Jedro

Oseba, ki je optirala za nemški rajh med II. svetovno vojno in se njena opcija nahaja v opcijskem spisu, ki so ga tedaj vodili Nemci, se šteje za osebo nemške narodnosti in če je ob uveljavitvi novele zakona o državljanstvu FLRJ (4.12.1948) živela v tujini, ni pridobila jugoslovanskega državljanstva po zakonu o državljanstvu FLRJ (2. odstavek 35. člena).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Oddelka za splošne zadeve, odseka za notranje zadeve občine ... z dne 23.2.1993, ki je na predlog Oddelka za prostor občine ..., da v skladu z zakonom o denacionalizaciji (ZDen, 3. odstavek 63. člena) ugotovi državljanstvo ..., ugotovil, da se imenovani po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Slovenije veljali do 25.6.1991, ni štel za jugoslovanskega državljana in zato do smrti ni bil državljan takratne Socialistične Republike Slovenije. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je odločitev prvostopnega organa pravilna in zakonita. Prvi odstavek 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ je določal, kdo se je štel za državljana FLRJ. Določba 37. člena in njena obvezna razlaga tega zakona sta določili pravno osnovo za priznanje državljanstva FLRJ in zato pomenita dopolnitev 1. odstavka 35. člena. Določba 35. člena je bila z drugim odstavkom resnično dopolnjena šele z uveljavitvijo novele, vendar pa vsebina novele nesporno kaže na njeno retroaktivnost, saj določa: "v smislu prejšnjega odstavka" (to je 1. odstavka 35. člena), " se ne štejejo za državljane FLRJ osebe nemške narodnosti, ki se nahajajo v tujini in so se med vojno ali pred njo pregrešile zoper svoje dolžnosti državljana z nelojalnim ravnanjem zoper narodne in državne interese narodov FLRJ". Prvostopni organ je zato pravilno postopal, ko je pri presoji državljanstva ... upošteval določbo 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ. Pravilno je ugotovil, da se je imenovani nahajal v tujini in da je oseba nemške narodnosti. Drugi odstavek 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ ni pogojeval dejanskega stanja z datumom ali načinom odhoda v tujino, zato je dejstvo, da je ... odšel v Avstrijo že leta 1939, za ta postopek nepomembno. Nemško narodnost imenovanega je prvostopni organ ugotavljal na podlagi uradne evidence, ki so jo leta 1941 vzpostavili nemški organi. To je evidenca optantov za "Nemški Reich" z naslovom "Verzeichnis der Volks und Reishsdeutschen umsiedler, die auf grund des Abkommens vom 31.august 1941 aus der Provinz Laibach umgesiedelt worden." A.F.M.P. je v to evidenco vpisan s podatki: P. dr. A. des F. aus Graz, Geb.12.5.1895 in Sticna, Oberfinanzrat. Iz te evidence je razvidno, da se njegova opcija nahaja v opcijskem spisu št. 31.312, da je bil v preseljeniškem uradu voden pod št. 710.093 in da je bila potrditev njegove opcije objavljena v takratnem nemškem uradnem listu št. 67/87. Katere osebe so v času razdelitve takratne Slovenije med II. svetovno vojno med Nemčijo in Italijo imele pravico do opcije in preselitve iz italijanskega dela v del, ki je pripadal "Nemškemu Reichu", so zgodovinsko splošno znana dejstva in jih zato prvostopnemu organu v skladu s 160. členom zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ni bilo treba dokazovati. Prvostopni organ pa ni izvedel dokazov, ki bi kazali na nelojalnost, saj po 3. odstavku 63. člena ZDen nelojalnosti ni mogoče dokazovati. Trditev tožnikov, da bi moral prvostopni organ tožnikom dati na vpogled spis in jim dati možnost udeležbe v postopku, je nepravilna. Državljanstvo je individualni status in bi bila zato neposredno upravičena oseba le tista oseba, na katero se ugotavljanje tega statusa nanaša. Pravno legitimacijo v tem postopku tožnikom daje le ZDen, pa še ta ne neposredno, temveč posredno (63. člen). Določbe ZUP, ki se nanašajo na obvezno sodelovanje strank v postopku, se ne nanašajo na tožnike, saj imajo položaj stranke v smislu določb ZUP le v postopku denacionalizacije, ne pa tudi v postopku ugotovitve državljanstva kot predhodnem vprašanju v denacionalizacijskem postopku. V tem predhodnem postopku imajo ti le vlogo stranskih udeležencev, ki imajo nesporno velik interes za izid postopka o ugotovitvi državljanstva, ne morejo pa zahtevati enakega položaja kot ga ima v postopku stranka, ki lahko s svojimi izjavami in neposrednimi dokazi vpliva na ugotovitev dejanskega stanja. To velja zlasti v primeru, ko postopek za odločitev o predhodnem vprašanju ni odvisen od njihovega sodelovanja.

Tožniki v tožbi smiselno navajajo, da ugotovitev tožene stranke nima podlage v materialnih predpisih, na katere se ta sklicuje. A.F.M.P. se je po 1. odstavku 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ na dan 28.8.1945 štel za jugoslovanskega državljana. Nesprejemljiva je tudi ugotovitev tožene stranke, da določba 37. člena tega zakona pomeni dopolnitev 35. člena. Smisel določbe 37. člena je le v tem, da se za državljane FLRJ ugotovi državljanstvo ljudske republike. Po mnenju tožnikov je tožena stranka tudi bistveno kršila določbe postopka, saj bi morala tožnikom omogočiti vpogled vsega dokaznega gradiva, na katerem temelji njena odločitev, kar v konkretnem primeru ni bilo spoštovano. To svoje ravnanje tožena stranka obrazlaga s tem, da tožniki v predhodnem upravnem postopku niso imeli statusa stranke. Tako stališče je po prepričanju tožnikov zmotno. Po 49. členu ZUP je namreč stranka oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, zoper katero teče postopek, ali ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Tožniki imajo za varstvo svojih pravnih koristi nedvomno pravico udeleževati se postopka ugotovitve državljanstva in tudi vplivati na ugotovitev dejanskega stanja. Z retroaktivno uporabo 2. odstavka 35. člena novele zakona o državljanstvu FLRJ je tožena stranka zmotno uporabila tudi materialni predpis, saj noben zakon ne more retroaktivno učinkovati, če sam zakon tako ne določa. V 3. členu te novele je določeno, da začne veljati z dnem objave, to je 4.12.1948. Zato ne more imeti pravnega učinka na že pridobljeno državljanstvo po predhodnih predpisih. P. je bil slovenske narodnosti, saj se je rodil slovenskima staršema, zato ugotovitev tožene stranke , da naj bi bil P. "nemške narodnosti", ne drži. Tožniki v teku postopka niso mogli preveriti, ali dokumenti, na katere se sklicuje tožena stranka, zares obstajajo in kaj v njih piše ter se zato o njih ne morejo izjaviti. Četudi bi bilo res, da naj bi P. optiral za "Nemški Reich", in da se njegova opcija nahaja v evidenci optantov, s tem ni izgubil ne slovenskega in tudi ne jugoslovanskega državljanstva. Nesporno je ugotovljeno, da se je P. v Avstrijo odselil že leta 1939, ko se II. svetovna vojna v Sloveniji sploh še ni začela. Zato tudi nikoli ni živel pod italijansko okupacijo. Prav tako se ni med II. svetovno vojno nikamor selil ali pa iz italijanskega dela v del, ki je pripadal Nemškemu Reichu. Tožnikom ni poznan predpis, ki bi določal, da osebe, ki optirajo, izgubijo svojo narodnost. Zgolj v ilustracijo in primeroma tožniki omenjajo, da je Saint-germanska pogodba določala enoletni rok, v katerem so imele določene osebe možnost optirati za državljanstvo, ne pa za narodnost. Tudi če tožniki izhajajo iz predpostavke, da je Podobnik dejansko optiral za avstrijsko državljanstvo, mu zaradi tega ni prenehalo jugoslovansko državljanstvo, ker noben predpis ni tega določal. Če pa obstaja kakšen predpis, ki bi to določal, bi ga morala tožena stranka citirati. Glede na nesporno ugotovitev, da je bil P. do 28.8.1945 jugoslovanski državljan, bi morala tožena stranka ugotoviti, zlasti kdaj in na kakšen način naj bi ga izgubil. Tudi stališče, ki se nanaša na ugotavljanje nelojalnosti pomeni zmotno uporabo materialnega prava. Ni res, da iz določbe 3. odstavka 63. člena ZDen izhaja, da nelojalnosti ni treba dokazovati. V postopku ugotavljanja državljanstva se po izrecnem zakonskem določilu, nelojalnosti ne sme ugotavljati. Niti najmanj pa je ni mogoče domnevati. Zato je P., kljub spremembam zakonov o državljanstvu, vse do svoje smrti dne 25.12.1988, ostal jugoslovanski državljan. Vsi ti zakoni so namreč imeli opredeljene načine in postopke za izgubo državljanstva. V obravnavanem primeru pa ni prišlo do izgube državljanstva. V državljansko knjigo P. ni bil vpisan zgolj in izključno zato, ker se v letih, ko so le-te nastajale, ni nahajal na ozemlju bivše Jugoslavije, saj je od leta 1939 do svoje smrti živel v Grazu v Avstriji. Predlagajo, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se je A.F.M.P. do svoje smrti štel za jugoslovanskega državl jana, podrejeno pa, da zadevo vrne upravnemu organu z ustreznimi napotki.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Upravni organ za notranje zadeve je na predlog Oddelka za prostor občine ..., ki vodi denacionalizacijski postopek, v predhodnem postopku, na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen ugotovil, da se A.F.M.P. po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I , 30/91-I in 38/92), ni štel za jugoslovanskega državljana. V postopku ugotavljanja državljanstva po že navedeni določbi 3. odstavka 63. člena ZDen ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. Tožniki so v zmoti, ko trdijo, da ni pravilno tolmačenje tožene stranke, da v tem postopku nelojalnosti ni treba dokazovati, kar naj bi pomenilo, da se jo domneva. Po mnenju sodišča je treba to določbo razlagati v kontekstu z drugimi določbami ZDen in v povezavi z zakonom o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ št. 54/46, 90/46, 104/47 in 88/48), kar pomeni, da velja za osebe, ki po 2. odstavku 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ niso bile vpisane v evidenco o državljanstvu in se zanje ugotavlja državljanstvo na podlagi 3. odst. 63. člena ZDen, zakonska fikcija, da ob izpolnjevanju ostalih dveh pogojev (da je oseba nemške narodnosti in je ob uveljavitvi novele zakona, dne 4.12.1948, živela v tujini), razlog nelojalnega ravnanja vselej obstaja. Upravni organ ga zato ni dolžan ugotavljati, stranka, katere aktivno legitimacijo v postopku denacionalizacije ugotavlja, pa ga ni upravičena izpodbijati. Sodišče se strinja s trditvijo tožnikov, da imajo v tem postopku položaj strank, ki imajo za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka (49. člen ZUP) in zato s tega vidika zavrača stališče tožene stranke, ki se nanaša na pravice stranskih udeležencev v tem postopku. Če tudi v tem primeru drži trditev tožnikov, da jim upravni organ ni omogočil vpogleda v dokazno gradivo, pa po mnenju sodišča, s tem ni bistveno kršil pravil postopka, kar bi imelo za posledico drugačno rešitev zadeve. Tožniki niti v pritožbi, kljub temu, da je v prvostopni odločbi izrecno naveden dokaz, na katerega je upravni organ oprl svojo ugotovitev, niti v tožbi niso navedli nikakršnih novih dejstev, ki bi verodostojnost omenjenega dokaza omajale oziroma sodišču vzbudile vsaj dvom o pravilni ugotovitvi dejanskega stanja. Na podlagi dokaznih listin v spisih in ob upoštevanju okoliščin, ki jih tožniki navajajo v tožbi, sodišče ne dvomi, da sta tako prvostopni organ kot tudi tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje. Svojo odločitev pa sta tudi ustrezno obrazložila, med drugim tudi v tistem delu, ki se nanaša na narodnost imenovanega. Namen zakonodajalca ob uveljavitvi novele zakona o državljanstvu FLRJ iz leta 1948, ki je v svojem 1. členu določila, katere osebe se ne štejejo za državljane FLRJ iz 1. člena zakona o državljanstvu FLRJ iz leta 1945, je po mnenju sodišča treba presojati v okviru zgodovinskih okoliščin in družbenih razmer, v katerih je zakon nastajal oziroma, ki so njegovo uzakonitev izzvale in je s tega vidika treba tudi zakon razlagati. Novela res ni določila kriterijev in meril, po katerih naj bi se ugotavljala nemška narodnost, vendar je po mnenju sodišča tožena stranka, izhajajoč iz namena zakona, pravilno ugotovila, da je P., ki je leta 1941 optiral za nemški rajh, oseba nemške narodnosti. Zgodovinsko splošno znano dejstvo je, da so optirale za nemški rajh lahko le osebe, ki so se opredelile za Nemce in jih je nemški okupator, na podlagi meril in kriterijev, ki jih je sam sprejel, štel za osebe nemške narodnosti (folksdojčerje), in te so tudi "ex lege" pridobile nemško državljanstvo. Po presoji sodišča je zato tožbena navedba, da je bil P. sin slovenskih staršev, za rešitev same stvari, nepomembna. Sodišče se tudi strinja s stališčem tožene stranke glede retroaktivne uporabe določbe 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, uveljavljene 4.12.1948 leta, razen v delu, kjer tožena stranka navaja, da določba 37. člena tega zakona in njena obvezna razlaga pomenita dopolnitev 1. od stavka 35. člena zakona. Določba 37. člena zakona tudi po mnenju sodišča opredeljuje le republiško državljanstvo, zato je tožena stranka po nepotrebnem uporabila to določbo pri razlagi retroaktivnosti že navedene zakonske določbe. Vprašanje retroaktivne uporabe te zakonske določbe je po mnenju sodišča treba razlagati v skladu z njeno vsebino in vsebino določbe, na katero se navezuje, vse to pa v kontekstu časa in razmer, v katerih je navedeno zakonsko besedilo nastalo in tudi v okviru tedaj veljavne ustave. Navedena dopolnitev 35. člena z novim 2. odstavkom pomeni izjemo od 1. odstavka istega člena navedenega zakona iz leta 1945 in doseže svoj namen po vsebini, glede na že vse prej navedeno, le v primeru njene uporabe od uveljavitve 1. odstavka 35. člena zakona naprej (28.8.1945), saj se njena vsebina izrecno navezuje na vsebino določbe 1. odstavka 35. člena , kar je ugotovila že tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi. Če bi bil zakonodajalčev namen uveljaviti uporabo zakonske dopolnitve (novelo) od njene uveljavitve dalje, bi jo moral vsebinsko temu ustrezno oblikovati. Pri tem sodišče še poudarja, da je pri razlagi sporne določbe navedene zakonske novele treba izhajati iz tedaj veljavne,ne pa sedanje, ustave, še posebej zato, ker upravni organ ugotavlja državljanstvo v zvezi z zahtevo za denacionalizacijo premoženja po določbah ZDen. Ta pa v 9. členu določa, da so upravičenci po 3., 4. in 5. členu tega zakona le fizične osebe, če so bile v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Tedaj veljavna ustava (sprejeta 31.1.1946) ni imela določb, tako kot jih ima sedanja ustava, ki bi prepovedovale učinek zakona za nazaj.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).