopenjsko sodišče je razpisni pogoj razložilo tako, da bi bilo kot ustrezno dokazilo dopustno le potrdilo Državnega izpitnega centra. Takšna razlaga pa iz besedila razpisa ne izhaja. Razpis ni zahteval "javno veljavne listine" niti ni omejil dokazila na enega izdajatelja, temveč je določil, da mora kandidat predložiti "potrdilo pooblaščenih institucij, ki izdajajo potrdila o znanju jezika na višji ravni (SEJO raven B2)". Predmet presoje v obravnavani zadevi ni bilo vprašanje zakonitosti ravnanja Ljudske univerze C. v razmerju do Državnega izpitnega centra niti vprašanje, katera institucija je sistemsko edina pristojna za izdajo (javno) veljavnih listin o znanju tujega jezika po Skupnem evropskem referenčnem okviru (SEJO). To vprašanje sodi v morebitna upravnopravna razmerja med izvajalci izobraževalnih programov in pristojnimi organi, ne pa v okvir presoje zakonitosti izbire direktorja po 36. členu Zakona o zavodih. Odločilno v tem sporu je bilo zgolj, ali je izbrani kandidat predložil dokazilo, ki ustreza razpisnemu pogoju, kot je bil določen v razpisu. Razpis je zahteval "potrdilo pooblaščenih institucij, ki izdajajo potrdila o znanju jezika na višji ravni (SEJO raven B2)". Ni zahteval javno veljavne listine, certifikata Državnega izpitnega centra, niti ni izrecno omejil dokazila na enega izdajatelja. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je Ljudska univerza C. vpisana v razvid izvajalcev javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja, pooblaščena za izvajanje javno veljavnega programa angleščine za odrasle, da je pri preverjanju znanja uporabila test Državnega izpitnega centra za raven B2 (za razvrstitev oziroma ugotovitev znanja kandidata) ter da je izdala potrdilo, iz katerega izhaja, da kandidat dosega raven B2.1 po opisnikih SEJO. To pomeni, da je bila listina izdana s strani institucije, ki je pooblaščena za izvajanje javno veljavnega programa angleščine, ter da vsebinsko potrjuje raven znanja, zahtevanega z razpisom. Tožena stranka se je v razpisnem postopku tako lahko zanesla na navedbe institucije, ki je potrdilo izdala in izkazuje znanje kandidata na zahtevani ravni B2. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo predvsem na izpoved priče H. H. (zaposlena pri centru I.), ki je navedla, da potrdilo o znanju jezika po SEJO kot javno veljavno listino lahko izda le Državni izpitni center. Vendar pa razpis ni zahteval javno veljavne listine, temveč potrdilo pooblaščene institucije. Poleg tega iz izpovedi J. J. iz K. fakultete Univerze v Z. izhaja, da tudi njihova institucija izdaja potrdila z navedbo ravni po SEJO, kar relativizira trditev priče H. H. o tem, da bi takšna potrdila lahko izdajal izključno Državni izpitni center. Pritožbeno sodišče poudarja, da tudi če bi obstajala morebitna nepravilnost v razmerju med Ljudsko univerzo C. in Državnim izpitnim centrom glede izdaje takšnih potrdil, to samo po sebi še ne pomeni, da kandidat ni izkazal ravni znanja, kot jo zahteva razpis. Razpisni pogoj je materialne narave (znanje jezika na ravni B2), ne pa formalističen pogoj predložitve točno določene (javne) listine enega samega izdajatelja. Ker je iz potrdila Ljudske univerze C. z dne 8. 12. 2022 povsem jasno razvidno, da kandidat dosega raven B2.1, ter ker je listino izdala institucija, pooblaščena za izvajanje javno veljavnega programa angleščine za odrasle, je treba šteti, da je kandidat razpisni pogoj izpolnil. Zato je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da izbrani kandidat ni predložil ustreznega dokazila o znanju tujega jezika na ravni B2, napačen.

14.Pravilna pa je presoja prvostopnega sodišča, da tožnik neutemeljeno ugovarja, da naj bi prišlo v predmetnem postopku izbire kandidata do kršitve za izvedbo razpisa določenega postopka, ki je bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata, s tem, ko je bil izločen iz postopka izbire, čeprav naj bi predložil vsa ustrezna dokazila glede izpolnjevanja razpisnih pogojev oziroma ustrezno dokazilo glede izpolnjevanja pogoja znanja enega od svetovnih jezikov na višji ravni. Tožnik v odgovoru na pritožbo vztraja, da je njegovo spričevalo K. fakultete Univerze v Z. o aktivnem znanju angleškega jezika z dne 17. 9. 2019 (A5) po kvaliteti oziroma ravni znanja na enaki ravni kot potrdilo Ljudske univerze C. (B8), ki ga je predložil izbrani kandidat. Pritožbeno sodišče tem navedbam ne sledi. V 22. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da spričevalo K. fakultete z dne 17. 9. 2019 (A5) ne izkazuje ravni znanja po Skupnem evropskem referenčnem okviru (SEJO) in da iz njega ni mogoče ugotoviti, ali tožnikovo znanje dosega raven B2, kot jo je zahteval razpis. Iz izpovedi J. J. jasno izhaja, da so bila spričevala, izdana pred januarjem 2021, pridobljena po sistemu, ki ni bil umerjen po SEJO, ter da ravni znanja po SEJO za nazaj ni mogoče retroaktivno določiti brez ponovnega testiranja. Ta dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je prepričljiva in skladna z izvedenimi dokazi. Pritožbeno sodišče poudarja, da presoja ustreznosti tožnikovega spričevala (A5) ne vpliva na drugačno materialnopravno presojo glede dokazila izbranega kandidata. Gre za dve samostojni listini, ki ju je treba presojati vsako zase, v okviru konkretnega razpisnega pogoja in vsebine razpisa, zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje zaključku iz 22. točke izpodbijane sodbe, da spričevalo K. fakultete z dne 17. 9. 2019 ne izkazuje ravni znanja B2 po SEJO in da tožnik z njim ni izpolnil razpisnega pogoja. Navedbe v odgovoru na pritožbo tega zaključka ne omajejo.

15.Tožnik je v postopku zatrjeval tudi kršitev prepovedi diskriminacije pri izbiri kandidata. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s presojo sodišča prve stopnje v 23. točki obrazložitve, da so ti očitki neutemeljeni. Tožnik v postopku ni postavil odškodninskega zahtevka, ki je po ZDR-1 edino predvideno pravno varstvo v primeru diskriminacije neizbranega kandidata. Že iz tega razloga njegovo sklicevanje na diskriminacijo ne more vplivati na odločitev o razveljavitvi izbire. Poleg tega tožnik ni konkretiziral nobene varovane osebne okoliščine niti navedel dejstev, ki bi vzpostavila domnevo neenake obravnave v smislu 6. člena ZDR-1. Splošne navedbe o nepravilnostih v postopku pa ne zadoščajo za presojo diskriminacije.

16.Ker ugotovljena kršitev glede zagotovitve vpogleda v razpisno gradivo po 36. členu ZZ sama po sebi ne predstavlja kršitve, ki bi lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri, in ker je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji pogoja vodstvenih izkušenj ter znanja tujega jezika, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in glede tožbe v delu zahtevka, o katerem je sodišče prve stopnje pravilno odločalo meritorno, odločilo tako, kot izhaja iz izreka (358. člen ZPP).

17.Ker tožnik v postopku ni uspel, je dolžan toženi stranki povrniti njene potrebne stroške postopka na prvi in drugi stopnji v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 155. in 165. členom ZPP. Pritožbeno sodišče je toženi stranki na podlagi Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) priznalo naslednje stroške: odgovor na tožbo 300 točk (3. alineja tar. št. 16/1b), 900 točk (4 x 225 točk) za 4 pripravljalne vloge (2. točka tar. št. 16), 300 točk za zastopanje na naroku dne 8. 7. 2024 (3.a točka tar. št. 15), 150 točk za zastopanje na naroku dne 18. 10. 2024 (3.b točka tar. št. 16) in za trajanje 100 točk (prvi odstavek 6. člena OT), 150 točk za zastopanje na naroku dne 4. 12. 2024 (3.b točka tar. št. 16) in za trajanje 100 točk (prvi odstavek 6. člena OT), 150 točk za zastopanje na naroku dne 5. 3. 2025, 150 točk za zastopanje na naroku dne 27. 8. 2025 ter 33 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 2333 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času odločanja (0,60 EUR) znaša 1.399,80 EUR ter 22 % DDV v višini 308,00 EUR, skupaj 1.707,80 EUR. Pritožbeno sodišče je priznalo samo stroške, ki so bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tako toženi stranki ni priznalo stroškov za konzultacijo s stranko ter pregled listin in poročilo substituta, ker so ti zajeti že v priznanih stroških za pripravljalni vlogi oziroma za pravdo niso bili potrebni. Pritožbeno sodišče je skladno z uspehom toženi stranki priznalo 375 točk za pritožbo, 2 % materialne izdatke ter 22 % DDV, kar skupaj znaša 280,00 EUR.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 6, 74 Zakon o zavodih (1991) - ZZ - člen 36, 36/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-3, 354, 354/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.