Jedro

Revizija je bila dopuščena v smeri materialnopravnega in procesnopravnega preizkusa pravnomočne odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugo toženko, za plačilo stroškov, ki naj bi tožniku nastali s postavitvijo javne poti, ki je potekala po nepremičninah v njegovi lasti, na katastrsko določeno traso javnega dobra.

Izrek

Revizija se dopusti v smeri materialnopravnega in procesnopravnega preizkusa pravnomočne odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugo toženko za plačilo stroškov, ki naj bi tožniku nastali s prestavitvijo javne poti, ki je potekala po nepremičninah v njegovi lasti, na katastrsko določeno traso javnega dobra.

Obrazložitev

1. Tožnik navaja, da je prestavil javno pot, ki je potekala po zemljiščih v njegovi lasti, tako da sedaj poteka pretežno po prej opuščeni katastrsko določeni trasi javnega dobra na parc. št. 2935/2 k. o. ... Prestavitev poti je bila po njegovem mnenju dolžnost toženk (92. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ), opravil jo je pa sam v soglasju s prvo toženko kot upravljavcem javnih poti, pri čemer se ni odpovedal pravici do povračila. Druga toženka, v območje katere sedaj spada nepremičnina s prestavljeno javno potjo, je nastala poleg prve toženke z delitvenim sporazumom. Tožnik od obeh toženk solidarno zahteva povračilo njune koristi, ki jo opredeljuje kot prejeto vrednost dela in storitev ter prihranek za arheološko sondiranje.

2. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku zoper drugo toženko, tožbeni zahtevek zoper prvo toženko pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi druge toženke in izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek (tudi) zoper njo zavrnilo.

3. Zoper to sodbo je tožnik na podlagi 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložil predlog za dopustitev revizije, v katerem izpostavlja pravni vprašanji, ali je tožnik, ki je s soglasjem občine in na svoje stroške odstranil njen nezakonit in protiustaven poseg v njegovo lastninsko pravico, s čimer je izpolnil njeno na zakonu in ustavi temelječo obveznost zgraditi odsek ceste po trasi javnega dobra, od nje upravičen zahtevati povračilo koristi, ki ji je s tem nastala, ter ali je korist (obogatitev), ki je z opisanim tožnikovim ravnanjem nastala občini, enaka stroškom, ki bi tej nastali, če bi sama organizirala in financirala izgradnjo te ceste. Ugotavlja, da Vrhovno sodišče o teh vprašanjih še ni zavzelo stališča, glede na veliko število primerov v Republiki Sloveniji, ko (kategorizirana) javna cesta poteka po zasebnem zemljišču, in s tem povezanimi potencialnimi spori pa so nedvomno pomembna. Ustavno sodišče RS je že večkrat odločilo, da javna cesta ne more potekati po zemljišču v zasebni lasti, ne da bi bil prej z lastnikom sklenjen pravni posel za pridobitev zemljišča.(1) Po ustavnosodni praksi je takšno stanje opredeljeno kot de facto razlastitev, ki je v neskladju z 69. členom Ustave RS,(2) pri čemer je treba opozoriti še na določbo 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah(3) (ZJC-B). Zakon o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) v drugem odstavku 21. člena med drugim določa obveznost občine, da za zadovoljevanje potreb svojih prebivalcev gradi, vzdržuje in ureja lokalne javne ceste in javne poti, pri čemer sta pomembna tudi 11. in 14. člen Odloka o občinskih cestah(4) (v nadaljevanju Odlok), po katerih je upravljanje in financiranje gradnje ter vzdrževanja občinskih cest dolžnost občine. Občina je bila torej kot upravljavec občinskih cest in poti (prvi odstavek 3. člena Zakona o javnih cestah – ZJC; 11. člen Odloka) hkrati dolžna zagotoviti nemoteno uporabo zasebne lastnine tožnika, katerega lastninska pravica je bila de facto omejena, ker se je del njegovega zemljišča uporabljal kot javna pot, in javno cesto (ter njeno nemoteno uporabo) za zadovoljevanje potreb svojih prebivalcev. Za izpolnitev teh dveh svojih dolžnosti bi občina morala bodisi proti odškodnini ali nadomestilu v naravi tožnika na delih njegovih nepremičnin parc. št. 1485/2 in 1487 k. o. ...., kjer je potekala cesta, razlastiti, cesto pa kategorizirati, bodisi s tožnikovih nepremičnin odstraniti to cesto, ki je brez pravne podlage in nezakonito omejevala tožnikovo lastnino, in zgraditi (novo) javno cesto po parc. št. 2935/2 k. o. ..., ki je bila že pred tem v zemljiškem katastru vrisana kot javna pot, po podatkih zemljiške knjige pa je šlo za javno dobro. Ker je občina tožniku dala soglasje za prestavitev sporne ceste na prvotno traso, je treba logično sklepati, da se je odločila za drugo od navedenih opcij. Tožnik ni (bil) dolžan po nobenem zakonskem ali podzakonskem predpisu trpeti javne poti na svojem zemljišču, zato tudi strošek njene prestavitve ne more biti njegov, ampak v celoti strošek upravljavca občinskih cest, kar sledi ne le iz že navedenih določb ZLS in Odloka, ampak tudi (že) iz 33. in 67. člena Ustave RS ter 1. člena Protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tožnik je bil zaradi pasivnosti občine oziroma celo njenega izogibanja, da izpolni svojo zakonsko in ustavno obveznost, primoran nezakonito in neustavno stanje (z njenim soglasjem) sanirati sam, zaradi česar je bil finančno oškodovan, in to ravno v enakem obsegu, v kakršnem je bila druga toženka zaradi nezakonitega ravnanja obogatena. Obogatitev občine je logično v njenem prihranku stroškov (v ohranitvi občinskega proračuna), ki bi ji nastali, če bi prestavitev ceste organizirala in financirala sama. Obogatitev občine in prikrajšanje tožnika sta tako enaka (primernim) stroškom izgradnje ceste, ki sedaj poteka po parc. št. 2935/2 k. o. ..., kar vse je tožnik zatrjeval že v tožbi (IV. točka). Brez vsake razumne (sicer pa tudi brez kakršnekoli trditvene) podlage je zato razlog sodišča druge stopnje, da zaradi uporabe ceste v javno korist o osebni koristi občine in s tem o njeni obogatitvi ni mogoče govoriti. Za odločitev o tožbenem zahtevku je pravno povsem irelevantno dejstvo, kdo uporablja cesto oziroma kdo ima neposredno in osebno korist od obstoječe ceste. Iz tožnikove trditvene podlage ne izhaja, da zahteva povračilo tiste koristi, ki jo ima občina s tem, ker (lahko) sama oziroma njeni funkcionarji oziroma občani uporabljajo cesto, temveč iz te nedvomno sledi, da tožnik zahteva povračilo (le) tiste koristi, ki jo ima občina zato, ker je tožnik namesto nje in na svoje stroške organiziral in financiral izgradnjo ceste, čeprav je bila to ustavna in zakonska obveznost občine. Prav tako je pravno irelevanten zaključek sodišča, da je imela občina zaradi izgradnje ceste tudi stroške z odmero in postavitvijo mejnikov, saj bi ji ti nastali v enaki višini v vsakem primeru – tudi če bi sama prestavila cesto. Tožnik je izpolnil obveznost občine, ki bi jo bila ta dolžna izpolniti na podlagi ustave in zakona. Določbo 197. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je moč uporabiti ne glede na to, ali je stranka vedela, da plačuje tuj dolg ali ne(5), kar pomeni, da v konkretnem primeru uporaba določbe 191. člena OZ ni na mestu, ker se nanaša le na pogodbene obveznosti, ne pa (tudi) zakonske. Prav tako je z vidika razvoja prava in utrjevanja pomena ustavnih procesnih jamstev v odločbah rednih sodišč revizijo treba dopustiti glede absolutne procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter bistvene kršitve določb 7. in 212. člena ZPP na drugi stopnji sojenja oziroma glede kršitve ustavnih procesnih jamstev iz 22. in 25. člena Ustave RS. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker naj občina od sporne ceste ne bi imela osebne koristi, zaradi česar naj ne bi bila obogatena, čeprav tožnik svojega zahtevka ni utemeljeval na takšni trditveni podlagi in tega tudi ni navajal v odgovoru na pritožbo. Z opisanim postopanjem je višje sodišče evidentno in obsežno kršilo načelo kontradiktornosti ter razpravno načelo, te kršitve pa so izpodbijano sodbo popolnoma determinirale. S takšnim postopanjem je bilo kršeno tudi ustavno procesno jamstvo iz 22. člena Ustave RS. Sodišče druge stopnje ni odgovorilo na nobeno izmed tožnikovih navedb v odgovoru na pritožbo, v razlogih sodbe jih ni povzelo ali kakorkoli pretehtalo. Dejstva, na katera je sodišče oprlo izpodbijano odločitev (osebna korist občine od ceste), pa so brez kakršnekoli trditvene podlage, kar zaključuje že sodišče samo (10. točka obrazložitve). Višje sodišče na nobenem mestu ni pretehtalo pravne relevantnosti trditvene podlage, na kateri je tožnik (v resnici) gradil svoj zahtevek, kar vse je obširno izpostavil tudi v odgovoru na pritožbo z dne 29. 8. 2011. 4. Predlog je v delu, razvidnem iz izreka sklepa, utemeljen.

5. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP so v obravnavanem primeru izpolnjeni glede pravnega vprašanja, opredeljenega v izreku sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tako začrtanem obsegu dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj odločbo U-I-186/01 z dne 6. 11. 2003 idr.

Op. št. (2): Primerjaj odločbe U-I-256/04 z dne 27. 10. 2005, U-I-387/02 z dne 20. 5. 2004, U-I-209/08 z dne 9.7. 2009, U-I-113/08 z dne 2. 4. 2009 idr.

Op. št. (3): Uradni list RS, št. 92/2005 z dne 18. 10. 2005. Op. št. (4): Uradni list RS, št. 65/99 z dne 12. 8. 1999. Op. št. (5): Primerjaj M. Juhart, N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 57.